Jedro

Čeprav v izreku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izrecno navedeno, da s tem preneha veljati tudi potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu za določeno kategorijo motornih vozil, ima izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za posledico tudi neveljavnost opravljenega vozniškega izpita. To izhaja iz dejstva, da mora voznik, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za pridobitev novega vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit za vozila tiste kategorije, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 64. člena ZVoz-1). Ob razlagi, za kakršno se zavzema obdolženec, bi sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izgubila vsak pomen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 75,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), mu izreklo glavno sankcijo globo v višini 500,00 EUR ter naložilo plačilo stroškov postopka o prekršku – sodne takse v znesku 50,00 EUR ter do izdaje izpodbijane sodbe nastalih stroškov prevoza in hrambe zaseženega vozila v znesku 204,49 EUR, glede naknadno nastalih stroškov postopka pa odločilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti znani. Predlog za izrek stranske sankcije odvzema predmetov – zaseženega vozila znamke V. ..., reg. št. ..., je zavrnilo in vozilo z odredbo vrnilo lastniku.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločilo brez zaslišanja obdolženca, saj ga je vabilo na zaslišanje za dne 2. 4. 2021 in ponovno za dne 30. 4. 2021, a se kljub opozorilu, da bo sodišče izdalo sodbo brez zaslišanja, v kolikor se vabilu ne bo odzval in svojega izostanka opravičil, zaslišanja ni udeležil. Sodišče je tako v okviru dokaznega postopka prebralo seznam veljavnih listin, podatke o lastništvu vozila, seznam vodenih postopkov o prekršku za sodišče, izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, izpis iz skupne evidence kazenskih točk, uradni zaznamek o pogojni odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, podrobnosti ukrepa, potrdilo o zasegu predmetov ter prebralo spis Okrajnega sodišča v Celju EPVD 700/2018. 5. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je ocenilo izvedene dokaze ter ugotovilo, da je obdolžencu v celoti dokazano, da je 19. 2. 2021 ob 7.50 uri v cestnem prometu vozil osebni avtomobil v naselju P., iz smeri P. proti M., kljub temu da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja B kategorije, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, saj nima veljavnega vozniškega dovoljenja nobene kategorije, ker mu je vozniško dovoljenje prenehalo veljati 19. 5. 2019 na podlagi pravnomočnega sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja Okrajnega sodišča v Celju EPVD 700/2018 z dne 7. 5. 2019. 6. Tako je iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno razvidno, katera dejstva je sodišče štelo za dokazana (da je obdolženec vozil motorno vozilo in da nima veljavnega vozniškega dovoljenja) in na podlagi katerih dokazov (zaznava policistov, ki sta obdolženca zalotila pri vožnji motornega vozila, pregled evidenc glede vozniškega dovoljenja in spisa EPVD 700/2018). Prav tako je sodišče prve stopnje s tem, ko je v drugem odstavku 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da so navedbe obdolženca, da ima še vedno upravičenje za udeležbo v cestnem prometu, zmotne in neutemeljene, podalo razloge, ki so bili odločilni pri uporabi predpisov. S tem se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo do bistvenih navedb obdolženca v njegovih vlogah, ki ju je sodišče prejelo 2. 4. 2021 ter 30. 4. 2021. Tako so neutemeljeni očitki, da je sodba neobrazložena, ker ne navaja, katera dejstva in iz katerih razlogov šteje za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana prekršek in odgovornost obdolženca.

7. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zbiralo le obremenilne dokaze, ne pa tudi razbremenilnih dokazov. Obdolženec v omenjenih vlogah ni predlagal izvedbe ali pridobitve kakršnihkoli (razbremenilnih) dokazov. Razbremenilni dokaz bi lahko sicer bilo njegovo zaslišanje, vendar se tega ni želel udeležiti, medtem ko sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 50/2016 ne predstavlja dokaza, kot zmotno meni obdolženec, temveč podajanje pogleda na pravilno uporabo materialnega prava tj. predpisa, ki določa prekršek.

8. Glede samih ugotovitev dejanskega stanja prekrška je potrebno poudariti, da obdolženec v svojih vlogah ni zanikal niti očitkov, da je časovnih in krajevnih okoliščinah, kot izhajajo iz obdolžilnega predloga, vozil motorno vozilo v cestnem prometu, niti ugotovitev, da mu je vozniško dovoljenje prenehalo veljati na podlagi sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pač pa je v svojih vlogah zagovarjal svoje stališče glede pravilne uporabe predpisa, ki določa prekršek, da je ne glede na izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja še vedno upravičen voziti motorno vozilo v cestnem prometu, ker je opravil vozniški izpit za vožnjo vozil B kategorije in da še noben organ ni odločil, da pridobljeni vozniški izpit za voznika motornih vozil B kategorije ni veljaven. Obdolženec tudi v pritožbi citira svoji vlogi z dne 30. 4. 2021 (opravičilo) in z dne 18. 5. 2021 (napoved pritožbe) in vztraja pri takem stališču. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 56. člena ZVoz-1, ki določa, da sme voziti motorno vozilo oseba, ki je opravila vozniški izpit za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi, če ne vozi vozila ali skupine vozil v nasprotju z omejitvijo vpisano v zdravniškem spričevalu in je vključena v pridobivanje temeljnih kvalifikacij v skladu z zakonom, ki ureja prevoze v cestnem prometu ter jo pri vožnji spremlja učitelj vožnje, ki voznika usposablja za pridobitev temeljnih kvalifikacij. Sodišče prve stopnje je v zvezi s takimi navedbami pojasnilo, da je potrebno ločevati med vozniškim dovoljenjem kot upravičenjem posameznika za udeležbo v cestnem prometu in med vozniškim dovoljenjem kot upravno odločbo, s katero se izkazuje pravica do vožnje motornih vozil določene kategorije v cestnem prometu, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 50/2016 z dne 20. 12. 2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče sicer res poudarilo, da se upravičenje do udeležbe v cestnem prometu pridobi že s samo opravo vozniškega izpita, vendar če storilec po izrečenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ponovno opravi vozniški izpit. V navedeni zadevi je namreč Vrhovno sodišče RS obravnavalo situacijo, ko je storilec, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ponovno opravil vozniški izpit in še istega dne bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila, čeprav mu še ni bilo izdano vozniško dovoljenje kot listina. V obravnavani zadevi pa ne gre za tako situacijo. Ravno zaradi tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe poudarilo, da se obdolženec niti policistom, niti tekom postopka pred sodiščem ni izkazal z izdanim potrdilom o uspešno opravljenem vozniškem izpitu, ki bi pomenilo, da je lahko udeležen v cestnem prometu. Pri tem je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje imelo v mislih ponovno opravo vozniškega izpita po izrečenem in izvršenem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. Obdolženčevo sklepanje v pritožbi, da ker ne obstaja potrdilo o neuspešno opravljenem vozniškem izpitu, šteje za dokazano, da ima izdano potrdilo o uspešno opravljenem vozniškem izpitu, pa ne sledi razumski logiki in mu ni mogoče slediti. O uspešno opravljenem vozniškem izpitu se namreč izda potrdilo in se lahko upravičenje za udeležbo v cestnem prometu dokazuje le na ta način.

9. V zvezi s samo veljavnostjo opravljenega vozniškega izpita pa pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da kljub temu, da v izreku sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni izrecno navedeno, da s tem preneha veljati tudi potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu za določeno kategorijo motornih vozil, ima izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za posledico tudi neveljavnost opravljenega vozniškega izpita. To izhaja iz dejstva, da mora voznik, ki mu je izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za pridobitev novega vozniškega dovoljenja ponovno opraviti vozniški izpit za vozila tiste kategorije, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk za izrek prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (drugi odstavek 64. člena ZVoz-1). Ob razlagi, za kakršno se zavzema obdolženec, bi sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izgubila vsak pomen. Obdolženčevo stališče, da je izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v nasprotju s 35. členom Ustave RS, ker poseg v pridobljeno znanje ni dopusten, pa je za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nerelevantno, saj je sodišče prve stopnje vezano na ugotovitev, da je obdolžencu pravnomočno izrečena in izvršena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in da zato nima več upravičenja do udeležbe v cestnem prometu vse dokler ponovno ne opravi vozniškega izpita. Ni pa mogoče slediti niti pritožbenim navedbam, da je 64. člen ZVoz-1 v nasprotju s 35. členom Ustave RS in da mora zato sodišče neposredno slediti Ustavi. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Tako sodišče ne more preprosto ignorirati 64. člena ZVoz-1, ko smiselno predlaga obdolženec. Sodišče ima sicer možnost, da v primeru, ko pri odločanju oceni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekine in začne postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave RS), vendar v okoliščinah konkretnega primera ni podlage za tako postopanje. Obdolženec se zato ne more uspešno sklicevati na obstoj izjem iz drugega odstavka 56. člena ZVoz-1, zaradi česar so pritožbeno smiselno uveljavljeni očitki o zmotni uporabi predpisa, ki določa prekršek, neutemeljeni.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je Evropsko sodišče za človekove pravice vse sodbe na podlagi katerih so bili obsojeni ljudje, ki so grajali delo sodnikov, razveljavilo z obrazložitvijo, da je graja sodnikov s strani strokovne javnosti dopustna, ker bogati demokracijo in vladavino prava, pa sestavljalcu te pritožbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da taka graja mora ostati na ravni strokovnega polemiziranja s sprejeto odločitvijo in kritiziranja ravnanja posameznega sodnika, ne sme pa se spustiti v podajanje negativnih vrednostnih sodb o posameznem sodniku ali sodstvu, in ga opozarja, da pritožbene navedbe, da obrazložitev izpodbijane sodbe predstavlja popolno neumnost, da navaja dejstva, ki jih zdravi človeški razum ne more izpodbiti in da podajanje prepričanja, da je poseg v pridobljeno izobrazbo dopusten, pride na misel le človeku, ki ne zaznava več temeljnih in etičnih načel, ali človeku, ki ne ve o čem govori in piše, presegajo mejo dopustnega kritiziranja sodnikovega dela.

11. Ob pravilnih in popolnih ugotovitvah vseh objektivnih znakov obdolžencu očitanega prekrška, je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo ravnanje z direktnim naklepom, saj ni nobenega dvoma, da je vedel, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja in da brez veljavnega vozniškega dovoljenja ne sme biti udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila, a je vseeno hotel tako ravnati.

12. Pri preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno izreklo globo v višini, kot je določena v osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 tj. 500,00 EUR.

13. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) obdolžencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 75,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.