Jedro

Za dopustnost procesnega pobotnega ugovora ni potrebno, da je podana stvarna pristojnost sodišča za odločanje o v pobot uveljavljani terjatvi. Podana mora biti stvarna pristojnost za terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, zoper katero tožena stranka uveljavlja obrambno sredstvo pobotnega ugovora, to sodišče pa je nato pristojno tudi za odločanje o v pobot uveljavljani terjatvi (če je za odločanje o takem zahtevku podana sodna pristojnost).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi. Izpostavlja, da tožbeni zahtevek temelji na posojilni pogodbi sklenjeni med pravdnima strankama. Tožeča stranka od toženca zahteva vračilo posojila. Vrnitev posojila ne predstavlja obveznosti ali premoženjske pravice iz delovnega razmerja, tožeča stranka pa tudi nikoli ni bila delodajalec toženca, niti ni imela v razmerju do njega statusa uporabnika v smislu določb ZDR-1. Za odločanje o zahtevku je tako pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani skladno z določbama 30. in 46. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem se sklicuje na odločbo VS RS VIII R 10/2001. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da je utemeljenost tožbenega zahtevka odvisna od vprašanja upravičenosti toženca do terjatve iz delovnega razmerja v zvezi z njegovim pobotnim ugovorom. Tožbeni zahtevek črpa svojo utemeljenost in sodno pristojnost v lastni materialnopravni podlagi, to pa je posojilna pogodba sklenjena med strankama, ki tudi nista v razmerju delavec in delodajalec. Pobotni ugovor ne more vplivati na materialnopravno podlago presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka, pa tudi ne na pristojnost sodišča. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravdni stranki sta dne 25. 11. 2009 sklenili posojilno pogodbo na podlagi katere je tožeča stranka tožencu posodila 25.000,00 EUR, toženec pa se je zavezal prejeto posojilo tožeči stranki vrniti pod pogoji in v rokih skladno s posojilno pogodbo (priloga A22). Dogovorjeno je bilo, da bo toženec prejeto posojilo vrnil v več obrokih in sicer tako, da se bo ob njihovi zapadlosti obrok pobotal s terjatvami toženca do tožeče stranke iz naslova sklenjenega dogovora o plačevanju določenega bonusa kot stimulativnega plačila za doseženo poslovno uspešnost toženca pri prodaji proizvodov tožeče stranke. Ker toženec v roku svoje obveznosti ni v celoti izpolnil, sta pravdni stranki sklenili aneks k posojilni pogodbi, ugotovili stanje posojila dolžnika na dan 1. 1. 2012 v višini 14.677,50 EUR, način odplačevanja posojila pa je ostal isti (priloga A22). Tožeča stranka trdi, da toženec kljub zapadlosti dolga, še vedno dolguje vseh 14.677,50 EUR, kar vtožuje v tem postopku, toženec pa uveljavlja, kot je razvidno iz dosedanjih podatkov v spisu (pripravljalna vloga z dne 2. 9. 2015, l. št. 139), svojo obstoječo in še nepobotano nasprotno terjatev iz naslova neizplačanega bonusa za doseženo poslovno uspešnost, z ugovorom zaradi pobota. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje šteje, da gre med pravdnima strankama za spor med delavcem in delodajalcem oziroma za spor o obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom (prvi odstavek 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih) in ker meni, da je utemeljenost tožbenega zahtevka in s tem utemeljenost pobotnih ugovorov, odvisna od vprašanja, ali je toženec upravičen do terjatve iz delovnega razmerja, je odločilo, da je za sojenje v tej zadevi stvarno in krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

5. Pritožbenemu sodišču se ni bilo potrebno opredeljevati ali zahtevek za plačilo pobotne terjatve izvira iz delovnega razmerja med strankama ali ne. Tudi če bi in bi bilo za sojenje o zahtevku za plačilo pobotne terjatve pristojno delovno in socialno sodišče, je to za odločitev o pristojnosti pravno nepomembno. Toženec to terjatev namreč uveljavlja v pobot, v tem primeru pa zadošča relativna, to je sodna pristojnost, kar pomeni, da mora o njenem obstoju ali neobstoju po pravilih o popolni atrakciji odločati sodišče, ki je pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku.(1) Podana mora biti stvarna pristojnost za terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, zoper katero tožena stranka uveljavlja obrambna sredstva pobotnega ugovora, to sodišče pa je nato pristojno tudi za odločanje o v pobot uveljavljani terjatvi, ne glede na to, da to sodišče ne bi bilo stvarno pristojno za odločanje, če bi tožena stranka namesto pobota vložila nasprotno tožbo. V skladu s tretjim odstavkom 183. člena ZPP se nasprotna tožba ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče, takšne omejitve pa niso predvidene za procesni ugovor pobota. Izpolnjene morajo biti zgolj materialnopravne predpostavke za pobot, kakor so določene v 311. členu Obligacijskega zakonika, med njimi pa ni zahteve, da bi bilo za obe terjatvi pristojno isto sodišče.(2)

6. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Sodišče prve stopnje naj torej postopek nadaljuje.

Op. št. (1): Juhart: Civilno procesno pravo FLRJ Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, stran 298; Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, stran 159. Op. št. (2): Primerjaj odločbo VSL I Cp 1380/99, odločbo VDSS Pdp 864/2012.