Jedro

Prvi tožnik ni izkazal pravnega interesa, zakaj ponovno vlaga tožbo v upravnem sporu, ki ga je zoper isti izpodbijani akt že sprožil 15. 12. 2019 in se pred naslovnim sodiščem že vodi. Navedeni cilj (pridobitev pravne podlage za terjanje odškodnine) bo lahko (ob domnevi, da predhodno vložena tožba izpolnjuje vse procesne predpostavke in jo bo sodišče lahko obravnavalo) dosegel že v predhodno sproženem upravnem sporu. To pa pomeni, da si s to tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja in sodišče zato njegove tožbe ne more vsebinsko obravnavati iz tega razloga.

Potrdilo, ki ga je drugi tožnik priložil, in ki po vsebini izkazuje, da je drugi tožnik kot arhitekt opravil strokovni izpit, nima nikakršne zveze s pravniškim državnim izpitom, ki je pogoj za zastopanje strank v upravnem sporu. Zato drugi tožnik ne more nastopati kot pooblaščenec prvega tožnika v upravnem sporu (ne glede na zastopanje pravne prednice prvega tožnika in nato prvega tožnika v upravnem postopku), za kaj drugega (npr. da nastopa kot soskrbnik prvega tožnika v času njegove bolezni in da je opravil ''rigoroz'' pred Ministrstvom za pravosodje) pa ni predložil nobenih dokazov. Tožbe tako tudi ni vložila upravičena oseba in jo je treba zavreči še iz tega razloga.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnika sta vložila tožbo, s katero izpodbijata sklep Območne geodetske uprave Kranj, Geodetske pisarne Radovljica (v nadaljevanju prvostopni organ), št. 02111-135, 161, 189/2018-2 z dne 21. 2. 2019 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim so bili zavrženi zahteva prvega tožnika za izdajo ugotovitvenega sklepa ali potrdila v zadevi pripadnosti in obsega parcele št. 342 in parcele št. 318, obe k.o. ... z dne 7. 9. 2018, in ponovni predlog prvega tožnika v zvezi s predmetno zadevo z dne 18. 10. 2018 (1. točka izreka), ter zahteva prvega tožnika za poočitev stavbnih zemljišč na parceli št. 971/153 in 971/151, obe k.o. ... z dne 28. 11. 2018 (2. točka izreka). Prvostopni organ je v izpodbijanem sklepu odločil še, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da sta bila zahteva in predlog iz 1. točke izreka zavržena na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker prvi tožnik z njima ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma ker po tem zakonu ni mogel biti stranka. Od prvostopnega organa je namreč zahteval pojasnila o preteklih postopkih in spremembah podatkov glede parcel št. 342 in 318, k.o. ... v obliki ugotovitvenih sklepov ali potrdil, pri čemer v veljavnih predpisih za to ni pravne podlage. Za pojasnjevanje preteklih postopkov in sprememb podatkov v zemljiškem katastru prvostopni organ ne vodi upravnega postopka, zato prvi tožnik ne more biti stranka, saj ne gre za odločanje o njegovih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih. Poleg tega pa je vsa pojasnila (tako ustna kot tudi pisna v obliki dopisov) in vso razpoložljivo arhivsko dokumentacijo, povezano z navedenima parcelama, predhodno že prejel. 2. V zvezi z 2. točko izreka iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je prvostopni organ navedel, da zahteva za poočitev stavbnega zemljišča na parcelah št. 971/153 in 971/151, k.o. ..., v naravi, ni upravna zadeva, saj v materialnih predpisih glede tega ni mogoče najti pravne podlage za odločanje v upravnem postopku. Prvostopni organ namreč sploh ni stvarno pristojen za evidentiranje načrtovanega stanja oziroma načrtovane rabe, ki je opredeljena v prostorskih aktih občine, kamor spadajo tudi stavbna zemljišča. Za odločanje in vodenje postopkov o stavbnih zemljiščih so pristojne občine, poočitve in podobne vpise pa izvaja zemljiška knjiga. Zato je bila ta zahteva prvega tožnika zavržena na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo s sklepom zavrže, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva.

3. Toženka je odločitev prvostopnega organa s svojo odločbo potrdila.

4. Tožnika sta vložila tožbo, v kateri sta navedla, da je do zarisa oziroma preštevilčenja prišlo med letoma 2001 ter 2002 ter da je bila ravno v tem času na parc. št. 318 ugotovljena črna gradnja (garaža) z odločbo gradbene inšpekcije, ki je v 1. točki izreka zapovedovala odstranitev gradnje, v 2. točki izreka pa prepovedovala vpise in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah. Vendar pa se je zaradi napačne geodetske evidence inšpektorjeva prepoved v zemljiško knjigo vpisala k napačni parceli, tj. k parc. št. 318 (ki ni v lasti prvega tožnika) in ne pravilno k parc. št. 342 (ki je v lasti prvega tožnika). Zaradi tega prvi tožnik (oziroma pred tem njegova mama, ki je bila denacionalizacijska upravičenka in je to parcelo dobila vrnjeno v denacionalizacijskem postopku) ni mogel ukrepati za odstranitev nelegalne gradnje na njegovi nepremičnini. Zaradi nelegalne menjave parcelnih mej brez upravnega postopka in brez pravnih podlag (za zaprtimi vrati) je denacionalizacijski upravičenki (in sedaj prvemu tožniku kot njenemu dediču) nastala škoda, ki jo prvi tožnik lahko uveljavlja le od tistega trenutka dalje, ko bo organ svoj nezakonit poseg odpravil z novim sklepom ali odločbo. Iz tega je očitno, da gre za upravno stvar, drugi tožnik kot pooblaščenec pa je izkazal pravni interes in je lahko stranka v postopku. Tožnika zato sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep razveljavi, podredno odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki, ki je posredovala dopis prvostopnega organa, iz katerega izhaja, da so tožbene navedbe neutemeljene, ter navedla, da se upravni spis zadeve nahaja v upravnem sporu I U 1957/2019, ki ga naslovno sodišče že vodi.

6. Sodišče je, upoštevajoč vsebino tožbe, tožnika pozvalo na izjasnitev, pri čemer je prvega tožnika pozvalo, da izkaže svoj pravni interes, glede na to, da je že vložil tožbo zoper izpodbijani sklep, ki jo sodišče vodi v upravnem sporu pod I U 1957/2019; drugega tožnika pa, da predloži potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, če nastopa kot pooblaščenec oziroma če ne, da izkaže svoj pravni interes za vložitev te tožbe. Tožnika sta se pozivu sodišča odzvala in poslala odgovora.

7. Tožba ni dovoljena.

8. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. V 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pa je določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi s tožbo izboljšal svoj pravni položaj.

9. Kar se tiče prvega tožnika, je ta na poziv sodišča o obstoju pravnega interesa, glede na to, da je že vložil tožbo zoper izpodbijani sklep, ki jo sodišče vodi v upravnem sporu pod I U 1957/2019, navedel, da je njegov pravni interes v pridobitvi pravnih podlag za terjanje odškodnine zaradi napačno izkazovanega dejanskega stanja, s tem pa posledično nezmožnosti uporabe in ugotavljanja lastninsko-posestnih upravičenj na svojem zemljišču. Po presoji sodišča prvi tožnik s tem ni izkazal pravnega interesa, zakaj ponovno vlaga tožbo v upravnem sporu, ki ga je zoper isti izpodbijani akt že sprožil 15. 12. 2019 in se pred naslovnim sodiščem že vodi. Navedeni cilj (pridobitev pravne podlage za terjanje odškodnine) bo lahko (ob domnevi, da predhodno vložena tožba izpolnjuje vse procesne predpostavke in jo bo sodišče lahko obravnavalo) dosegel že v predhodno sproženem upravnem sporu. To pa pomeni, da si s to tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja in sodišče zato njegove tožbe ne more vsebinsko obravnavati iz tega razloga.

10. Drugi tožnik je tožbo, kot je iz nje razvidno, vložil kot ena od tožečih strank in jo tudi podpisal, vendar pa je v njej (kontradiktorno) najprej navedel, da je „kot pooblaščenec izkazal pravni interes“, potem pa, da je stranka v postopku (iz upravnega spisa izhaja, da ga je prvi tožnik 6. 6. 2018 pooblastil, da ga v upravnem postopku zastopa kot „strokovni pomočnik po ZUP ali kot pooblaščenec v okviru upravnopravnih določil o zastopanju“, ni pa razvidno, da bi imel drugi tožnik v upravnem postopku položaj stranke ali stranskega udeleženca). Drugi tožnik je po pozivu sodišča izjavil, da je bil v denacionalizacijskem postopku pooblaščenec A.A., katere pravni naslednik je prvi tožnik, in da je bil v času bolezni prvega tožnika njegov soskrbnik. Navedel je še, da je pred Ministrstvom za pravosodje opravil „rigoroz“ z odličnim uspehom. Priložil je Potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu, izdano s strani Gospodarske zbornice Slovenije, iz katerega izhaja, da je B.B., diplomirani inženir arhitekt, rojen ..., 14. 2. 1979 opravil strokovni izpit na podlagi določil Zakona o graditvi objektov. Skliceval se je na stališče Ustavnega sodišča RS, da pridobljenih izkazanih znanj, za katera so izdana spričevala in potrdila, za nazaj ni mogoče razveljaviti, zaradi česar drugi tožnik meni, da presoja njegove aktivne legitimacije ni potrebna.

11. V skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v zvezi z zastopanjem strank v upravnem sporu uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tretji odstavek 87. člena ZPP določa, da je v postopku pred višjim sodiščem (torej tudi pred naslovnim sodiščem) pooblaščenec lahko samo odvetnik ali oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 12. Po presoji sodišča zgoraj navedeno potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu v nobenem primeru ne pomeni, da bi imel drugi tožnik opravljen pravniški državni izpit. Sodišče ne vidi smisla v navedbah drugega tožnika, da pridobljenih izkazanih znanj, za katera so izdana spričevala in potrdila, za nazaj ni mogoče razveljaviti, saj to niti ni bil namen sodišča. Vendar pa potrdilo, ki ga je drugi tožnik priložil, in ki po vsebini izkazuje, da je drugi tožnik kot arhitekt opravil strokovni izpit po Zakonu o graditvi objektov, nima nikakršne zveze s pravniškim državnim izpitom, ki je pogoj za zastopanje strank v upravnem sporu. Zato drugi tožnik ne more nastopati kot pooblaščenec prvega tožnika v upravnem sporu (ne glede na zastopanje pravne prednice prvega tožnika in nato prvega tožnika v upravnem postopku), za kaj drugega (npr. da nastopa kot soskrbnik prvega tožnika v času njegove bolezni in da je opravil ''rigoroz'' pred Ministrstvom za pravosodje) pa ni predložil nobenih dokazov. Tožbe tako tudi ni vložila upravičena oseba in jo je treba zavreči še iz tega razloga (tretji odstavek 87. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišče še dodaja, da prvega tožnika glede na neizkazan pravni interes za to tožbo ni posebej oziroma dodatno pozivalo, da tožbo podpiše sam oziroma da pooblasti ustrezno osebo po tretjem odstavku 87. člena ZPP za zastopanje v tem upravnem sporu.

13. Nadalje sodišče še ugotavlja, da prav tako, kljub izrecnemu pozivu sodišča, drugi tožnik tudi ni izkazal svojega pravnega interesa za vložitev te tožbe, oziroma se o njem ni niti izjasnil. Da bi bil stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku, pa tudi ne zatrjuje. Zato je tožbo drugega tožnika treba zavreči, ker ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku oziroma, ker ni izkazal pravnega interesa za vložitev te tožbe. Kot že povedano, pa mora sodišče procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe v upravnem sporu preizkusiti pri vsaki tožbi in v razmerju do tistega, ki jo vlaga (že citirani 36. člen ZUS-1), zato ne drži, da presoja aktivne legitimacije drugega tožnika (zaradi ali v upravnem postopku pridobljenega statusa ali na drugih področjih opravljenih strokovnih in podobnih izpitov) ni potrebna.

14. Glede na povedano je sodišče zato tožbo na podlagi 6. in 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Ob upoštevanju načina odločitve sodišče predlaganih dokazov, ki se po vsebini nanašajo na izpodbijani sklep, ni izvajalo, saj na odločitev sodišča ne bi mogli imeti nobenega vpliva.