Jedro

Nadaljevano kaznivo dejanje po 1. odstavku 183. člena KZ v obravnavanem primeru ni podano le zato, ker ni podana časovna povezanost med posameznimi kaznivimi dejanji in zato, ker so bila kazniva dejanja storjena na škodo dveh oškodovank, temveč tudi zato, ker konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoča pri tako imenovanih osebnih kaznivih dejanjih tudi v primeru, če so le-ta istovrstna.

Novelirano določilo 1. odstavka 183. člena KZ, ki je zvišalo starostni prag oškodovanca od 14 let na 15 let, bi bilo v obravnavanem primeru strožje le v primeru, če bi bili oškodovanki v času, ko je obsojenec storil kazniva dejanja, stari že 14 let. V obravnavanem primeru pa je bilo novelirano določilo 1. odstavka 183. člena za obsojenca nedvomno milejše, saj le-to določa, da mora obstajati očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, to nesorazmerje pa je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. I.K. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. I.K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 30.5.2002 spoznan za krivega petih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 1. odstavku 183. člena KZ, in dveh kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 1. odstavku 183. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Za dokončana kazniva dejanja so mu bile določene posamezne kazni po 8 mesecev zapora, za poskušeni kaznivi dejanji pa sta mu bili določeni kazni po 5 mesecev zapora, nato pa mu je bila izrečena enotna kazen 4 leta zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 24.5.2001 do 28.6.2001. Sodišče prve stopnje je ugodilo premoženjskopravnima zahtevkoma oškodovanih T.G. in K.G., obsojenca pa je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.12.2002 ob reševanju pritožb obsojenčevega zagovornika in obsojenčeve žene izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obs. I.K. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil dve kaznivi dejanji poskusa spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 1. odstavku 183. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, dejanja, opisana pod tč. I/1 a, b in c ter I/2, pa je pravno opredelilo kot kazniva dejanja spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena KZ/94, mu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen 7 mesecev zapora, nato pa mu je z upoštevanjem nespremenjene kazni 8 mesecev zapora, določene za kaznivo dejanje, opisano pod tč. I/2 b, izreklo enotno kazen 2 leti in 10 mesecev zapora, v katero je vštelo pripor od 24.5.2001 do 28.6.2001. Pritožbi obsojenčevega zagovornika in obsojenčeve žene je zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ali pa razveljavi le drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje ali drugostopenjskemu sodišču, ali pa zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da izreče obsojencu pogojno obsodbo.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker zatrjevana kršitev kazenskega zakona v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivih dejanj kot posameznih kaznivih dejanj kot nadaljevanega kaznivega dejanja ni podana. S tem ko zagovornik obsojenca izpodbija ugotovitve o obsojenčevi krivdi ter ugotovitve v zvezi z okoliščinami, ki vplivajo na odmero kazni, pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva zagovornika obs. I.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevanje zagovornika obs. I.K., da je kršitev kazenskega zakona podana zato, ker je bil obsojenec spoznan za krivega petih kaznivih dejanj po 1. odstavku 183. člena KZ, čeprav gre po stališču obrambe za nadaljevano kaznivo dejanje, ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je pravnomočno sodbo preizkusilo tudi v zvezi z njegovimi zatrjevanji o kršitvi kazenskega zakona, ki je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo zagovornik ni uveljavljal, ter pri tem ugotovilo, da je njegovo stališče zmotno. Nadaljevano kaznivo dejanje po 1. odstavku 183. člena KZ v obravnavanem primeru ni podano le zato, ker ni podana časovna povezanost med posameznimi kaznivimi dejanji in zato, ker so bila kazniva dejanja storjena na škodo dveh oškodovank, temveč tudi zato, ker konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja ni mogoča pri tako imenovanih osebnih kaznivih dejanjih, med katera spadajo tudi kazniva dejanja, katera je storil obsojenec, tudi v primeru, če so le-ta istovrstna. Kazenski zakon torej ni bil kršen s tem, ker je bil obsojenec spoznan za krivega petih kaznivih dejanj po 1. odstavku 183. člena KZ. Razen tega je glede na navedbe zagovornika obsojenca, da "predmetno dejanje v pravem pomenu besede ni napad, ampak nadlegovanje", mogoče sklepati na njegovo stališče, da v dejanjih obsojenca niso podani znaki kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, po 1. odstavku 183. člena KZ. V zvezi s tem je potrebno zagovornika obsojenca napotiti na razloge sodbe prvostopenjskega sodišča (stran 5), kjer je obrazloženo, zakaj so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki očitanih kaznivih dejanj, pa tudi na razloge (stran 6), kjer je obrazloženo tudi očitno nesorazmerje med zrelostjo obsojenca in obeh oškodovank, ki sta bili tedaj stari od 8 do 12 let oziroma od 9 do 10 let. Popolnoma so nejasne navedbe zagovornika obsojenca, ko navaja, da "v procesnem materialu ni dejstev o vpletenosti otrok v dogajanje" ter "da je sodišče samo posnelo dogodek in nanj navezalo izvedensko mnenje o posledicah otroka", pri čemer v zvezi s takimi navedbami uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena KZ. Docela neutemeljene so tudi navedbe zagovornika obsojenca, da obstaja tudi odgovornost otrok in njihovih staršev, saj so starši oškodovank ukrepali takoj, ko so zvedeli za obsojenčeva dejanja.

V ostalem delu pa zagovornik obs. I.K. izpodbija pravnomočno sodbo glede odločbe o kazenski sankciji. Primernosti kazenske sankcije, izrečene v okviru, predpisanem z zakonom, se v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti ne preizkuša. V zvezi z odločbo o kazenskih sankcijah je potrebno dodati, da je pritožbeno sodišče, ki je prvostopenjsko sodbo v pravni opredelitvi glede kaznivih dejanj, opisanih pod. tč. I/1 a, b in c ter pod tč. I/2, spremenilo in se pri tem sklicevalo na določilo 3. člena KZ, obsojencu za ta kazniva dejanja določilo nižje posamezne kazni zapora in v razlogih sodbe navedlo, da je pri tem upoštevalo, da je bil obsojenec spoznan za krivega teh kaznivih dejanj po milejšem kazenskem zakonu, čeprav je zagrožena kazen po noveliranem določilu 1. odstavka 183. člena KZ ostala enaka. V obrazložitvi drugostopenjske sodbe je sicer pravilno poudarjeno, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, ter da se le v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakona spremeni, uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru ugotavljati, ali je novi zakon za storilca milejši. V obravnavani kazenski zadevi je prvostopenjsko sodišče pravilno pravno opredelilo dejanja obsojenca, storjena pred uveljavitvijo sprememb in dopolnitev kazenskega zakonika, kot kazniva dejanja po 1. odstavku 183. člena noveliranega KZ. Oškodovanki sta bili namreč v času storitve kaznivih dejanj, kot je že navedeno, stari od 8 do 12 let oziroma od 9 do 10 let. Novelirano določilo 1. odstavka 183. člena KZ, ki je zvišalo starostni prag oškodovanca od 14 let na 15 let, bi bilo v obravnavanem primeru strožje le v primeru, če bi bili oškodovanki v času, ko je obsojenec storil kazniva dejanja, stari že 14 let. V obravnavanem primeru pa je bilo novelirano določilo 1. odstavka 183. člena za obsojenca nedvomno milejše, saj le-to določa, da mora obstajati očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, to nesorazmerje pa je prvostopenjsko sodišče tudi ugotovilo. Vrhovno sodišče kljub temu ni posegalo v ta del drugostopenjske sodbe, saj zagovornik obs. I.K. v zvezi s tem ni uveljavljal kršitve kazenskega zakona.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena KZ.