Jedro

Tožena stranka v postopku ni z ničemer izkazala svojih zatrjevanj, da je tožnici izplačala nižjo plačo zaradi nedoseganja dosegla norme oz. plana. Ni predložila nobenih dokazov o tem, ali in na kakšen način je bil opredeljen plan, ki naj bi ga morala tožnica izpolnjevati, kako oz. po katerih kriterijih se je ugotavljalo doseganje plana pri toženi stranki, v kakšni meri je ta plan dosegala tožnica in po kakšnem postopku ter na podlagi določb katerega predpisa tožene stranke je tožena stranka tožnici obračunavala in izplačevala nižjo plačo od izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi, zato tožnici pripada izhodiščna plača skladno z panožno kolektivno pogodbo.

Tožena stranka za potrditev navedb o slabem finančnem stanju, ki naj bi bil razlog za neizplačevanje dela regresa za letni dopust za leto 1999 in za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, ni ponudila nikakršnih dokazov. Zato so neutemeljena njena sklicevanja na določbo 15. čl. ZFPPod, ki je omejila opravljanje določenih plačil oz. prevzemanje novih obveznosti podjetjem po nastanku nelikvidnosti oz. prezadolženosti. Poleg tega, je citirani člen glede na določbo 1. odst. 40. čl. ZFPPod pričel veljati šele 23.1.2000.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača prikrajšanje pri plači za obdobje od 1.6.1999 do 29.2.2000 v skupnem neto znesku 283.380,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov v plačilo do plačila, prikrajšanje pri regresu za letni dopust v letu 1999 v znesku 75.362,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 do plačila in prevozne stroške za obdobje od 1.12.1999 do 29.2.2000 v znesku 12.638,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih prisojenih zneskov prevoznih storškov za obdobje od decembra 1999 do februarja 2000, poleg tega pa je sklenilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 99.136,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka smiselno iz pritožbenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži plačilo sodnih stroškov. V pritožbi navaja, da je iz plačilnih list razvidno, da tožnica ni dosegla plana in da ji zato ni mogla biti izplačana plača, kot bi jo tožnica želela. Sodišče prve stopnje poleg tega ni upoštevalo, da tožena stranka tožnici zaradi slabega finančnega položaja ni mogla izplačati dela regresa za letni dopust za leto 1999 niti potnih stroškov in pri odločanju ni upoštevalo določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da je tožnica v vtoževanem obdobju prejela nižjo plačo od plače, do katere bi bila upravičena na podlagi določb Kolektivne pogodbe med delavci in podjetji drobnega gospodarstva (Ur.l. RS, št. 20/91) oz. Kolektivno pogodbo med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Ur.l. RS, št. 6/2000). Tožnica je tožbi priložila fotokopije njenih plačilnih list za sporno obdobje skupaj z izračunom razlik med prejeto plačo in plačo, do katere bi bila upravičena ob upoštevanju izhodiščne plače za IV. tarifni razred po zgoraj navedenih kolektivnih pogodbah in vseh dodatkov k plači, ki jih je tožena stranka v spornem obdobju obračunala. Tožena stranka v postopku ni z ničemer izkazala svojih zatrjevanj, da je tožnici izplačala nižjo plačo zato, ker tožnica ni dosegla norme oz. plana. Tožena stranka tako ni predložila nobenih dokazov o tem, ali je bil in na kakšen način je bil opredeljen plan, ki naj bi ga morala tožnica izpolnjevati, kako oz. po katerih kriterijih se je ugotavljalo doseganje plana pri toženi stranki, v kakšni meri je ta plan dosegala tožnica in po kakšnem postopku ter na podlagi določb katerega predpisa tožene stranke je tožena stranka tožnici obračunavala in izplačevala nižjo plačo od izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sledilo pavšalnim in nedokazanim navedbam tožene stranke o razlogih za izplačevanje nižje plače od tožnice. Pri tem je potrebno opozoriti na določbo 212. čl. ZPP, ki določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Po 286. čl. ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, na kasnejših narokih pa lahko storijo to le, če brez svoje krivde tega niso mogle navesti na prvem naroku. Iz 7. čl. ZPP izhaja, da sodišče ugotavlja dejstva, ki so jih stranke navajale in izvaja dokaze, ki so jih stranke predlagale, medtem ko lahko ugotavlja druga dejstva in izvaja druge dokaze le v primeru, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevkom, s katerim ne morejo razpolagati (3. odst. 3. čl. ZPP). V skladu z določbami ZPP imajo torej stranke dolžnost, da za svoje zahtevke oz. predloge navedejo vsa dejstva, na katere te zahtevke oz. predloge opirajo in predlagajo oz. ponudijo dokaze, ki so potrebni za dokazovanje teh dejstev. Sodišče presoja utemeljenost zahtevka na podlagi dokazov, ki jih izvede glede na dokazne predloge strank (razen v primeru iz 2. odst. 7. čl. ZPP). Če stranka za potrditev dejstev, ki jih zatrjuje, ne predlaga nobenih dokazov, je potrebno ugotoviti, da teh dejstev ni dokazala. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožnica ni dosegla plana, zaradi česar ji ni bila izplačana plača, kot bi jo tožnica želela.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnici ni mogla izplačati vtoževanega regresa za letni dopust za leto 1999 in ji povrniti stroške prevoza na delo in z dela zaradi slabe finančne situacije, v kateri se je tožena stranka znašla v spornem obdobju. Delavcu pripada regres za letni dopust, ko pridobi pravico do izrabe letnega dopusta. 57. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR) določa, da ima delavec pravico izrabiti letni dopust, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. Višino regresa za letni dopust je opredelil Zakon o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust v obdobju 1999 - 2001 (Ur. l. RS, št. 39/99), ki je v 20. čl. določil, da se zaposlenim izplača regres v višini in na način, določen s kolektivnimi pogodbami, vendar najmanj 102.000,00 SIT in največ 70 % povprečne mesečne plače na zaposlenega v R Sloveniji. Povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela je bilo med drugim v spornem obdobju urejeno v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97, 51/98, 98/99, 10/2000), ki določa minimum pravic delavcev, med drugim zaposlenih tudi pri delodajalcih, ki opravljajo dejavnost na pridobiten način in imajo sedež na območju R Slovenije. V 2. tč. 52. čl. citirane kolektivne pogodbe je določeno, da pripada delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina določi s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom podjetja oz. delodajalca, vendar pa ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza. Tožena stranka za potrditev navedb o slabem finančnem stanju, ki naj bi bil razlog za neizplačevanje dela regresa za letni dopust za leto 1999 in za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, ni ponudila nikakršnih dokazov. Glede na to so neutemeljena sklicevanja tožene stranke na določbo 15. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99), ki je z ozirom na določbo 1. odst. 40. čl. pričel veljati šele 23.1.2000. Določba 15. čl. citiranega zakona je omejila opravljanje določenih plačil oz. prevzemanje novih obveznosti podjetjem po nastanku nelikvidnosti oz. prezadolženosti, vendar pa tožena stranka, kot je bilo že ugotovljeno, v postopku ni dokazala niti nelikvidnosti niti prezadolženosti. Pri tem pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da navedeni predpis ni posegel v obstoj že pridobljenih pravic delavcev, izvirajočih iz delovnega razmerja.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke v zvezi s prisojenimi stroški postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela, ji je dolžna tožena stranka na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP povrniti njene pravdne stroške.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.