Jedro

Tožnik je vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke v upravnem postopku po preteku 15 - dnevnega roka za vložitev pritožbe, določenega v 235. členu ZUP, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla kot prepozno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odpravo upravnih odločb tožene stranke, ni utemeljen.

Tožnik je predlog za obnovo postopka podal po preteku subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, določenega v 263. členu ZUP, zato je pravilen zaključek sodišča, da je odločitev tožene stranke, ki je predlog zaradi zamude tega roka zavrgla, pravilna in zakonita. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 5. 2014 odpravi 1. točka izreka ter sklep tožene stranke št. ... z dne 17. 1. 2014 in da se odpravi odločba tožene stranke št. … z dne 18. 11. 2014 in sklep št. ... z dne 2. 9. 2014 (I. točka izreka). S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, da se toženi stranki naloži, da je dolžna na novo izračunati pokojnino, upoštevaje primerljive plače sodelavcev (II. točka izreka) ter obenem sklenilo, da znašajo stroški zastopanja tožnika 417,85 EUR in bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je nesporno, da je bila tožniku odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 17. 5. 2011 vročena 30. 5. 2011. Vztraja, da je bil njegov predlog za obnovo postopka z dne 27. 12. 2013, poimenovan pritožba, podan pravočasno, saj je bil vložen znotraj 3 letnega roka za obnovo postopka iz 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). V predlogu za obnovo postopka je predlagal pribavo in primerjavo podatkov o plačah sodelavca, ki so mu bile plače za navedeno obdobje upoštevane v pokojninski osnovi. V pritožbi z dne 23. 1. 2014 zoper sklep, s katerim je tožena stranka zavrgla njegovo pritožbo kot prepozno, čeprav bi jo moralo obravnavati kot predlog za obnovo postopka in ji ugoditi, ker je izpolnil vse pogoje iz 260. člena ZUP, je tožnik izrecno navedel, da je vložil predlog za obnovo postopka, ki ga je v tej fazi še dopolnil z imenom drugega sodelavca. Nato je v sodnem postopku svoj predlog dopolnil še z listinami o svoji plači. Glede na takšen tek dogodkov, je tožena stranka dolžna vsebinsko obravnavati njegov predlog za obnovo postopka. Pri tem se ne more strinjati s formalnim sodnim preizkusom pritožbe z dne 27. 12. 2013, saj jo je glede na vsebino smiselno potrebno razumeti kot predlog za obnovo postopka. Tako bi tožena stranka bila dolžna preveriti in primerjati podatke o plačah za isto obdobje pri istem delodajalcu sodelavca A.A. in B.B.. Napačno je tudi ugotovljeno, da je enomesečni subjektivni rok za podajo predloga za obnovo postopka pričel teči z dnem vročitve odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine, to je od 30. 5. 2011. Meni, da je takšno stališče napačno, saj je takrat pričel teči rok za vložitev pritožbe zoper citirano odločbo. Razen tega oba roka sočasno nista mogla teči, saj v skladu z določilom 263. člena ZUP enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka začne teči z dnem, ko bi mogla stranka navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze v skladu s prvim odstavkom 260. člena ZUP. Dodatno pojasnjuje, da samo dejstvo, da je od bivšega sodelavca slišal, da so mu bile v pokojninski osnovi ob upokojitvi upoštevane plače za isto obdobje pri istem delodajalcu, še ne pomeni, da je takrat izvedel za nova dejstva, ki bi lahko predstavljala obnovitveni razlog, temveč je takrat pridobil informacijo, na podlagi katere je nato, kot je sam izpovedal, sam iskal podatke o manjkajoči dobi in ko je ugotovil, da teh podatkov ne more dobiti, vložil predlog za obnovo postopka na podlagi podatkov, ki jih je pridobil v obdobju od upokojitve pa do vložitve samega predloga. Zato je bil njegov predlog tudi z vidika subjektivnega roka vložen pravočasno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo in sklep ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče poudarja še naslednje.

5. V obravnavani zadevi sta predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 29. 5. 2014 v zvezi s prvostopnim sklepom opr. št. ... z dne 17. 1. 2014, s katerim je toženec pritožbo kot prepozno zavrgel. Poleg tega pa sta predmet sodne presoje tudi dokončna odločba št. … z dne 18. 11. 2014 ter sklep opr. št. ... z dne 2. 9. 2014, s katerim je toženec predlog za obnovo postopka zavrgel. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik pravočasno vložil pritožbo zoper odločbo z dne 17. 5. 2011 ter posledično ali je toženec pravilno pritožbo kot prepozno zavrgel, in ali so bili izpolnjeni pogoji za obnovo postopka ali ne.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku odločba toženca z dne 17. 5. 2011, s katero mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine, vročena 30. 5. 2011. Zoper citirano odločbo tožnik ni vložil pritožbe tako, da je 15. 6. 2011 postala pravnomočna. Dne 27. 12. 2013 je tožnik priporočeno po pošti na naslov toženca posredoval pritožbo zoper odmerjeno pokojnino ter prošnjo za pridobitev manjkajočih podatkov.

7. Zoper odločbo na prvi stopnji ima zavarovanec na podlagi 170. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) pravico do pritožbe. V ZUP, ki se uporablja skladno z 11. členom ZPIZ-2, je določeno, da se pritožba lahko vloži v roku 15 dni od dneva vročitve odločbe pri organu, ki je izdal odločbo na prvi stopnji (235. člen). Če je pritožba prepozno vložena, jo organ prve stopnje s sklepom zavrže. 8. Tožnikovo vlogo poimenovano pritožba, je toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno na podlagi 240. člena ZUP s sklepom z dne 17. 1. 2014 zavrgel ter z dokončno odločbo z dne 29. 5. 2014 takšno odločitev kot pravilno in zakonito potrdil. Hkrati je glede na pritožbene navedbe, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka, odločil da bo o obnovi postopka odločila Območna enota C., torej pristojni prvostopni organ toženca.

9. Tožbeni zahtevek, da se odpravita citirana dokončna odločba z dne 29. 5. 2014 in 1. točka prvostopnega sklepa z dne 17. 1. 2014, ob ugotovitvi, da je pritožba vložena 27. 12. 2013 zoper odločbo toženca z dne 17. 5. 2011, vložena po preteku roka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

10. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca z dne 18. 11. 2014 ter prvostopnega sklepa z dne 2. 9. 2014 o zavrženju predloga za obnovo postopka.

11. Pritožbeno stališče, da je predlog za obnovo postopka pravočasen in da mora sodišče prve stopnje o njem odločati po vsebini, je zmotno. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, ki je dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke. Torej, da je vložena v zakonsko določenem subjektivnem in objektivnem roku in izkazan vsaj eden od taksativno določenih obnovitvenih razlogov. Če ena od predpisanih predpostavk ni izpolnjena, tudi niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Za takšen primer gre v obravnavani zadevi.

12. Skladno z 263. členom ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. točka). Stranka mora o predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP).

13. V dodatno izvedenih dokazih v zvezi s spornim subjektivnim rokom, je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zaključek, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil po preteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

14. Tožnik je na naroku izpovedal, da je predlog za obnovo postopka vložil, ker je izvedel, da so se dvema sodelavcema v pokojninsko osnovo vštele plače v spornem obdobju ter predlagal, da se ti podatki pridobijo za oba sodelavca in se njemu izračuna pokojninska osnova od primerljivih plač. Tožnik je za dejstvo, da so se sodelavcu v pokojninsko osnovo za sporno obdobje upoštevale plače, kar je navedel kot razlog za obnovo postopka, izvedel kmalu po svoji upokojitvi, kako leto oziroma kot je izpovedal, veliko preje predno je 27. 12. 2013 vložil predlog za obnovo postopka.

15. Glede na to, da je bil tožnik upokojen v letu 2011, je vsaj v letu 2012 od sodelavca izvedel, da so mu bile plače upoštevane pri izračunu pokojninske osnove. Predlog za obnovo postopka podan 27. 12. 2013, je bil torej nedvomno podan po preteku subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Tožnik je namreč potem, ko je od sodelavca izvedel, da so mu bile plače za sporno obdobje upoštevane pri izračunu pokojninske osnove, še sam iskal podatke v D. (Srbija) in na Ministrstvu za obrambo v C. in šele nato vložil predlog za obnovo postopka. Tožnik se na to, da je predlog za obnovo postopka vložil v 30 dneh od dneva, od kar je od sodelavca izvedel, da so mu bile plače za sporno obdobje upoštevane v pokojninsko osnovo, ni niti skliceval. 16. Ker je tožnik predlog za obnovo postopka podal 27. 12. 2013, kar je po preteku subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka, je utemeljen zaključek sodišča, da je odločitev tožene stranke, ki je predlog zaradi zamude tega roka zavrgla, pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je zato tudi utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe z dne 18. 11. 2014 in prvostopnega sklepa z dne 2. 9. 2014, zavrnilo.

17. Nadalje pa je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je tožbo v delu, v katerem tožnik uveljavlja, da mu je tožena stranka dolžna na novo izračunati pokojnino, upoštevaje primerljive plače sodelavcev, zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, saj v predsodnem postopku o takšni zahtevi toženec še ni odločal po vsebini. Predmet izpodbijane dokončne odločbe je bila namreč le pravilnost odločitve toženca glede zavrženja predloga za obnovo postopka zaradi zamude roka za vložitev takšnega predloga.

18. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je obenem skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.