Jedro

Carinski urad je uporabil izredno pravno sredstvo na podlagi pooblastil iz 6. člena CZ in 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP), ki napotuje na uporabo določb ZUP, kolikor vprašanja postopka niso urejena v določbah ZDavP. Glede na navedene določbe ZUP in ZCS je tudi po presoji sodišča za odločanje o obnovi postopka v obravnavanem primeru pristojen Carinski urad A, kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornem ECL. Tudi po presoji sodišča ta izjava na predpisanem obrazcu EUR.1 (katera oblika in vsebina je z Evropskim sporazumom določena), predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločbe (1. točka 260. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se delno ugodi. Točka II. izreka odločbe št. 426-31/1717-02/0200-020 z dne 19. 9. 2003 Ministrstva za finance Republike Slovenije iz Ljubljane se odpravi ter zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek, v ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Carinskega urada A št. 426-25/2356-02/1300-090 z dne 6. 6. 2002, s katero je carinski urad prve stopnje dovolil obnovo postopka uvoznega carinjenja po carinski deklaraciji Carinske izpostave Terminal A št. K4-65015 (ECL) z dne 4. 11. 1998, ker je ugotovil, da so podani razlogi za obnovo po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP), v točki II. izreka izpodbijane odločbe pa zahtevi za povrnitev stroškov postopka ni ugodil. Po podatkih spisov je tožnik kot deklarant (polje 14) v postopku sprostitve blaga v prosti promet prijavil za prejemnika (polje 8) družbo BB d.o.o. iz Ljubljane rabljen osebni avtomobil, z EU poreklom po potrdilu o prometu blaga EUR.1 št. C 676128/98 in preferencialno carinsko stopnjo v višini 12,20 %. Ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdila o prometu blaga pri carinskih organih v Nemčiji, opravljeno v skladu z določili 3. člena Protokola 5 v povezavi z 31. in 32. členom Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 - MP št. 13/97, v nadaljevanju Evropski sporazum) je bilo ugotovljeno, da blago nima porekla v smislu dogovora med Evropsko skupnostjo in Slovenijo. Na hrbtni strani v tej zadevi obravnavanega potrdila o poreklu blaga EUR.1 pa je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja nemški carinski delavec označil stavek, ki navaja, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom tega urada. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada (GCU) je rezultate preverjanja z dopisom z dne 29. 5. 2002 dostavil na svoj oddelek v Ljubljani, ki je pripravil dokumentacijo in jo dne 3. 6. 2002 odstopil s predlogom za uvedbo obnove postopka carinjenja po v tej zadevi obravnavani ECL, krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu A, ki ga je le ta prejel 4. 6. 2002. Imenovani carinski urad je v prej navedenih ugotovitvah izdal sklep o obnovi postopka carinjenja na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Po mnenju tožene stranke je carinski organ prve stopnje ravnal pravilno, da je potem, ko je izvedel za nova dejstva, ki bi, če bi bila carinskemu uradu znana ob uvoznem carinjenju, pripeljala do drugačne odločitve glede preferencialne obravnave blaga, s sklepom dovolil obnovo postopka carinjenja, po v tej zadevi obravnavani ECL, na podlagi naknadno pridobljenih podatkov, ki so jih posredovali nemški carinski organi in potrdilu o prometu blaga, iz katerega je razvidno, da je potrdilo o prometu neverodostojno. Carinski urad je ugotovil, da je tožnik s predložitvijo neverodostojnega potrdila o prometu blaga ob carinjenju izposloval uporabo preferencialne carinske stopnje. Pritožbeno navedbo, da carinski urad ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja, tožena stranka zavrne s pojasnilom, da gre za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke. Trditev, da obstaja neskladje med nemškimi dopisi in potrdili o prometu je neutemeljena, ker se naknadno ugotovljena dejstva v vseh primerih nanašajo na listine, ki so bile ob carinjenju priložene deklaraciji. Neutemeljen je pritožbeni ugovor pasivne legitimacije, saj je po ob carinjenju veljavnem Pravilniku o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95, 68/96, v nadaljevanju Pravilnik) zapisano, da se v polje 14 zapiše ime deklaranta blaga, kar pa je v obravnavanem primeru tožnik. V sporno deklaracijo se je tožnik sam vpisal v polje 14 kot deklarant ter se nanjo podpisal in jo predložil v izbran carinski postopek in tega dejstva ne more zanikati. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev pa sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ), ki je veljal v času vložitve obravnavane deklaracije. S tem vpisom se je tožnik opredelil kot deklarant skladno z 11. točko 3. člena CZ. Ker pa je bil po takrat veljavnem 47. členu CZ deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je predložila carinskim organom blago, skupaj s vsemi drugimi dokumenti, potrebnimi za izvedbo določenega carinskega postopka, tudi ni potreboval pooblastila za indirektno zastopanje. Tožnik pa z ozirom na to, kako se je deklariral v obravnavani deklaraciji, z ničemer ne izkazuje, da bi nastopal v imenu druge osebe kot direktni zastopnik in zato tudi z ničemer ne izkazuje, da v tej zadevi ne bi bil pasivno legitimiran.

Tožena stranka je ob presoji zakonitosti in pravilnosti izdanega sklepa ugotavljala le, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, torej ali obstaja podlaga za dovolitev obnove postopka po prej navedenih zakonskih podlagah, ali bi naknadno ugotovljene okoliščine, ki pa morajo biti verjetno izkazane, če bi bile znane in uporabljene v postopkih carinjenja, pripeljale do drugačnega obračuna carinskega dolga ter ali je bil sklep izdan pred potekom roka za uvedbo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po uradni dolžnosti. Po mnenju tožene stranke obstaja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, sicer pa za obnovo zadostuje obstoj vsaj enega od razlogov. Tožena stranka pojasnjuje, da iz 261. člena ZUP izhaja, da obnovo postopka lahko predlaga stranka, državni tožilec in državni pravobranilec, medtem ko lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil končan postopek, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru je to Carinski urad A. Obnova postopka je bila uvedena pravočasno v okviru predpisanega roka enega meseca glede na to, da gre za obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, od kar je carinski urad mogel pridobiti naknadno pridobljeno dejstvo. Potrdilo o prometu blaga EUR.1, ki ga je v obravnavanem primeru ob carinjenju sprejel kot podlago za preferencialno obravnavo blaga, je dejansko neverodostojno. Gradivo je uradno prejel dne 4. 6. 2002, sklep pa je izdal dne 6. 6. 2002 ter ga dne 12. 6. 2002 vročil tožniku. Enomesečni rok za izdajo sklepa je tako v celoti varovan. Pritožbena navedba, da so bili predstojniki carinskih uradov seznanjeni s ponarejenimi potrdili o poreklu blaga že dne 27. 2. 2002 in da je zato že potekel rok za uvedbo postopka, je neutemeljena, saj so bili predstojniki le seznanjeni z rezultati preverjanja verodostojnosti potrdil. Po mnenju tožene stranke niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s kršitvami postopka po 4. odstavku 146. člena ZUP, saj niso stvar obravnavanega postopka, saj organ prve stopnje še ni meritorno odločil. Sklepno tožena stranka ugotavlja, da je sklep o uvedbi obnove postopka uvoznega carinjenja po obravnavani carinski deklaraciji po uradni dolžnosti na podlagi 1. 260. člena ZUP, utemeljen.

Izrek v zvezi s stroški pa tožena stranka utemelji z določbo 8. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 91/98, v nadaljevanju ZDavP), ki se ga po 6. členu CZ uporablja kot subsidiarni predpis za primere, ki niso urejeni s tem zakonom.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Obširno tožbo razdeli na dve poglavji, in sicer utemeljitev predloga za glavno obravnavo in kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin. V prvem delu najprej ugotavlja, da prvostopni organ ni izvedel ugotovitvenega postopka. Nadalje je carinski urad prekoračil enomesečni rok za obnovo postopka, določen v 2. odstavku 263. člena ZUP. Carinski urad je poskušal obiti enomesečni rok za obnovo postopka s konstruktom, da je sektor za preiskovalne zadeve poseben organ, ki je organizacijsko ločen od carinskega urada. Pri tem se sklicuje na nekatere sodbe Upravnega sodišča RS, iz katerih izhaja drugačno stališče. Prvostopni organ ni prepričljiv v svojih trditvah, da ni bil pravočasno seznanjen z dopisom nemške carine. Pri tem poudarja, da bi direktor Carinskega urada A mogel navesti nova dejstva že 27. 2. 2002, saj je izvedel za ponarejene EUR na kolegiju generalnega direktorja v C istega dne. Nadalje bi morala tožena stranka ugotoviti pomembno dejstvo, zakaj Carinski urad A ni sprejemal pooblastil tožeče stranke in ostalih špedicij, saj špediterjem ni bilo mogoče vlaganje pooblastil, ker je carinski urad izdelal računalniški program, ki pooblastila ni predvideval v nobenem primeru. Carinska uprava je spremembo špediterja iz zastopnika v stranko dejansko odvzela možnost njegovega poslovanja, saj ne more v carinskem postopku zastopati samega sebe. Špediter bi lahko nadaljeval svoje poslanstvo zastopanja pred Upravnim sodiščem, če ne bi bil spremenjen iz zastopnika v stranko. Špediterjem je onemogočeno, da se legitimirajo s pooblastilom, zaradi česar nenehno obstaja dvom v kakšni vlogi so vpisani v rubriki 14 ECL. Carinski urad poskuša z retroaktivno uporabo novele Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 32/99) prepričati naslovni organ, da je špediter "indirektni zastopnik". Tožnik zavrača trditev carinskega urada, da je potrdilo o poreklu ponarejeno, saj o tem v spisu ne obstaja noben dokaz. Dopisa nepooblaščene osebe nemške carinske administracije, ki je sestavljen po sprejemu carinske deklaracije, ki poleg tega še ni preveden v slovenski jezik, ni moč šteti kot dokaz v upravnem postopku. Carinski urad je že pred dvema letoma zaprosil nemške carinske organe za ekspertizo, kar pomeni, da je carinski organ že takrat dvomil v pristnost omenjenih listin. Dopis o ekspertizi ponarejenih listin nemški carinski organi niso poslali samodejno, temveč na zaprosilo, kar pomeni, da omenjeni dopis ni moč obravnavati kot nov dokaz po 1. točki 260. člena ZUP, temveč kot ekspertizo o ponarejeni listini na podlagi 2. točke istega člena. Preverjanje pristnosti potrdil o poreklu bi morala sprožiti ista oseba, ki je sprejela carinsko deklaracijo, pred tem pa utemeljiti svojo zahtevo in izdati sklep o obnovi postopka, da bi se zavaroval enomesečni rok za obnovo postopka v skladu z 2. odstavkom 263. člena ZUP. Tožnik predlaga tudi pritegnitev izvedenca ustrezne stroke za ugotovitev pristnosti potrdila o poreklu. V sklopu poglavja kršitev ustavnih pravic in temeljnih svoboščin tožnik opozarja na temeljno ustavno pravico stranke do poštene obravnave. Ker tožena stranka ni odgovorila na vsa pritožbena vprašanja, je tožeči stranki onemogočeno učinkovito pravno sredstvo in kršena pravica iz 25. člena Ustave RS in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožeči stranki niso dostavljeni prevodi listin nemške administracije, s čimer je kršen 11. člen Ustave. Nadalje po mnenju tožnika carinske deklaracije ni mogoče delno obnoviti, saj gre za pritrdilni upravni akt (2. odstavek 50. člena CZ). Ne obstaja zavrnilna oziroma negativna carinska deklaracija, saj jo v primeru zavrnitve nadomesti redna odločba. To pomeni, da vsak poseg carinskega organa v carinsko deklaracijo samodejno pripelje do redne odločbe v skladu s točko c. 1. odstavka 154. člena CZ. Po vpogledu v sporno carinsko deklaracijo je ugotoviti, da je enoletni rok za naknaden obračun carinskega dolga že zastaral, zaradi česar carinski urad poskuša uporabiti 1. in 5. točko 260. člena ZUP, po katerem je rok za obnovo pet let. Gre za antinomijo med pravilom, ki določa enoletni rok in pravilom, ki določa petletni rok. Carinski urad uporablja izredno pravno sredstvo obnove postopka po določbah ZUP, pri tem pa ne obrazloži razmerja do posebnih zastaralnih rokov iz 154. člena CZ. Carinski urad trdo zastopa stališče, da je carinska deklaracija vloga stranke, saj ji to stališče ustreza pri razlagi rubrike 14 ECL. Tožeči stranki preprosto očita "saj si se sama vpisala v rubriko14". Tožena stranka in Upravno sodišče sta dolžna izvajati enotno prakso v skladu z 22. členom Ustave. Postopek se obnavlja na podlagi novega dokaza, to je dopisa nemških organov, ki ni obstajal pred sprejetjem carinske deklaracije. Dopis nemških organov je nastal po končanem upravnem postopku. Carinski organ obnavlja postopek tudi po 5. točki 260. člena CZ, čeprav v dokaznem postopku ni ugotavljal, ali je stranka vedela, da je EUR 1 ponarejen, kar pomeni, da ji popolnoma arbitrarno očita spravljanje organa v zmoto, saj se stranka mora zavedati svojih neresničnih navedb. V spisu ni pooblastila carinika, ki je sprejel sporno carinsko deklaracijo, pri čemer je carinski urad na tako pomembno delovno mesto razporedil osebo brez pooblastila in delovnih izkušenj, ki ni bila sposobna ugotoviti, da je potrdilo o poreklu ponarejeno. Oseba, ki je vložila deklaracijo v imenu DDD d.o.o., ni imela pooblastila direktorja družbe. Tožena stranka nepošteno povzema pritožbene navedbe glede rubrike 14 ECL ter v nadaljevanju ugovarja ugotoviti, da je špedicija DDD d.o.o. carinski deklarant, saj meni, da gre za zastopnika stranke, pri čemer ni razvidno kako je družba DDD d.o.o. pridobila lastnost stranke. Sklepno tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

Odgovor tožene stranke na tožbo je bil posredovan tožeči stranki.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je delno utemeljena.

Tožba tožeče stranke je utemeljena v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odločitev tožene stranke v zvezi s stroški (točka II. izreka izpodbijane odločbe). Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. U-I-252/00 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 105/03) razveljavilo 8. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01), kolikor se nanaša na stroške v postopkih, ki ga uvede davčni organ po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru je bil uporabljen 8. člen ZDavP na podlagi 6. člena CZ, ki je določal, da če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Gre za posebni upravni postopek in se na podlagi 5. odstavka 1. člena ZDavP uporablja ZUP glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so z ZDavP urejena drugače. Gre za določbo, da so se v posebnem upravnem (davčnem) postopku drugače uredila tista vprašanja, za katera se oceni, da je to treba glede na naravo oziroma značilnosti urejevanega. Od splošne ureditve v ZUP odstopa tudi 8. člen ZDavP v zvezi z ureditvijo stroškov davčnega postopka. Ustavno sodišče je v obrazložitvi svoje odločbe navedlo, da po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz 1. odstavka 14. člena Ustave, ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Ker pa razlogov posebne ureditve stroškov davčnega postopka ni razbrati, razlogi za posebno ureditev stroškov v davčnem postopku kot posebnem upravnem postopku, ki odstopa od splošne ureditve stroškov upravnega postopka, niso razvidni. Zato je obremenitev stranke s tistimi stroški davčnega postopka, ki po 9. členu ZDavP kot posebni stroški ne bremenijo davčnega organa, odvisna od strankinega uspeha v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, kot to določa splošna ureditev po ZUP. Sodišče je glede na odločbo Ustavnega sodišča in na podlagi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) tožbi v tem delu ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.

V ostalem delu pa je tožba neutemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavanem primeru sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožnika zoper prvostopni sklep o obnovi postopka carinjenja, v obsegu, ki je določen v tem sklepu. Gre torej za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka, ki je obravnavano v določbah ZUP v členih 260 do 272, in torej ne gre za uporabo 154. člena CZ, to je naknadnega obračuna carinskega dolga. Carinski urad je uporabil izredno pravno sredstvo na podlagi pooblastil iz 6. člena CZ in 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP), ki napotuje na uporabo določb ZUP, kolikor vprašanja postopka niso urejena v določbah ZDavP. V obravnavanem primeru gre torej za vprašanje ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP in ne ali so izpolnjeni pogoji za odločanje po 154. členu CZ. Zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na določbo 154. člena CZ, za odločitev v tem upravnem sporu pravno nepomembni. V obravnavanem primeru je dokončna odločba deklaracija oziroma enotna carinske listina (ECL), s katero je bilo v postopku carinjenja odločeno o tožnikovi obveznosti v zvezi s prijavljenim postopkom. Tožnik je v obravnavanem primeru carinski deklarant oziroma zastopnik osebe, za katero opravlja dejanja, predpisana s carinskimi predpisi. Položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku je razviden iz listin (ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega carinskega postopka. Glede na to, da se pooblaščenec udeležuje carinskega postopka zgolj zaradi pogodbenega (pooblastilnega) razmerja s pooblastiteljem, je opredelitev njegove vloge in posledično njegovih obveznosti primarno odvisna od vsebine pogodbenega razmerja, šele sekundarno od carinskih predpisov (glej odločbo US RS št. U-I-310/02 z dne 11. 3. 2004). Ker je v obravnavnem primeru tožnik vpisan v polje 14 ECL, so tožnikovi pavšalni ugovori neligitimiranosti v tem postopku neutemeljeni.

Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri tem je vezan na rok, določen v 2. odstavku 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko z obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V 5. členu ZUP je na splošno opredeljen pomen izrazov, in sicer je določeno, da so z izrazom organ mišljeni med drugim organi državne uprave ali drugi državni organ, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje o upravni stvari. V 3. členu ZUP je vsebovano načelo subsidiarne uporabe, pri čemer je določeno, da so posamezna vprašanja upravnega postopka lahko za določeno pravno področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na tem pravnem področju to potrebno (glej stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 536/2003). Po 2. členu Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZCZ-1) naloge carinske službe opravlja Carinska uprava RS kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. V 12. členu ZCZ-1 pa je določeno, da carinski urad med drugim opravlja tudi naslednje naloge: odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad, zato ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe, kot to navaja tožeča stranka, sklicujoč se na nekatere opravilne številke upravnih sporov. Ta določba torej določa stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji. Glede na navedene zakonske določbe je tudi po presoji sodišča za odločanje o obnovi postopka v obravnavanem primeru pristojen Carinski urad A, kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornem ECL. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski organ, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. V obravnavanem primeru je Generalni carinski urad, Sektor za preiskovalne zadeve (carinske preiskave opravlja Generalni carinski urad - 6. točka 10. člena CZS-1 in ne carinski uradi in torej ne gre za enotnost službe), posredoval svojemu oddelku v Ljubljani dne 3. 6. 2002 rezultate preverjanja, in sicer, da blago po sporni ECL ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma. Oddelek za preiskovalne zadeve Carinskega urada v Ljubljani je pripravil dokumentacijo in jo skupaj s predlogom za uvedbo postopka carinjenja, po v tej zadevi obravnavani carinski deklaraciji, odstopil krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu A, Oddelku za upravne zadeve, prekrške in izterjave, ki ga je prejel dne 4. 6. 2002. Carinski urad je dne 6. 6. 2002 izdal sklep, s katerim je obnovil postopek carinjenja po spornem ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga na podlagi 1. in 5. točke 260. člena ZUP. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je torej novo dejstvo, to je, da predloženo potrdilo o poreklu blaga EUR.1 ni verodostojno. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeležene v dopisu, ki ga omenja tožena stranka ter v izvirniku listine EUR.1, to je potrdilo o poreklu blaga, ki je bilo priloženo pri uvoznem carinjenju in iz katerega iz polja 14 - rezultat kontrole izhaja, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, kar je bilo potrjeno s strani nemškega carinskega organa. Tudi po presoji sodišča ta izjava na predpisanem obrazcu (katera oblika in vsebina je z Evropskim sporazumom določena), predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločbe (1. točka 260. člena ZUP). Zato so tudi po mnenju sodišča bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanja, ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstaja, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Res je prvostopni organ navedel, da je podan razlog tudi iz 5. točke 260. člena ZUP, ni pa tega posebej utemeljil. Vendar pa po presoji sodišča navedena kršitev, glede na to, da za obnovo postopka zadošča, da je podan en obnovitveni razlog, kar je pravilno navedla že tožena stranka, na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva. Iz vsega navedenega torej sledi, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa. Spoštovan je bil enomesečni rok, določen v 1. točki 1. odstavka 263. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom istega člena ZUP, saj je carinski urad prve stopnje izvedel za nova dejstva dne 4. 6. 2002, odločbo pa je izdal dne 6. 6. 2002, torej pred iztekom enomesečnega roka od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V skladu z navedenim po presoji sodišča tudi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo oziroma dokaz ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole preverjanja upravičenosti porekla za sporno blago, kar je bilo ugotovljeno z javno listino - EUR.1. Ne glede na to, da je javno listino izdal tuj organ, je glede na predpisanost potrdil o poreklu (katerih vsebina je bila objavljena tudi v slovenskem jeziku v Uradnem listu), ta dokazuje, da sporno blago ni imelo porekla v skladu z Evropskim sporazumom. Navedeno pa je po presoji sodišča tista okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka v obravnavanem primeru, ker je verjetno izkazana. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja stranke ter navedbe, da tuje listine niso bile prevedene. Navedbe, da carinski delavec, ki je sprejel ECL ni imel pooblastil so pavšalne, zatrjevanjih kršitev ustavnih določb in Evropske konvencije o človekovih pravicah, pa sodišče ni našlo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev. Po presoji sodišča gre v primerih obnove postopka za vprašanje pravne presoje izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, to je presoje obstoja okoliščine (ki mora biti verjetno izkazana), ki je podlaga za obnovo postopka. Procesno razmerje med organom in stranko se vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, zato bo tožnik v obnovljenem postopku lahko v celoti uveljavljal svoje pravice in interese.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, pri čemer sodišče ni našlo ničnostnih razlogov, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena.