Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajal, saj je bila tožena stranka v postopku prisilne poravnave, kar je vplivalo na njeno poslovanje. Zaradi upadanja naročil so se znižali prihodki in zaradi slabšega poslovanja se je tožena stranka odločila zmanjšati število izvajalcev na posameznih delovnih mestih režijskih služb. Tožena stranka je dejansko zmanjšala število zaposlenih delavcev na delovnem mestu skladiščnik 3. Na podlagi opravljene objektivne primerjave med delavci na delovnem mestu skladiščnik 3 po delovni uspešnosti, je tožnik zbral najmanjše število točk, saj je bil ocenjen z oceno 3. Zato mu je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi skladno s 1. alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1, torej iz poslovnega razloga.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
II. Stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi in odpravi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 10. 2016, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu "skladiščni delavec 3" v A. in odločila, da mu delovno razmerje preneha po izteku 44 dnevnega odpovednega roka, šteto od naslednjega dne po vročitvi odpovedi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom 44 dnevnega odpovednega roka in mu delovno razmerje traja še naprej, ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu omogočiti opravljanje del po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu "skladiščni delavec 3"; mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo in za isto obdobje izplačati pripadajoče neto plače skupno z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu od bruto zneska plačati vse ustrezne davke in prispevke vse v roku 15 dni (točka I izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).
2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj za izpodbijanje te odločitve nima pravnega interesa) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP tj. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je brez izvedbe predlaganih dokazov toženi stranki verjelo na besedo, saj je zavrnilo vse dokaze tožnika. Tožniku ni bilo omogočeno, da v primernem roku odgovori na prvo pripravljalno vlogo tožene stranke, saj jo je pooblaščenec prejel le dan pred narokom. Ker mu sodišče prve stopnje ni dodelilo roka za odgovor, gre za kršitev načelka kontradiktornosti. Sodišče kot odločilno šteje ocenjevanje delovne uspešnosti, za katero pa se je v postopku izkazalo, da tožnik s tem ni bil seznanjen. Ocena je bila pripravljena vnaprej, kar izhaja iz izpovedi B.B., ki je tožnika ocenjeval. Ker se je sodišče postavilo na stališče, da je bilo ocenjevanje objektivno in korektno, je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je napačno uporabilo materialno pravo. Odločitev sodišča je nezakonita, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh povzročenih stroškov postopka.
3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodba namreč tvori strokovno in logično celoto, vsebuje vsa odločilna dejstva in je izdana ob pravilni uporabi materialnega prava. Tožena stranka ponovno poudarja, da je podala individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi obstoja poslovnih razlogov na dan podaje odpovedi, izvršena je bila objektivna primerjava na podlagi vnaprej določene in merjene delovne uspešnosti in je bil zaradi tega tožnik enakopravno in enakovredno obravnavan.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.
6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, za katero je Okrožno sodišče v Mariboru dne 15. 5. 2015 izdalo sklep opr. št. St 2831/2014 o potrditvi prisilne poravnave zoper toženo stranko, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu "skladiščni delavec 3" od 1. 7. 2015, da mu je tožena stranka iz poslovnega razloga redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, posebej določenih kriterijev o tem, kateremu delavcu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga pa tožena stranka ni imela. Tožniku je bila odpoved vročena 24. 10. 2016 in po izteku odpovednega roka mu je delovno razmerje prenehalo 7. 12. 2016. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajal, saj je bila tožena stranka v postopku prisilne poravnave, kar je vplivalo na njeno poslovanje. Zaradi upadanja naročil so se znižali prihodki in zaradi slabšega poslovanja se je tožena stranka odločila zmanjšati število izvajalcev na posameznih delovnih mestih režijskih služb. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B.B., ki je tožnika in ostale skladiščnike 3 ocenjeval, in C.C., ki je bil vodja službe človeških virov, pa tudi izpovedi tožnika ter listinske dokumentacije, ki jo je v spis vložila tožena stranka, in sicer finančnega poročila iz oktobra 2016, sklepa o zmanjšanju izvajalcev na posameznih delovnih mestih z dne 19. 10. 2016, mikrosheme A. in objektivne primerjave po delovnih mestih v skladišču z dne 19. 10. 2016, ugotovilo, da je tožena stranka dejansko zmanjšala število zaposlenih delavcev na delovnem mestu skladiščnik 3 in da je tožnik res prejel najnižje število točk. Na podlagi opravljene objektivne primerjave med delavci na delovnem mestu skladiščnik 3 po delovni uspešnosti, je tožnik zbral najmanjše število točk, saj je bil ocenjen z oceno 3 in zato mu je tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi skladno s 1. alinejo 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) torej iz poslovnega razloga.
7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti (kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), ker tožniku ni dodelilo primernega roka, da se izjasni o prvi pripravljalni vlogi tožene stranke, ki jo je tožnikov pooblaščenec prejel le en dan pred poravnalnim in prvim narokom za glavno obravnavo. Iz pripravljalne vloge tožene stranke na l. št. 22-24 izhaja, da v njej tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge, pri čemer smiselno vztraja pri vseh že podanih navedbah iz odgovora na tožbo in pri izvedbi vseh že predlaganih dokazov. Tako v njej ni novih trditev in tudi ne predlogov po izvedbi še ne predlaganih dokazov. Ker zaradi tega tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjave, očitana kršitev ni podana.
8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku točke 9 obrazložitve, da je bilo ocenjevanje delovne uspešnosti delavcev in s tem tudi tožnika objektivno in je potekalo korektno. Kot izhaja iz izpovedi B.B. in C.C. pa tudi iz priloge pod B10, je tožena stranka imela kriterije za ocenjevanje in je delavce ocenjevala vsake tri do štiri mesece, dejstvo, da je bil tožnik ocenjen 10 dni prej, pa na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima vpliva. Tožnik v postopku ni dokazal, da je bilo ocenjevanje njegovega predpostavljenega neobjektivno.
9. Skladno z določbami ZDR-1 tožena stranka ni bila dolžna tožniku iskati možnosti zaposlitve, ob tem pa je pomembno tudi, da je zaradi ekonomskih razlogov delno spremenila organizacijo, kar izhaja iz mikro sheme, ki jo je vložila kot dokaz. Tožena stranka je zaradi tega odpovedala pogodbo o zaposlitvi 23 delavcem, zaposlila pa ni nobenega novega delavca.
10. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenih poslovnih razlogov, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
11. Ker niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), pri tem pa je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).
12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka.