Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je jasno pojasnilo, da določenih dokazov (vpogled v poslovne knjige tožeče stranke, pregled avtomobila) ne more opraviti, ker samo nima strokovnih znanj za te preglede. Toženec bi moral substancirano navesti, kaj naj izvedenec ekonomske in avtomobilske stroke ugotovi, za to pravočasno predlagati dokaze in nato po pozivu sodišča tudi založiti predujem za stroške. Tožena stranka v tej pravdi ni substancirano podala ustreznih dokaznih predlogov.
I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 5. 2016 tudi v prvem in tretjem odstavku ter naložilo toženi stranki nadaljnje pravdne stroške 497,50 EUR s pripadki.
2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pogodba ni bila sklenjena ne ustno in ne pisno in prevzete obveznosti naročnika ne ustrezajo dejanskemu stanju. Avto je pripeljal k tožeči stranki 21. 7. 2014 in podpisal prazen obrazec in nato ga je tožeča stranka brez vednosti in soglasja dopisala. To je ponarejeni obrazec in ga prvič videl, ko ga je dobil po pošti od odvetnika. Dogovor je bil, da tožeča stranka odpelje avto na cenitev škode na zavarovalnico in nato da tožeča stranka to upošteva kot popust za rabljeni avto, ne glede na to, kaj bo zavarovalnica odobrila pri cenitvi škode. Zato ni mogoče uporabiti Obligacijskega zakonika, ampak kazenski zakon, ki definira ponarejanje poslovnih listin. Tožeča stranka je celo priznala dopisovanje v sporni delovni nalog. Vendar je to nezakonito. Zato je bil tudi napačno izstavljen račun. Sodišče pa slepo sledi trditvam tožeče stranke. Napačno se sklicuje na 619. člen OZ in ne upošteva, da za neizvedene storitve ni mogoče zahtevati plačila. Avto je prevzel v prepričanju, da je po dogovoru izvedeno krpanje odbijača in na to ni imel pripomb. V zamenjavo odbijača ni privolil. Tega ni naročil. Če pa bi tožeča stranka to storila, bi ga morala o tem obvestiti. Sodišče bi moralo odrediti pregled avtomobila, poslovnih knjig tožeče stranke s pomočjo izvedenca in tudi zaslišanje prič, ki so bile prisotne pri prevzemu avta. Lahko bi uporabili tudi zapisnike in fotografije poškodb od zavarovalnice, kar je sodišče zahtevalo.
3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev ter priglaša stroške.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Uvodoma je treba pritožniku pojasniti, da je sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo po pravilih spora majhne vrednosti, saj tožbeni zahtevek ni presegal 2.000,00 EUR (449. člen ZPP). Zato je za presojo pritožbe odločilen obseg, kot ga je začrtal pritožnik z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in delno s smiselno uveljavitvijo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik namreč trdi, da je sodišče ugotovilo, da je bila za storitev sklenjena pogodba po 619. členu OZ in da to dokazuje delovni nalog; tožena stranka pa delovnega naloga ni podpisala v vsebini, ki je predložen sodišču. Trdi, da je tožeča stranka oziroma ponaredila vsebino glede vrste in obsega naročenih del. 6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožena stranka podpisala delovni nalog, ki je predložen oziroma, ki je bil že izpolnjen. Tožeča stranka je trdila, priča je to tudi potrdila, da so tožencu dali podpisat primopredajni obrazec oziroma delovni nalog, ki še ni bil izpolnjen; pač pa je bil dogovor potrditvah tožeče stranke, da se pri zavarovalnici ugotovi, ali bodo odobrili zamenjavo odbijača in da bodo nato to vpisali. Zato smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena, ni podana. Pritožba še predlaga, da sodišče v ponovljenem sojenju odredi pregled avtomobila in poslovnih knjig s pomočjo izvedenca in zasliši priče, ki so bile prisotne pri prevzemu avta. Gre za izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je jasno pojasnilo, da določenih dokazov (vpogled v poslovne knjige tožeče stranke, pregled avtomobila) ne more opraviti, ker nima sama strokovnih znanj za te preglede. Toženec bi moral substancirano navesti, kaj naj izvedenec ekonomske in avtomobilske stroke ugotovi, zato predlagati pravočasno te dokaze in nato po pozivu sodišča tudi založiti predujem za stroške. Tožena stranka v tej pravdi ni substancirano podala ustreznih dokaznih predlogov in tudi na zadnjih glavni obravnavi ni navajala, da bi ji sodišče s kakšno opustitvijo kršilo njene pravice, ki bi pomenile absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Tudi pritožbeno sodišče ne more slediti tem pritožbenim navedbam. Pritožnik še trdi, da je v spisu zapisnik in fotografije poškodb vozila Zavarovalnice T., kar je pribavilo sodišče. V spisu je res spis, ki ga je poslala Zavarovalnica T. na poziv sodišča (priloga C). Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka od zavarovalnice prejela 549,55 EUR. To izhaja tudi iz gradiva, katerega je pridobilo sodišče prve stopnje od zavarovalnice. Gre za priloge, z oznako "C" Vendar iz obračuna zavarovalnice (C9) ne izhaja, da bi šlo za popravilo, ki bi bilo v takšni višini, kot zatrjuje tožena stranka. Le v odgovor pritožniku pritožbeno sodišče opozarja, da je obračun pod C9 takšen, da je bila celotna škoda 807,59 EUR in ob upoštevanju soudeležbe oziroma franšize 258,04 EUR, je ostalo za izplačilo 549,55 EUR. Za toženo stranko pa v pravdi ni bilo sporno, da je prejela denar od zavarovalnice. Če bi tožena stranka želela razpravljati o tem gradivu, ne bi smela pristati na možnost iz drugega odstavka 291. člena ZPP, ko sodišče pribavi manjkajoča dokazila brez nove glavne obravnave. Tožeča stranka v tožbi toži 850,09 EUR za popravilo in to se pritožbeno ujema z obračunom zavarovalnice. Zato tu ni bilo očitanih odstopanj.
7. Glavna trditev pritožbe je, da je bil dogovor med strankama tak, da mu tožeča stranka popravi odbijač, to pa bi se poračunalo pri ceni, ko je nabavil pri tožeči stranki rabljeno vozilo. Pritožbeno sodišče le ugotavlja, da teh trditev tožena stranka ni dokazala; tožeči stranki pa je uspelo dokazati njene trditve, da je naročil dela, ki so bila opravljena. Pritožniku je treba še odgovoriti, da je neobičajno, da bi lastnik avtomobila oziroma naročnik popravila dobil popravljeno vozilo in zavarovalnino od zavarovalnice. Ni dvoma, da je bilo vozilo popravljeno in da ga je tožena stranka prevzela in ni imela pripomb. Ni dvoma tudi o tem, da je prejela zavarovalnino od zavarovalnice. Če bi obstajal dogovor, da gre to vse na račun tožencu, zato pa plača višjo ceno pri rabljenem vozilu oziroma je to vračunano v ceno rabljenega vozila, bi se pravdni stranki gotovo o tem pisno dogovorili. Tako pa je ostala trditev tožene stranke nedokazana.
8. Tožeči stranki pa je tako uspelo dokazati, da je tožena stranka naročila zamenjavo odbijača, kar naj stori tožeča stranka in da naj uredi pri zavarovalnici vse potrebno. Tako je sodišče pravilno uporabilo določbo 619. člena OZ o izpolnitvi pogodbe in 633. člen OZ, da je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo brž ko je to mogoče in o morebitnih napakah obvestiti podjemnika. Tako pa je toženec vozilo prevzel, res nekoliko pozno prejel tudi račun, pa ni ugovarjal, da bi odbijač ne bi bil zamenjan oziroma delo korektno opravljeno.
9. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi smiselno očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka bi morala substancirati svoje trditve (trditve o poračunavanju teh stroškov v pogodbo o nakupu rabljenega vozila) in zato predlagati ustrezne dokaze (pogodbo o nakupu rabljenega vozila z vpisano pravico do popravila starega vozila), kakor tudi izvedenca avtomobilske stroke, ki naj bi potrdil toženčeve trditve o nezamenjanem odbijaču. Tako pa je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
10. Izrek o stroških temelji na določbi 154. člena ZPP in 165. člena. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z navedbami iz odgovora na pritožbo ni pripomogla k rešitvi te zadeve.