Jedro

Pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.000.000,00 SIT z obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od dneva vložitve tožbe, to je od 14.5.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 do plačila pa z obrestno mero po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ter ji povrniti 50.521,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe (2.12.2005) do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti, kot navaja, iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava zoper zavrnilni del sodbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo nadaljnje stroške pravdnega postopka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je ob upoštevanju nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem glede zatrjevanega strahu in zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, materialnopravna odločitev o višini dosojene škode za negmotno škodo napačna in jo zato graja. Dosojena odškodnina je, glede na ugotovljeni temelj odškodninske odgovornosti in utrpelo negmotno škodo, prenizka, upoštevaje postavljeni zahtevek in izoblikovano sodno prakso ter vrsto bolezni tožeče stranke, ki ni ozdravljiva. Navaja, da sodišče pri odločitvi o višini denarne odškodnine ni upoštevalo v zadostni meri vseh okoliščin, saj zaradi zavrnitve dokaznega predloga za imenovanje drugega izvedenca, ker podano izvedensko mnenje ni bilo obrazloženo in objektivno in zaradi zavrnitve dokaznega predloga za imenovanje izvedenca psihiatrične stroke, ni popolno ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev. Zatrjuje, da sodišče pri odločanju o višini primerne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upoštevalo zelo pomembne okoliščine, in sicer, da je tožeča stranka obolela za neozdravljivo boleznijo, ki se s časom samo stopnjuje. Bolezen je pri tožeči stranki razvita do take mere, da ji povzroča težko dihanje, kar dokazujejo tudi izvidi spirometrije, čeprav izvedenci neutemeljeno in neobrazloženo, predvsem pa zelo pristransko štejejo, da tožeča stranka pri spirometriji ni sodelovala. Bolezen tožeči stranki povzroča pogostejše infekcije s povišano telesno temperaturo, težave pa ima tudi zaradi stalnega suhega in dražečega kašlja. Bolezen bo pri tožeči stranki gotovo napredovala. Že sedaj zaradi težav z dihanjem ne zmore hoje v hribe, ne zmore hišnih opravil, dela na kmetiji, kar vse je prej počela. Zaradi težav z dihanjem in suhega dražečega kašlja so zmanjšane splošne življenjske aktivnosti tožeče stranke, zaradi česar trpi duševne bolečine, saj se zaveda, da mora vlagati povečane napore pri običajnih opravilih, v bodoče pa bo popolnoma odvisna od pomoči drugih ljudi. Izvedenka dr. M.F. je v istovrstnem pravdnem postopku potrdila, da prognoza bolezni, povzročene z azbestom, ni nikoli obetavna, in da se pri napredovanju bolezni pričakuje tudi razvoj restriktivne pljučne funkcije, stopnjeval se bo tudi suh kašelj, lahko pa se okvari tudi srce (opr.št. P 1). Sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine iz naslova strahu, ki ga občuti tožeča stranka zaradi azbestnega obolenja, ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Izvedenci so v izvedenskem mnenju z dne 18.8.2005 izrecno zapisali, da vrednotenje zaskrbljenosti tožeče stranke zaradi izpostavljenosti azbestu ni predmet, ki bi ga vrednotila imenovana skupina strokovnjakov. Kljub dopolnitvam, ki jih je zahtevala tožeča stranka, so izvedenci navedli le, da naj stopnjo strahu, ki obremenjuje tožečo stranko, ocenjujejo za to usposobljeni strokovnjaki. Predlagani dokaz z imenovanjem izvedenca psihiatrične stroke, ki bi pojasnil, kako strah vpliva na tožničine življenjske aktivnosti in vsakdanje življenje, je sodišče zavrnilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo nepravilno odločeno o višini pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo, tako iz naslova strahu kot tudi iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tožnica meni, da ji je treba odškodnino zvišati predvsem iz naslova strahu, saj je pri njej utemeljeno prisoten stalni strah, ki jo hromi in omejuje njene življenjske aktivnosti ter ji povzroča zaskrbljenost, nervozo in nespečnost, v bodoče pa je pričakovati poslabšanje. Upravičena je tudi do odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Že v tej stopnji obolelosti ne more opravljati težjih del, ki jih je prej lahko opravljala, za opravljanje vsakdanjih aktivnosti pa mora vlagati povečan telesni in psihični napor, zaveda se bolezni in njenega napredovanja ter dejstva, da bo z napredovanjem bolezni vedno bolj odvisna od tuje pomoči in nege, kar ji povzroča psihične bolečine. Zaradi neustavljivega napredovanja bolezni bo tožeča stranka potrebovala stalno skrb, tujo pomoč in nego, saj ne bo mogla skrbeti zase. Zvišati je treba tudi odškodnino za telesne bolečine, saj jih čuti že ob mirovanju, z napredovanjem bolezni pa se bodo bolečine stopnjevale, stopnjevale se bodo tudi težave s kašljanjem in z dihanjem.

Pooblaščenka tožene stranke je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena in predlaga, da jo višje sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva in v sodbi navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev; sodba nima napak, ki jih pritožba očita. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog za izvedenca, je pravilna. Kot je navedlo v razlogih sodbe, že dosedanja sodna praksa vsem, ki imajo katero od azbestnih bolezni, priznava strah pred neugodnim izidom bolezni. Upoštevaje objektivne prognoze oziroma stopnje nevarnosti posamezne vrste take bolezni, pa so se v dosedanjih postopkih izoblikovali tudi kriteriji glede višine tovrstne odškodnine za posamezno vrsto take bolezni, ob upoštevanju individualnih kriterijev posameznega oškodovanca, kot so starost, okolje v katerem živi in podobno. Tudi v obravnavani zadevi je tako sodišče svoje zaključke oprlo na izvedensko mnenje izvedencev medicinske stroke, podatke v spisu in izpoved tožeče stranke. Ker tožnica ni niti zatrjevala kakšnih posebnih psihičnih težav zaradi strahu, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, dodatno izvedenstvo ni bilo potrebno. Tudi z odklonilnim stališčem do mnenja izvedencev Bolnišnice Golnik in potenciranjem pri navajanju težav, ki naj bi jih imela, ne more uspeti, saj nimajo podlage v bolezni, zaradi katere uveljavlja odškodnino. Prej navedeno mnenje so namreč podali specialisti iz različnih medicinskih strok in se tudi višje sodišče pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da je to mnenje z dopolnitvami, s katerimi so izvedenci dodatno pojasnili in odgovorili na pripombe tožeče stranke, strokovno in dovolj kredibilno, da je lahko nanj sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje navedbe tožeče stranke presojalo tako v povezavi z izvedenskim mnenjem izvedencev Bolnišnice Golnik kot tudi z mnenjem dr. Ž., ki je bilo izdelano po naročilu pooblaščenca tožeče stranke. Tožnica se ne strinja s prisojeno odškodnino iz naslova strahu. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prisojena odškodnina v znesku 1.500.000 SIT za to vrsto škode glede na obravnavani primer in izoblikovano sodno prakso povsem primerna. Pritožbene navedbe, da bi morala biti le-ta višja glede na ugotovljeni temelj odškodninske odgovornosti in pa utrpelo negmotno škodo ter vrsto bolezni tožeče stranke, ki ni ozdravljiva, niso utemeljene, saj je vse navedeno sodišče prve stopnje upoštevalo v zadostni meri. Sodišče prve stopnje je verjelo tožeči stranki, da subjektivno občuti strah zaradi azbestne bolezni, ki traja, odkar je izvedela za diagnozo in bo trajal vse njeno življenje, saj azbestne bolezni niso ozdravljive in jih bolniki nosijo v sebi celo življenje, vendar pa je tudi ugotovilo, da objektivno gledano, plevralni plaki, to je bolezen, ki jo ima tožnica, niso za življenje neposredno ogrožajoča bolezen. V tožničinem primeru napredujejo počasi, kot izhaja iz mnenja dr. Žu., sami po sebi pa ne pomenijo velike nevarnosti za poslabšanje zdravja tožnice, zato tudi ob upoštevanju pričakovane življenjske dobe, v katerem bo tožnica zaradi strahu imela manj kakovostno življenje kot bi ga imela sicer, to ne narekuje spreminjanja odločite o prisojeni denarni odškodnini iz naslova strahu. Navedbe o stopnjevanju težav, ki naj bi jih tožeča stranka imela, in ki, glede na ugotovitve strokovnjakov medicinske stroke, nimajo podlage v tožničini bolezni, ki je podlaga zahtevka, sodbe zato ne morejo omajati. Prav tako ne morejo omajati sodbe pritožbene navedbe glede zavrnjenega zahtevka tožeče stranke za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Glede na izvedensko mnenje Bolnišnice Golnik in dopolnitev tega mnenja, pri tožnici zaradi plevralnih plakov, ki jih ima, ni prišlo do zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ker ni prišlo do zmanjševanja pljučne funkcije. Povsem enako, kot je navedlo sodišče prve stopnje, izhaja tudi iz mnenja dr. Ž., ki ga je predložila tožnica sama. Glede na to, da je tudi iz dosedanje sodne praske znano, da plevralni plaki, razen v izjemnih primerih, ko gre za zelo napredovano in razširjeno fazo bolezni (za kar pa pri tožnici ne gre), ne povzročajo zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrnilo, pravilna. Tudi v tem delu velja, da pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka že v tej stopnji obolelosti ne more opravljati težjih del, ki jih je prej lahko opravljala, ter da mora za opravljanje vsakdanjih aktivnosti vlagati povečan telesni in psihični napor, v mnenjih izvedencev, nimajo podlage. Prav tako nimajo nikakršne podlage pritožbene navedbe o telesnih bolečinah, ki naj bi jih tožeča stranka imela zaradi azbestne bolezni, plevralnih plakov. Iz izvedenskega mnenja Bolnišnice Golnik namreč izhaja, da le-ti ne povzročajo fizičnih bolečin niti bolezenskih simptomov, niti ne zahtevajo dodatnih diagnostičnih postopkov. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, z njim pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, drugačno zatrjevanje tožnice ne more biti utemeljeno. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Odločitev o stroških, ki jih je imela tožena stranka z odgovorom na pritožbo temelji na določbi 1. odstavka 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi višjega sodišča, je le-to sklenilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.