Jedro

Pojem delež, ki ga uporablja 93. člen ZDoh-2, ni širši od pojma poslovni delež in je zato delež v gospodarski družbi, ko gre za d. o. o., tudi v smislu ZDoh-2 lahko zgolj poslovni delež, kot ga opredeljuje ZGD-1. 

Tožnica ima tako prav, da je treba tudi v primeru, ko je več poslovnih deležev ali delov deležev, ki so bili pridobljeni v različnih časovnih obdobjih, odsvojenih hkrati, izhajati iz narave poslovnega deleža kot samostojnega deleža in ločeno ugotoviti, kakšna je bila njegova nabavna vrednost in kakšna je njegova vrednost ob odsvojitvi. Za določitev prodajne vrednosti posameznega poslovnega deleža pa je treba uporabiti 99. člen ZDoh-2.

Glede na navedeno bi moral način razporeditve skupne prodajne vrednosti vseh deležev upoštevati pogodbeno določeno ceno za vsak posamezen poslovni delež, če je ta iz pogodbe razvidna, sicer pa je treba ugotoviti tržno vrednost vsakega posameznega poslovnega deleža, ki je del skupne odsvojitve kapitala. Pri tem je povsem jasno, da se tržna vrednost posameznega odsvojenega poslovnega deleža ne more ugotavljati glede na njegovo nabavno vrednost, saj ta način zanemari rast vrednosti posameznega poslovnega deleža z rastjo vrednosti družbe. Za pravilno opredelitev vrednosti posameznega poslovnega deleža je zato treba prodajno vrednost porazdeliti sorazmerno na nominalno (odstotkovno) vrednost deležev ob pridobitvi. 

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42153-1990/2019-15 (04-1450-04) z dne 4. 2. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

  Opredelitev zadeve

1.Jedro spora se nanaša na vprašanje pravilne porazdelitve skupne prodajne vrednosti več poslovnih deležev k posameznemu odsvojenemu poslovnemu deležu oziroma njegovemu delu, če je bil odsvojeni kapital pridobljen v različnih časovnih obdobjih. Od odgovora na to vprašanje je odvisen izračun davčne osnove za obdavčitev z davkom od dobička iz kapitala za posamezen odsvojeni poslovni delež oziroma njegov del.

Dosedanji potek postopka in vsebina izpodbijanih aktov

2.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ ali FURS) je z izpodbijano odločbo št. DT 42153-1990/2019-15 (04-1450-04) z dne 4. 2. 2022 tožnici v ponovljenem postopku odmerila davek od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2017 po stopnji 25 % od osnove 1.033.580,96 EUR v znesku 258.395,24 EUR ter po stopnji 10 % od osnove 201.725,55 EUR v znesku 20.172,56 (1. točka izreka). Odločila je še, da se tožnici, ki je odmerjeno obveznost že plačala, vrne preveč plačani davek z obrestmi v skupni višini 8,20 EUR (2. točka izreka), da bo o tožničinih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom, davčnemu organu pa posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (4. točka izreka).

3.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 28. 2. 2018 v napovedi za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2017 prijavila odsvojitev svojega celotnega poslovnega deleža v družbi A., d. o. o. V napovedi je tožnica navedla vrednost kapitala ob pridobitvi 281.233,16 EUR in vrednost kapitala ob odsvojitvi 1.534.699, 00 EUR.

4.Prvostopenjski davčni organ je pri odločitvi izhajal iz izhodišča, da Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ne uporablja pojma "poslovni delež", temveč se uporablja splošen pojem "delež v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja". Zato je po mnenju davčnega organa treba delež v primeru lastniškega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d. o. o.) razumeti kot vsak delež, ki ga ima zavezanec v osnovnem kapitalu družbe, pri čemer je lahko delež ali njegov del pridobljen na različne načine in v različnih časovnih obdobjih (npr. z vplačilom osnovnega vložka, ob povečanju osnovnega kapitala z vložkom družbenika (torej iz zavezančevih lastnih sredstev), ob povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe ali na druge načine (npr. z nakupom deleža ali z dedovanjem). Kot je pojasnil, iz 94. člena ZDoh-2 (odsvojitev kapitala) izhaja, da se za odsvojitev po poglavju III.6.3 ZDoh-2 šteje vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala (pri čemer so načini odsvojitve v določbi navedeni primeroma). To pomeni, da se zlasti v luči 103. člena ZDoh-2 (vodenje evidenc kapitala) tudi za pridobitev kapitala šteje vsaka pridobitev kapitala ali dela kapitala. Pri odmeri davka tožnici je bila zato prodajna vrednost preračunana na podatek nabavne vrednosti in na posamezne pridobitve deležev, ki se odsvajajo.

5.Prvostopenjski davčni organ je zato v postopku najprej ugotovil zaporedje pridobljenih tožničinih deležev v družbi A., d. o. o., in njihovo vrednost. Pri tem je sledil tožničini napovedi, pri čemer je pri deležu, pridobljenemu 27. 5. 2016, upošteval skupno vrednost. Ob upoštevanju 101. člena, prvega odstavka 103. člena, prvega in četrtega odstavka 97. člena, 98., 99. in 132. člena ZDoh-2 je davčni organ ugotovil sledeče: (1) skupna vrednost deležev ob pridobitvi znaša 281.233,16 EUR, (2) prvi delež je zavezanka pridobila 6. 6. 2005 in je bil ob pridobitvi vreden 45.924,60 EUR (tj. 16,3297244 % skupne vrednosti ob pridobitvi); ob upoštevanju 1 % normiranih stroškov v višini 459,25 EUR je vrednost prvega deleža ob pridobitvi 46.383,85 EUR, (3) drugi delež v družbi je zavezanka pridobila 27. 5. 2016 in je bil ob pridobitvi vreden 235.308,56 EUR (tj. 83,6702756 % skupne vrednosti ob pridobitvi); ob upoštevanju 1 % normiranih stroškov v višini 2.353,09 EUR je vrednost drugega deleža ob pridobitvi 237.661,65 EUR, (4) skupna vrednost deležev ob odsvojitvi znaša 1.534.699,00 EUR, 5) prvi delež, pridobljen 6. 6. 2005, je bil ob odsvojitvi vreden 250.612,12 EUR (tj. 1.534.699,00 x 16,3297244 %); ob upoštevanju 1 % normiranih stroškov v višini 2.506,12 EUR je vrednost prvega deleža ob odsvojitvi 248.106,00 EUR, (6) drugi delež, pridobljen 27. 5. 2016, je bil ob odsvojitvi vreden 1.284.086,88 EUR (tj. 1.534.699,00 x 83,6702756 %); ob upoštevanju 1 % normiranih stroškov v višini 12.840,87 EUR je vrednost drugega deleža ob odsvojitvi 1.271.246,01 EUR, (7) za prvi delež znaša davčna osnova 201.722,55 EUR (248.106,00 - 46.383,85); tožnica je imela prvi delež v lasti 12 let, zato je obdavčen po stopnji 10 % v višini 20.172,56 EUR; (8) za drugi delež znaša davčna osnova 1.033.580,96 EUR (1.271.246,01 - 237.661,65); tožnica je imela drugi delež v lasti 1 leto, zato je obdavčen po stopnji 25 % v višini 258.395,24 EUR. Glede na navedeno je bila v skladu s 132. členom ZDoh-2 tožnici v ponovnem postopku odmerjena dohodnina v skupni višini 278.567,80 EUR.

6.Davčni organ je pojasnil, da je tožnica odsvojila 100 % delež v družbi, zato je treba ugotoviti skupno vrednost tožničinih deležev ob pridobitvi. Ob tem je treba ugotoviti vrednost posameznega deleža ob pridobitvi, ki je del te celote, saj je le tako mogoče določiti vrednost posameznega deleža tako ob pridobitvi kot ob odsvojitvi. ZDoh-2 naj davčnemu organu ne bi omogočal, da bi na isti imenovalec dal vse posamezne dele kapitala, saj zakon ne govori o poslovnih deležih v družbi, prav tako ne govori o nominalnih vrednostih kapitala, pač pa o vrednosti deležev v družbi. Iz tega naj bi izhajalo, da lahko da davčni organ na skupni imenovalec le posamezne vrednosti deležev, ki so razvidne iz notarskih zapisov (kupnine) in drugih dokazil. Kot je še pojasnil davčni organ, bi drugačen način izračuna davka po algoritmu, ki ga je v postopku predstavila tožnica, zanjo res pomenil ugodnejšo obdavčitev, vendar naj niti iz 98. niti iz 97. člena ZDoh-2 ne bi bilo mogoče izpeljati "formule", da se vrednost posameznih deležev v prodajni ceni ugotavlja glede na nominalni delež kapitala, za uporabo katere se zavzema tožnica. Davčni organ v konkretnem primeru ni imel razlogov, da bi podvomil v podatke iz tožničine napovedi, zato je izdal odločbo po skrajšanem postopku z uporabo programa, ki naj bi bil verificiran in moderniziran.

7.Kot je pojasnil prvostopenjski davčni organ, preračun vrednosti upošteva FIFO metodo, vendar se opravi v razmerju določanja vrednosti posameznega deleža ob odsvojitvi na podlagi posameznih deležev ob pridobitvi. Davčni organ mora ugotoviti vrednost posameznega deleža ob pridobitvi glede na celoto, saj je le tako mogoča določitev vrednosti posameznih deležev ob pridobitvi in ob odsvojitvi. Ker mora davčni organ ugotoviti tudi celoto, to je 100 % nabavne vrednosti kapitala, da bi lahko opravil preračun, mora v nabavno vrednost kapitala vključiti vse nabavne vrednosti, da bi lahko ugotovil 100 % in iz njih izpeljal odstotke posameznih deležev. Davčni organ je pri odmeri davka upošteval podatke, ki jih je tožnica navedla v napovedi in teh podatkov ni spreminjal. "Formula" za izračun davčne osnove v primerih, ko se pozitivna davčna osnova nanaša na različna obdobja imetništva kapitala, je urejena v četrtem odstavku 97. člena ZDoh-2, ki določa, da se v takih primerih dohodnina odmeri od skupne letne pozitivne davčne osnove, ki se razdeli med posamezna obdobja imetništva kapitala iz drugega odstavka 132. člena ZDoh-2 upoštevaje sorazmerne deleže. Sorazmerni deleži se ugotovijo kot razmerje med pozitivno davčno osnovo posameznega obdobja imetništva kapitala v davčnem letu.

8.Glede na navedeno je bila v skladu s 132. členom ZDoh-2 tožnici v ponovnem postopku odmerjena dohodnina v skupni višini 278.567,80 EUR. Ker je bilo iz podatkov knjigovodskih evidenc ugotovljeno, da je tožnica po prvotni odločbi že plačala 278.574,63 EUR, je davčni organ odločil, da je v ponovnem postopku upravičena do vračila preveč plačanih davčnih obveznosti z zamudnimi obrestmi v skupni višini 8,20 EUR.

9.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju pritožbeni organ) je tožničino pritožbo in zahtevo za vračilo stroškov postopka zavrnilo. Pojasnilo je, da je prvostopenjski davčni organ pravilno ugotavljal, kakšna vrednost dogovorjene kupnine za celotni kapital (vse deleže) odpade na posamično obdobje imetništva kapitala, saj je bil kapital pridobljen v dveh različnih časovnih obdobjih in mora biti zato obdavčen po dveh različnih davčnih stopnjah. Pri tem je tudi po presoji pritožbenega organa pravilen koncept obdavčitve z načinom ugotavljanja nabavne vrednosti kapitala. Pritožbeni organ pritrjuje izhodišču prvostopenjskega organa, da je treba po ZDoh-2 delež v primeru lastniškega deleža v d. o. o. razumeti kot vsak delež, ki ga ima zavezanec v osnovnem kapitalu družbe, saj ZDoh-2 v prvem odstavku 93. člena, ker je opredeljen pojem kapitala, ne uporablja pojma "poslovni delež", temveč splošni pojem "delež v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja". Iz 94. člena ZDoh-2 pa izhaja, da se za odsvojitev kapitala po poglavju III.6.3 ZDoh-2 šteje vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala. Navedeno naj bi, zlasti ob upoštevanju 103. člena ZDoh-2 (vodenje evidenc zalog kapitala) pomenilo, da se tudi za pridobitev kapitala šteje vsaka pridobitev kapitala ali dela kapitala. Posamezne sodne odločbe, iz katerih izhaja, da je predmet pridobitve ali odsvojitve lahko le poslovni delež, kot je opredeljen v ZGD-1, naj ne bi reševale vprašanja načina odmere davka od dobička iz kapitala ob razumevanju načela obdavčitve po svetovnem dohodku. Poudarja, da je treba pri izračunu davka v specialnih davčnih predpisih upoštevati tudi posebnosti, ki niso nujno zajete v nacionalni zakonodaji (npr. v Zakonu o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). V sodni praksi naj tudi še ne bi bilo presojano vprašanje, ali je za potrebe odmere davka treba upoštevati FIFO metodo in s tem povezano evidenco zaporednega vodenja pridobitev kapitala, kar po mnenju drugostopenjskega organa ni izvedljivo, če se kot kapital razume poslovni delež v smislu ZGD-1 in ne pojem "delež", kot ga uporablja ZDoh-2.

Glede zatrjevane napačne uporabe četrtega odstavka 97. člena ZDoh-2 pritožbeni organ meni, da način izračuna davčne osnove iz te določbe ustreza načinu izračuna, ki ga je za tožničin primer uporabil prvostopenjski davčni organ, saj se ugotavlja vrednost davčne osnove v posameznem obdobju imetništva kapitala z upoštevanjem ustreznih sorazmernih deležev. Kot je pojasnil, se navedena določba ZDoh-2 uporablja pri vseh odsvojitvah kapitala, pri katerih se čas imetništva kapitala nanaša na različna obdobja in se zato opravi obdavčitev po različnih davčnih stopnjah, in ne zgolj ob realiziranih izgubah. Iz jezikovne razlage četrtega odstavka 97. člena ZDoh-2 naj bi bilo jasno, da se ta določba uporablja v vseh primerih, ko se pozitivna davčna osnova nanaša na različna obdobja imetništva kapitala, pri čemer se pri obstoju pozitivne davčne osnove upoštevajo tudi ustvarjene izgube iz drugega in tretjega odstavka 97. člena ZDoh-2. Če do izgub ni prišlo, pa se te ne morejo upoštevati in se davčna osnova na ta način ne zmanjšuje. Tako ugotovljena pozitivna letna davčna osnova (z upoštevanjem morebitnih izgub) se nato razdeli na podlagi sorazmernih deležev na posamezna obdobja glede na čas imetništva kapitala. Pritožbeni organ meni, da v ZDoh-2 ni podlage za to, da bi lahko izračun davka temeljil na nominalni vrednosti kapitala ob pridobitvi, saj 97. in 98. člen ZDoh-2 uporabljata pojem nabavna vrednost kapitala. Prodajno vrednost je zato treba preračunati glede na podatek nabavne vrednosti, ki jo zavezanec poda v napovedi za odmero davka, kar je bilo storjeno tudi v konkretni zadevi. Davčni organ mora ugotoviti vrednost posameznega deleža ob pridobitvi glede na celoto, saj je le tako mogoča določitev vrednosti posameznih deležev ob pridobitvi in ob odsvojitvi. Dodaja, da je način izračuna, ki ga predlaga tožnica, sicer logičen, vendar ni skladen z zakonsko podlago za odmero davka. Poudarja, da so programski algoritmi davčnega organa, ki jih ta uporablja pri izračunih, pripravljeni v skladu z zakonom. Glede zatrjevane kršitve načela enakosti pa pojasnjuje, da položaja, ko se imetništvo kapitala nanaša na eno obdobje in ko se nanaša na več obdobij, nista primerljiva. Ne strinja se s tožnico, da so delnice in deleži istovrstni kapital in da bi morali biti zato tudi obrazci za vložitev napovedi enaki. Kot pojasnjuje, je pri delnicah, ki kotirajo na borzi, možno jasno določiti pošteno tržno vrednost ob pridobitvi in odsvojitvi. Pri poslovnih deležih pa zlasti ob pridobitvi ni mogoče določiti poštene tržne vrednosti ampak zgolj nabavno vrednost deležev. Tudi iz načina pravnega prometa z delnicami ali deli družb naj bi bilo razvidno, da so delnice količinski kapital, deli družbe pa so deli celote. To pomeni, da se vrednost družbe oziroma njenih delov vsebinsko ugotavlja kot vrednost celote sredstev oziroma njenih delov glede na celoto, pri vrednostnih papirjih in kuponih pa se smiselno ugotavlja nabavna vrednost posameznega vrednostnega papirja ali kupona. Pritožbeni organ v zvezi z razumevanjem nabavne in nominalne vrednosti kapitala izpostavlja še četrti odstavek 152. člena ZDoh-2, ki naj bi zgolj v izrecno predvidenih primerih omogočal, da se kot nabavna vrednost deleža upošteva nominalna vrednost.

Tudi po presoji pritožbenega organa je torej treba v postopku odmere davka od dobička iz kapitala (razen v zakonsko določenih izjemah, ko je predvidena ugodnejša davčna obravnava zavezancev) ugotavljati nabavno vrednost in ne nominalno vrednost kapitala. Princip odmere davka temelji na ugotavljanju dejanskega prirasta vrednosti premoženja v času lastništva kapitala, kar v večji meri odraža razdelitev prodajne vrednosti med dve pridobitvi z upoštevanjem sorazmernega dela nabavnih vrednosti, kot pa razdelitev z upoštevanjem nominalnih ali odstotkovnih pridobitev glede na celoto pridobljenih poslovnih deležev.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

Tožnica zoper odločbo o odmeri davka od dobička iz kapitala vlaga obsežno tožbo. Navaja, da nista sporna trenutka pridobitve in odsvojitve kapitala, niti nabavna in prodajna vrednost kapitala, pač pa le porazdelitev prodajne vrednosti k posameznemu delu odsvojenega deleža. Posledično je sporen izračun davčne osnove za posamezni odsvojeni poslovni delež in uporabljena stopnja dohodnine glede na čas imetništva deleža. Tožnica meni, da se mora prodajna vrednost med posamezna obdobja imetništva kapitala porazdeliti glede na sorazmerni delež nominalne oziroma odstotkovne vrednosti pridobljenega deleža ali delov deleža glede na seštevek nominalnih oziroma odstotkovnih vrednosti odsvojenih deležev ali delov deležev. Pri tem je treba ločeno ugotoviti pomembnost deleža in ločeno delov deleža glede na celoten odsvojeni kapital. Ker delež predstavlja 47,31 % odsvojenega kapitala, deli deležev pa 52,69 % odsvojenega kapitala, se mora po tem ključu razporediti celotna vrednost odsvojenega kapitala. Tožnica poudarja, da med pogodbenima strankama ni sporno, da je bila v času prodaje 22. 9. 2017 tržna vrednost deleža, pridobljenega 6. 6. 2005, 726.013,18 EUR, tržna vrednost delov deležev, pridobljenih 27. 5. 2016, pa 888.685,82 EUR. Po izračunu toženke pa se je deležu, pridobljenemu 6. 6. 2005, od skupne prodajne vrednosti 1.534.699,00 EUR pripisalo zgolj 250.612,12 EUR, delom deležev, pridobljenih 27. 5. 2016, pa 1.284.086,88 EUR, ker je bila nabavna vrednost prvo pridobljenega deleža precej nižja od prodajne vrednosti drugo pridobljenih delov deleža. Davčni organ je pri razdelitvi prodajne vrednosti med obe pridobitvi (kar je predpogoj za izračun dveh davčnih osnov zaradi dveh obdobij imetništva kapitala) zanemaril predmet odsvojitve (torej vsakokrat polovico) in je izhajal iz podatka o nabavni vrednosti. Ker je bila tržna vrednost poslovnega deleža leta 2016 petkrat višja, je petkrat večjo pomembnost pripisal drugi pridobitvi.

Davčni organ naj ne bi pojasnil pravne podlage, ki bi omogočala pripis vrednosti k predmetu odsvojitve glede na nabavno vrednost, zato je izpodbijana odločba v tem delu neobrazložena. Tako prvostopenjski kot pritožbeni davčni organ svoji odločitvi utemeljujeta s sklicevanjem na četrti odstavek 97. člena ZDoh-2, ki po tožničinem mnenju določa davčno osnovo, ki v obravnavanem primeru ni sporna. Sporen je namreč le način določitve prodajne vrednosti, ki pa jo določa 99. člen ZDoh-2. Tožnica zato toženki očita zmotno uporabo materialnega prava. Če bi tožnica svoj celotni delež odsvojila ločeno (najprej prvo pridobjeni delež in nato še drugo pridobljene dele deležev), do vprašanja razdelitve prodajne vrednosti ne bi prišlo, četudi bi se ločeni odsvojitvi zgodili v istem davčnem letu. Davčni organ bi v takem primeru upošteval prodajno vrednost glede na predmet odsvojitve in prodajne vrednosti pri drugi odsvojitvi ne bi petkrat povečal. Tožnica je zaradi odsvojitve celotnega poslovnega deleža v enem koraku v primerjavi z drugimi davčnimi zavezanci neenako obravnavana, zato je davčni organ kršil tudi 14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

Davčni organ naj v izpodbijani odločbi ne bi upošteval, da je treba vprašanje določanja vrednosti kapitala ob odsvojitvi (način razporeditve prodajne vrednosti) urejati tudi v luči korporacijskega prava in upoštevati naravo poslovnega deleža. Poslovni delež, ki ga je družba izdala družbeniku, je premoženjska pravica družbenika, ki je enaka lastninski pravici na stvari. Poslovni deleži se lahko odsvojijo ali dedujejo (prvi odstavek 481. člena ZGD-1). Družbenik lahko s poslovnim deležem razpolaga v celoti ali le z njegovim delom, pri čemer v takem primeru nastane nov in samostojen poslovni delež (prvi odstavek 483. člena ZGD-1). Napačnost stališča davčnega organa tožnica v tožbi prikaže z več primeri in se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 1777/2019 z dne 6. 4. 2021, strokovni mnenji Zveze računovodij finančnikov in revizorjev Slovenije z dne 13. 10. 2021 in Davčno-finančno raziskovalnega inštituta z dne 13. 10. 2021. Tožnica še izpostavlja, da popisni list, v katerega se vpisujejo podatki o odsvojitvah poslovnih deležev v družbi (priloga k Napovedi za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnih deležev), in ki je osnova za vnos vhodnih podatkov v računalniški program (algoritem) davčnega organa, ne omogoča vpisa podatka o nominalni (odstotkovni) vrednosti odsvojenega poslovnega deleža. Tako ni omogočeno, da bi računalniški program prodajno vrednost lahko določil v skladu z 99. členom ZDoh-2. Ker je izračun davčnega organa arbitraren, tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči o zadevi, podredno pa naj zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da sistem odmere davka, kot ga od uveljavitve ZDoh-2 dalje izvaja FURS na podlagi določb ZDoh-2, ki urejajo način ugotavljanja davčne osnove, temelji na preračunu prodajne vrednosti kapitala na nabavne vrednosti kapitala. Po mnenju toženke v ZDoh-2 ni podlage za način izračuna, ki ga zagovarja tožnica, po katerem bi se morala prodajna vrednost med nabavne vrednosti razporejati tako, da bi se upoštevalo, kolikšen delež pomeni vsaka izmed nominalnih ali odstotkovnih pridobitev glede na celotno pridobljena poslovna deleža v družbi A., d. o. o. Edina izjema (peti odstavek 152. člena ZDoh-2), ki se nanaša na ugotavljanje nabavne vrednosti kapitala kot nominalne vrednosti, je namenjena specifičnim primerom odsvojitve kapitala, pridobljenega ob povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe v letih 2005 ali 2006, ko je bilo tako povečanje obdavčeno kot dividenda. Za tak primer v tej zadevi ne gre. Toženka zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnica je 27. 9. 2022 in 25. 11. 2022 vložila še dve pripravljalni vlogi, v katerih ponavlja tožbene navedbe in poudarja, da ni sporen trenutek pridobitve kapitala niti trenutek odsvojitve, prav tako nista sporni ne nabavna ne prodajna vrednost kapitala, temveč le porazdelitev prodajne vrednosti k posameznemu odsvojenemu delu deleža v gospodarski družbi. Šele posledično pa je sporen izračun davčne osnove za posamezen prodan delež in uporabljena stopnja dohodnine glede na starost deleža. Četrti odstavek 97. člena ZDoh-2, na katerem sta svoji odločitvi utemeljila davčna organa, določa davčno osnovo, ki kot taka ni sporna, zato je ta določba v smislu, v katerem sta jo uporabila davčna organa, neuporabljiva. Toženka naj bi se v odgovoru na tožbo zgolj na splošno sklicevala na določbe ZDoh-2, do konkretnih tožničinih tožbenih navedb in vsebine pravnega mnenja z dne 1. 7. 2022 pa naj se ne bi opredelila. Prav tako se ni opredelila do tožbene navedbe, da je treba vprašanje določanja vrednosti kapitala ob odsvojitvi presojati ob upoštevanju določil korporacijskega prava, zlasti 471., 481. in 483. člena ZGD-1, iz katerih izhaja, da so predmet razpolaganja v pravnem prometu poslovni deleži oziroma njihovi deli in ne kaj drugega. Tožnica zato vztraja, da je prodajno ceno deležu ali delom deležev mogoče pripisati zgolj tako, da se ločeno ugotovi velikost deleža in ločeno delov deleža glede na celotni odsvojeni kapital - seveda glede na znesek osnovnega kapitala družbe (torej bodisi v nominalni bodisi v odstotkovni vrednosti). Na tak način je vsakemu deležu ali delu deleža, ki bi se lahko prodajal ločeno ali po delih, mogoče nesporno pripisati točno določen znesek prodajne vrednosti.

Toženka se je z vlogami z dne 14. 10. 2022 in 14. 12. 2002 odzvala na obe tožničini pripravljalni vlogi. Po toženkinem mnenju razmerje, utemeljeno na nabavni vrednosti kapitala, bistveno bolj odraža ekonomsko vsebino kot razmerje, utemeljeno na nominalni vrednosti, saj je v prvem primeru mogoče ugotoviti dejanski prirast med pridobitvijo prvega deleža in njegovo odsvojitvijo ter pridobitvijo drugega deleža in njegovo odsvojitvijo. Po tožničini formuli pa je slika dejanskega prirasta vrednosti popačena, saj ne izhaja iz dejanskih vrednosti deležev. Izračun odstotkov posameznih deležev glede na 100 % nabavno vrednost kapitala mora zato odražati odstotek nabavnih in ne nominalnih vrednosti.

Sodna presoja

Tožba je utemeljena.

Predmet presoje v obravnavni zadevi je zakonitost davčne odločbe, s katero je bila tožnici za leto 2017 odmerjena dohodnina od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov, in sicer po stopnji 25 % od osnove 1.033.580,96 EUR v znesku 258.395,24 ter po stopnji 10 % od osnove 201.725,55 EUR v znesku 20.172,56 EUR.

ZDoh-2 ureja obdavčitev dobička iz kapitala v poglavju 6.3 (Dobiček iz kapitala). Po ZDoh-2 se obdavčuje dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala (92. člen ZDoh-2). Med kapital med drugim spadajo tudi vrednostni papirji in deleži v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja (2. točka 93. člena ZDoh-2). Davčna osnova za odmero dohodnine od dobička iz kapitala je pozitivna razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi, zmanjšana za normirane stroške (prvi odstavek 97. člena ZDoh-2). Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZDoh-2 se kot vrednost kapitala ob pridobitvi šteje nabavna vrednost kapitala in stroški, ki so določeni s tem členom. Za nabavno vrednost kapitala se primarno šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve (drugi odstavek 98. člena ZDoh-2). Na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 se za vrednost kapitala ob odsvojitvi primarno šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Za čas odsvojitve kapitala pa se po osnovnem pravilu šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital (prvi odstavek 101. člena ZDoh-2).

Bistvene dejanske ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana odločba, med strankama upravnega spora niso sporne. Pritožnica je 6. 6. 2005 pridobila poslovni delež v družbi A., d. o. o, po nabavni vrednosti 45.924,60 EUR in 27. 5. 2016 še več delov poslovnega deleža za skupno nabavno vrednost 235.308,56 EUR. Ob odsvojitvi kapitala leta 2017 je za vse deleže skupaj prejela 1.534.699,00 EUR. Med strankama torej ni sporen čas pridobitve in odsvojitve tožničinega kapitala. Prav tako nista sporni nabavna vrednost kapitala (posameznega poslovnega deleža oziroma delov poslovnega deleža) in vrednost kapitala ob odsvojitvi. Ker je tožnica kapital (poslovne deleže oz. njihove dele) pridobila v dveh različnih časovnih obdobjih (2005 in 2016), v letu 2017 pa je pridobljeni kapital v celoti odsvojila, je bilo treba za izračun davka od dobička iz kapitala skupno prodajno vrednost deležev porazdeliti k posameznemu odsvojenemu poslovnemu deležu oziroma njegovim delom, od česar sta posledično odvisna izračun davčne osnove za posamezen prodani poslovni delež in uporabljena stopnja dohodnine glede na čas imetništva kapitala.

Pri tem je med strankama nastal spor o pravilnem načinu porazdelitve prodajne vrednosti (prejete kupnine) odsvojenih poslovnih deležev. Davčna organa prve in druge stopnje se zavzemata za stališče, da je treba prodajno vrednost poslovnih deležev porazdeliti sorazmerno na njihovo

deležev ob pridobitvi. Osrednje vprašanje te zadeve torej je, ali je pravilno materialnopravno stališče prvostopenjskega in pritožbenega davčnega organa, da mora izračun odstotkov posameznih deležev glede na 100 % nabavno vrednost kapitala odražati odstotek nabavnih in ne nominalnih vrednosti.

Sodišče pritrjuje tožnici, da pomeni način izračuna, za katerega se zavzema toženka, napačno uporabo materialnega prava. Toženka je svojo odločitev zmotno oprla na četrti odstavek 97. člena ZDoh-2, ki določa, da se v primerih, ko se pozitivna davčna osnova, zmanjšana z izgubami iz drugega in tretjega odstavka tega člena, nanaša na različna obdobja imetništva kapitala, dohodnina odmeri od skupne letne pozitivne davčne osnove, ki se razdeli med posamezna obdobja imetništva kapitala iz drugega odstavka 132. člena tega zakona upoštevaje sorazmerne deleže. Sorazmerni deleži se ugotovijo kot razmerje med pozitivno davčno osnovo posameznega obdobja imetništva kapitala in seštevkom pozitivnih davčnih osnov posameznih obdobij imetništva kapitala v davčnem letu. Po presoji sodišča se četrti odstavek 97. člena ZDoh-2 ne nanaša na vprašanje, kako porazdeliti prodajno ceno (vrednost ob odsvojitvi) oziroma kako ugotoviti dobiček iz kapitala v primeru hkratne prodaje istovrstnega kapitala, pridobljenega v različnih obdobjih, temveč ureja specifično vprašanje, in sicer kako medsebojno poračunavati pozitivne in negativne davčne osnove, ki izvirajo iz različnih obdobij imetništva kapitala (pri čemer so te pozitivne in negativne razlike lahko posledica transakcij z različnimi vrstami kapitala). ZDoh-2 pri takem položaju izhaja iz pravila, da se v prvem koraku za vsako obdobje imetništva kapitala najprej ugotovi ločena (pozitivna ali negativna) davčna osnova (in to po pravilih, ki sicer veljajo za določitev davčne osnove), v drugem koraku se negativne in pozitivne davčne osnove seštejejo (s čimer dobimo skupno davčno osnovo), v tretjem koraku pa se skupna davčna osnova porazdeli med posamezna obdobja imetništva glede na relativna razmerja pozitivnih davčnih osnov iz prvega koraka. Glede na navedeno je četrti odstavek ZDoh-2, kot pravilno opozarja tožnica, za obravnavani primer neuporabljiv, saj ne ureja načina določitve dobička iz kapitala od posamezne transakcije z (istovrstnim) kapitalom, temveč ureja način porazdelitve skupne davčne osnove med različna obdobja imetništva kapitala, kadar je skupna davčna osnova rezultat negativnih in pozitivnih davčnih osnov posameznih obdobij (pri čemer so davčne osnove posameznih obdobij lahko rezultat številnih različnih transakcij z raznovrstnim kapitalom).

Za pravilno porazdelitev prodajne vrednosti med obe tožničini pridobitvi kapitala (kar je predpogoj za izračun dveh davčnih osnov zaradi dveh obdobij imetništva kapitala) je treba najprej opredeliti, kaj je bil predmet odsvojitve, nato določiti prodajno vrednost za vsako izmed obdobij imetništva kapitala in šele nato opraviti izračun davčne osnove. V zvezi z opredelitvijo predmeta odsvojitve toženka izhaja iz predpostavke, da ZDoh-2 ne uporablja pojma "poslovni delež", temveč splošni pojem "delež v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja" in da je zato treba delež v primeru lastniškega deleža v d. o. o. v smislu ZDoh-2 razumeti širše, kot je opredeljen v ZGD-1, in sicer kot vsak delež, ki ga ima zavezanec v osnovnem kapitalu družbe. Tako stališče toženke je po presoji sodišča zmotno.

Pojem "kapital" je za namen obdavčitve z dohodnino opredeljen v 93. členu ZDoh-2,¹ ki v 2. točki sicer res uporablja pojem "delež" v gospodarski družbi in ne "poslovni delež". Vendar je pri razlagi navedene zakonske določbe treba upoštevati celotno besedilo 2. točke 93. člena ZDoh-2, iz katerega izhaja, da je pojem "delež" uporabljen zato, ker so v isti točki poleg gospodarskih družb (d. o. o.) navedeni tudi zavodi in druge oblike organiziranja. Zakonodajalec je torej pojem "delež" uporabil kot nadpomenko za poslovni delež v d. o. o. in druge vrste deležev v drugih pravno-organizacijskih oblikah. Po presoji sodišča pojem "delež", ki ga uporablja 93. člen ZDoh-2, ni širši od pojma "poslovni delež" in je zato delež v gospodarski družbi, ko gre za d. o. o., tudi v smislu ZDoh-2 lahko zgolj poslovni delež, kot ga opredeljuje ZGD-1. Enako razlago je Upravno sodišče sprejelo že v sodbah I U 357/2011 z dne 18. 10. 2011² in I U 1532/2023 z dne 23. 2. 2026.

Predmet pravnega prometa v d. o. o. so torej lahko le poslovni deleži (481. člen ZGD-1) oziroma njihovi deli (483. člen ZGD‑1) in ne kaj drugega.³ Poslovni deleži v družbi z omejeno odgovornostjo so individualno določeni in identificirani.⁴ Po pravilih ZGD-1 pri odsvojitvi dela poslovnega deleža nastane nov in samostojen poslovni delež. Enako velja, če družbenik ob že obstoječem poslovnem deležu pridobi še en ali več poslovnih deležev. Vsi poslovni deleži ohranijo svojo samostojnost (drugi odstavek 481. člena ZGD-1, ki je kogentne narave). To pomeni, da je družbenik v d. o. o. v skladu z ZGD-1 lahko imetnik več poslovnih deležev ali delov poslovnega deleža v isti gospodarski družbi. Tožnica ima tako prav, da je treba tudi v primeru, ko je več poslovnih deležev ali delov deležev, ki so bili pridobljeni v različnih časovnih obdobjih, odsvojenih hkrati, izhajati iz narave poslovnega deleža kot samostojnega deleža in ločeno ugotoviti, kakšna je bila njegova nabavna vrednost in kakšna je njegova vrednost ob odsvojitvi. Za določitev prodajne vrednosti posameznega poslovnega deleža pa je treba uporabiti 99. člen ZDoh-2, ki določa, da se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi. Če kapital ni odsvojen na podlagi pogodbe, ali če vrednost kapitala ob odsvojitvi ni razvidna iz pogodbe, ali če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, pa se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi.

Glede na navedeno bi moral način razporeditve skupne prodajne vrednosti vseh deležev upoštevati pogodbeno določeno ceno za vsak posamezen poslovni delež, če je ta iz pogodbe razvidna, sicer pa je treba ugotoviti tržno vrednost vsakega posameznega poslovnega deleža, ki je del skupne odsvojitve kapitala. Pri tem je jasno, da se tržna vrednost posameznega odsvojenega poslovnega deleža ne more ugotavljati glede na njegovo nabavno vrednost, saj ta način zanemari rast vrednosti posameznega poslovnega deleža z rastjo vrednosti družbe. Za pravilno opredelitev vrednosti posameznega poslovnega deleža je zato treba prodajno vrednost porazdeliti sorazmerno na nominalno (odstotkovno) vrednost deležev ob pridobitvi.

Bistveno je, da končni davek od dobička iz kapitala pri vsebinsko in vrednostno enakih transakcijah ne more biti različen v položaju, ko davčni zavezanec isti osebi hkrati z eno transakcijo odsvoji več poslovnih deležev in v položaju, ko davčni zavezanec odsvojitev kapitala isti osebi namesto z eno transakcijo izvede za vsak poslovni delež posebej. Zato je treba skupno prodajno ceno razporediti med več hkrati odsvojenih deležev tako, da se približamo izračunljivi tržni ceni posameznega deleža ob odsvojitvi (kot da bi se vsak delež prodajal ločeno). To pa je mogoče le, če se pri razporeditvi prodajne vrednosti upošteva, kolikšen delež pomeni vsaka izmed nominalnih ali odstotkovnih pridobitev glede na celoto pridobljenih poslovnih deležev. Le na tak način je lahko zadoščeno temeljnemu namenu zakonske ureditve poglavja 6.3. "Dobiček iz kapitala", ki je v obdavčitvi dobička, ki ga ob pridobitvi in odsvojitvi kapitala v določenem obdobju ustvari fizična oseba.

Sodišče še dodaja, da je iz dokumenta, objavljenega 27. 10. 2023 na spletni strani FURS, z naslovom "3. tranša odmere dohodnine od dobička, doseženega z odsvojitvijo finančnega kapitala" razvidno, da je toženka v času trajanja tega upravnega spora na predlog Strokovnega posvetovalnega telesa FURS že sama spremenila obstoječi algoritem izračuna dohodnine od dobička iz kapitala na način, da se prodajna vrednost deležev porazdeli sorazmerno na nominalno vrednost (in ne več na nabavno vrednost) deležev ob pridobitvi, ki se odsvajajo. Kot je pojasnjeno v navedenem dokumentu, se spremenjeni algoritem izračuna uporabi v primeru odsvojitve oziroma prodaje poslovnih deležev v družbi, če je davčni zavezanec poslovne deleže, ki so predmet odsvojitve, pridobil v različnih časovnih obdobjih in če je nominalna vrednost poslovnega deleža različna od nabavne vrednosti deležev, ki so premet odsvojitve. Kot je še pojasnjeno, se spremenjeni algoritem uporablja tudi za pretekla odmerna leta, kjer postopki odmere še niso zaključeni. Prav tak pa je (ponovno) tudi obravnavani primer.

Ker je toženka pri odmeri tožničine dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2017 zmotno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, v katerem naj toženka opravi nov izračun dohodnine od dobička iz kapitala na način, da skupno prodajno vrednost (1.534.699,00 EUR) porazdeli sorazmerno na nominalno (odstotkovno) vrednost poslovnih deležev oziroma delov deležev ob pridobitvi. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za odločitev v sporu polne jurisdikcije, v katerem bi ji sodišče samo odmerilo dohodnino od dobička iz kapitala za leto 2017. Skladno s 65. členom ZUS-1 sme sodišče samo odločiti o stvari, če dajejo podatki spisa za to zanesljivo podlago, še zlasti če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo ali če izda pristojni organ po tem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. Po ustaljeni sodni praksi sodišče na tožbeni zahtevek za odločanje v sporu polne jurisdikcije ni vezano in mu lahko ugodi tudi tako, da zgolj odpravi izpodbijani upravni akt in vrne zadevo v odločanje davčnemu organu v ponovni postopek.⁵ Sodišče meni, da bo toženka v ponovljenem postopku ob upoštevanju materialnopravnih stališč iz te sodbe s pomočjo spremenjenih algoritmov za izračun davka lažje in hitreje opravila nov izračun davka, pri čemer bo lahko ob morebitnem ugotovljenem preplačilu hkrati odločila tudi o vračilu preveč plačanega davka.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med tožnico in toženko ni sporno. Sporno je bilo le materialnopravno vprašanje pravilnega pristopa k porazdelitvi prodajne cene na posamezne (davčno različno obravnavane) poslovne deleže.

Stroški postopka

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnice pa v upravnem sporu ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Toženka mora navedeni znesek tožnici plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 299. člen Obligacijskega zakonika, OZ).

Plačano sodno takso v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).-------------------------------¹ Člen 93 ZDoh-2 določa, da se za kapital po tem poglavju štejejo: 1. nepremičnina, ne glede na to, ali je bila odsvojena v spremenjenem ali nespremenjenem stanju; 2. vrednostni papirji in deleži v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja; 3. investicijski kuponi.² Sodba se nanaša na razlago 2. točke 86. člena prej veljavnega ZDoh-1, ki pa je v relevantnem delu enak dikciji veljavnega 93. člena ZDoh-2. Drugače Upravno sodišče v sodbi I U 1779/2021 z dne 9. 4. 2024, 21. točka obrazložitve.³ Primerjaj tudi sodbo Upravnega sodišča I U 1777/2019-16 z dne 6. 4. 2021, 7. in 8. točka obrazložitve.⁴ Glej 5. člen Zakona o sodnem registru.⁵ Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, 18. točka obrazložitve.