Jedro

Tožena stranka bi morala najprej sama navesti konkretne trditve za izpodbijanje navedb in dokazov tožeče stranke, v dokaznem postopku pa bi se potem ugotavljala resničnost teh trditev.

Zamudne obresti, ki so bile prisojene v sodbi sodišča prve stopnje so dosegle glavnice še pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Ker so s tem nehale teči, je Vrhovno sodišče, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti, reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo vseh tistih obresti, ki so (pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje) presegle nominalne glavnice, zavrnilo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II.1 izreka delno spremeni tako, da se v spremenjenem delu glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. Ig 2000/00536 z dne 27. 9. 2000 se v točki 1 izreka razveljavi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 93.861,42 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 93.861,42 EUR, višji (obrestni) tožbeni zahtevek pa se zavrne.“ V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

2. Tožeča stranka je bila izvajalec montažnih in gradbenih del na toplovodnem omrežju v G. V tem postopku je od tožene stranke kot investitorja zahtevala del dogovorjenega plačila, in sicer celotno plačilo IV. začasne situacije z dne 30. 4. 1999 (1,828.388,19 SIT), delno plačilo V. začasne situacije z dne 29. 6. 1999 (15,449.022,51 SIT), končne situacije z dne 23. 4. 2001 (25,704.000,00 SIT) ter plačilo dodatnih pogodbenih del v višini 5,215.541,00 SIT, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je ugovarjala, da je vsa opravljena dela plačala že z avansi in da tožeča stranka gradbenih del ni opravila do konca, temveč jih je predčasno prekinila. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov v spisu ugotovilo obstoj vtoževanih terjatev in ugodilo zahtevku tožeče stranke.

3. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo, v kateri je navedla tudi nova dejstva in ji priložila nove dokaze. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Novih trditev in dokazov ni upoštevalo, ker je presodilo, da okoliščine, zaradi katerih bi tožena stranka smela šele v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, v pritožbi niso bile niti obrazložene niti dokazane.

4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Tožena stranka tako kot v pritožbi, tudi v reviziji navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje vseskozi poskušala dokazati, da je zahtevek tožeče stranke v pretežni meri neutemeljen, vendar je sodišče prve stopnje vse dokazne predloge, ki bi potrdili njena navajanja in s katerimi bi se lahko ugotovil dejanski obseg del (ki niso bila v celoti opravljena), kot nepotrebne zavrnilo.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov za ugotovitev dejanskega obsega del ni kršilo določb pravdnega postopka. Tožena stranka namreč tekom postopka pred sodiščem prve stopnje svojega ugovora o delni neizpolnitvi pogodbe s strani tožeče stranke ni konkretizirala. V pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2003 je le navedla, da tožeča stranka gradbenih del ni izvedla do konca in da jih je predčasno prekinila. Katera od del, za katera je tožeča stranka zahtevala plačilo, niso bila izvedena, in v kolikšnem delu je posledično zahtevek tožeče stranke neutemeljen, pa tožena stranka ni navedla, temveč je sodišču prve stopnje predlagala, da za ugotovitev obsega izvršenih del pribavi celotno dokumentacijo v zvezi z gradnjo (gradbeno knjigo in gradbeni dnevnik). Poleg tega je sodišču predlagala, da angažira izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko ugotovil obseg izvršenih pogodbenih del ter izvedenca finančne stroke, ki bi lahko ta dela finančno ovrednotil. Predlog za zaslišanje priče J. B. je tožena stranka na naroku dne 4. 3. 2004 utemeljila z navedbo, da priča s svojim podpisom ni potrdila obveznosti v višini cca 5,000.000,00 SIT. O čem naj bi pričal njen predstavnik A. R., tožena stranka ni navedla.

9. Predstavljene trditve tožene stranke sta sodišči nižjih stopenj pravilno ocenili za pavšalne (drugi odstavek na peti strani sodbe sodišča prve stopnje, drugi odstavek na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje), predlogi za zaslišanje predlaganih prič in postavitev izvedencev pa so bili zaradi njihove nekonkretiziranosti pravilno zavrnjeni. Tožena stranka bi morala najprej sama navesti konkretne trditve (npr. določno opredeliti delo, ki ni bilo opravljeno) za izpodbijanje navedb (o opravljenem delu) in dokazov (situacij in računov) tožeče stranke, v dokaznem postopku pa bi se (s prav tako z njene strani predlaganimi dokazi) potem ugotavljala resničnost teh trditev (212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo). Ker je bil predlog tožene stranke, da bi sodišče zanjo izvajalo dokaze za zbiranje informacij (o dejanskem obsegu dela) v nasprotju z razpravnim načelom kot temeljnim načelom pravdnega postopka (prvi odstavek 7. člena ZPP), mu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo.

10. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka svoj ugovor konkretizirala z novimi dejstvi in predložila nove dokaze. Sodišče druge stopnje navedb in dokazov ni upoštevalo, ker je presodilo, da gre za nedovoljene pritožbene novote po 337. členu ZPP. V zvezi s tem tožena stranka v reviziji navaja, da je dodatne dokaze pridobila šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in da ji prej niso bili znani. Zato meni, da niso predstavljali pritožbenih novot in da bi se sodišče druge stopnje do njih moralo opredeliti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe in pritožbi priložene dokaze pravilno ocenilo kot nove in kot nedovoljene ter jih pravilno ni upoštevalo. Tožena stranka namreč ni z ničemer izkazala, da novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni navedla oziroma predložila že v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 337. člen ZPP). V pritožbi je glede dveh listinskih dokazov (zapisa dogovora z dne 16. 8. 2000 in zapisa z dne 5. 12. 2001), iz katerih je povzela tudi nove trditve, zgolj posplošeno navedla, da ju je pridobila tekom pritožbenega postopka, ne da bi ob tem pojasnila, zakaj ju ni mogla pridobiti prej in zakaj se ni nanju, če ju ni mogla sama predložiti, vsaj sklicevala. Zakaj je podala še druge nove trditve in predložila še druge nove dokaze, pa sploh z ničemer ni pojasnila.

11. S tem je odgovorjeno na revizijske navedbe tožene stranke. Ker uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka niso podane in ker je bilo materialno pravo pri odločanju o zahtevkih za plačilo glavnic pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Reviziji pa je ugodilo glede dela zamudnih obresti, katerih plačilo je bilo toženi stranki naloženo v točki II. 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč 2. 3. 2006 z odločbo U-I-300/04 (Ur. l. RS, št. 28/2006) razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in 32/04), kolikor se je za zamudne obresti, ki so izhajale iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki so tekle po 1. 1. 2002, uporabljal 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ,(1) po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti, ki so bile prisojene v točki II. 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, dosegle glavnice(2) še pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje (4. 3. 2004). Ker so s tem nehale teči, je Vrhovno sodišče, ki na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo vseh tistih obresti,(3) ki so (pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje) presegle nominalne glavnice, zavrnilo. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. Ig 2000/00536 z dne 27. 9. 2000 je tako sedaj razveljavljen tudi v točki 1. izreka, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki poleg glavnice v znesku 93.861,42 EUR plačati le zakonske zamudne obresti v znesku 93.861,42 EUR. Točka 3. izreka Sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. Ig 2000/00536 z dne 27. 9. 2000 je ostala v veljavi, ker v skladu s prvim odstavkom 384. člena ZPP ni bila predmet revizijske presoje.

Op. št. (1): Določba je bila kasneje črtana z Zakonom o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007). Op. št. (2): Višina posameznih prisojenih nominalnih glavnic brez kapitaliziranih zamudnih obresti je razvidna iz prvega odstavka pete strani sodbe sodišča prve stopnje. Op. št. (3): Ker se je pravilo 376. člena OZ nanašalo na vse neplačane zapadle obresti, je treba upoštevati tudi obresti, ki jih je tožeča stranka kapitalizirala pred vložitvijo tožbe in od njih prisojene zamudne, t. j. procesne obresti.