Jedro

Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje sestavin, ki jih določa 214. S tem so bile v postopku storjene bistvene kršitve določb postopka, kar je posledično lahko vplivalo na (ne)pravilno uporabo materialnega prava in (ne)pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Črnomelj 130-272/2015-3 z dne 10. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Črnomelj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da tožniku ne pripada pravica do zdravstvenega varstva. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da se uradni zaznamek prvostopenjskega organa št. 191-01-30/99 z dne 8. 7. 1999 razveljavi po dokončnosti te odločbe ter da stroškov postopka ni.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku z uradnim zaznamkom 8. 7. 1999 priznana pravica do zdravstvenega varstva od 1. 6. 1999 dalje. Po 15. členu Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Tožnik je bil z vabilom z dne 20. 10. 2015 seznanjen, da ni več upravičen do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, ker delež prejemkov na družinskega člana presega osnovo za veteranski dodatek za leto 2014. Pooblaščena odvetniška pisarna pa je z dopisom z dne 29. 10. 2015 dopolnila tožnikovo izjavo in se opredelila tudi glede pravice do zdravstvenega varstva. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka od 1. 4. 2014 dalje in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, kar je razvidno iz odločbe prvostopenjskega organa št. 130-97/2014-15 z dne 10. 11. 2015. Zato zaključuje, da tožniku od dokončnosti te odločbe pravica do zdravstvenega varstva ne pripada več.

3. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo, saj je odločitev prvostopenjskega organa ocenilo kot pravilno.

4. Tožnik se z navedeno odločbo ne strinja, saj meni, da ni pravilna in zakonita. Meni, da je bilo v postopku napačno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabljeno materialno pravo ter bistveno kršena pravila upravnega postopka. Prvostopenjski organ je napačno razumel in razlagal vsebino izročilne pogodbe z dne 26. 3. 2014. Z navedeno pogodbo je tožnikova žena A.A. prepustila svojemu sinu in prevzemniku B.B. v takojšno last in posest nepremično premoženje ter tudi vso premično premoženje, ki je služilo temu nepremičnemu premoženju. B.B. je prejeto premoženje sprejel v last in posest z dnem sklenitve pogodbe ter z navedenim dnem prevzel davke in druga javna bremena ter plačilo vseh stroškov, povezanih z izročenim premoženjem. Napačen je zaključek prvostopenjskega organa, da iz vsebine izročilne pogodbe izhaja, da si je tožnikova zakonska partnerka, izročevalka A.A. z izročilno pogodbo izgovorila preužitek, ki bi ga bilo mogoče šteti za redni osebni prejemek iz naslova preživljanja. Zaradi odvzema pravice do veteranskega dodatka je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ posledično odločil, da tožniku ne pripada pravica do zdravstvenega varstva. Pravica do zdravstvenega dodatka je bila tožniku kot vojnemu veteranu priznana z uradnim zaznamkom prvostopenjskega organa z dne 8. 7. 1999 za obdobje od 1. 6. 1999. Tožnik meni, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ, potem, ko je (z drugo odločbo št. 130-97/2014-15 z dne 10. 11. 2015) ugotovil, da tožnik ni upravičen več do veteranskega dodatka, z izpodbijano odločbo odločil, da tožniku posledično tudi ne pripada pravica do zdravstvenega varstva.

8. Ker je sodišče obravnavalo tudi tožbo zoper omenjeno drugo odločbo (odločba organa prve stopnje št. 130-97/2014-15 z dne 10. 11. 2015) v zadevi I U 393/2016-8, v kateri je sodišče tožbi ugodilo in odločbo organa prve stopnje 130-97/2014-15 z dne 10. 11. 2015 odpravilo ter zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek, je s tem odpadel tudi razlog za izdajo izpodbijane odločbe. Po slednji namreč tožniku ne pripada pravica do zdravstvenega varstva iz razloga, ker ni (več) upravičen do veteranskega dodatka. Že navedeno je razlog, da izpodbijana odločitev ni zakonita.

9. Sodišče pa prav tako ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje sestavin, ki jih določa 214. člen ZUP, po katerem obrazložitev odločbe med drugim obsega: ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. V obravnavani zadevi izpodbijana odločba takšne vsebine ne vsebuje, zaradi česar njen preizkus ni mogoč. Navedenih pomanjkljivosti pa prav tako ni odpravil drugostopenjski organ. S tem pa so bile v postopku storjene bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kar je posledično lahko vplivalo na (ne)pravilno uporabo materialnega prava in (ne)pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

10. Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita in jo je sodišče odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS1 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

11. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenih razlogov, sodišče ostalih tožnikovih ugovorov ni presojalo.

12. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR.