Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 407/2022-14

ECLI:SI:UPRS:2022:I.U.407.2022.14 Upravni oddelek

mednarodna zaščita Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) predaja odgovorni državi članici predaja prosilca odgovorni državi članici EU predaja prosilca republiki bolgariji sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Upravno sodišče
7. april 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožbena navedba, da iz razpoložljivih virov (tako mnogih NVO in dublinskih pisarn držav) izhaja, da so zaradi ukrajinske krize ustavljeni vsi transferji v vzhodnoevropske države in sicer Poljsko, Romunijo, Češko republiko, Slovaško in Bolgariji, ni dokazana. Toženka trditvi nasprotuje, tožnik pa ni predložil nobenih virov, na katere se sicer sklicuje kot utemeljitev svoje navedbe.

Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da v primeru, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, lahko prošnjo obravnava tudi druga država članica. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da za Republiko Bolgarijo, ta domneva, ni izkazana.

Obstoj utemeljene domneve za nevračanje je izkazan že, če tožnik s svojimi izjavami in morebitnimi dokazi pri »povprečnem človeku« vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni državi, katera je podpisnica Uredbe Dublin III. Ocena toženke, da tožnik v konkretnem primeru ni vzbudil dvoma v spoštovanje človekovih pravic prosilcev v Republiki Bolgariji, je tudi po presoji sodišča pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik v upravnem postopku ni predložil osebnega dokumenta, zato njegova istovetnost ni bila izkazana. Zaradi nedovoljenega vstopa v Republiko Slovenijo ga je 14. 2. 2022 obravnavala Policijska postaja Koper in istega dne v postopku odstranitve iz Republike Slovenije izrazil namero in 23. 2. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja). Tožniku je bilo omejeno gibanje na Center za tujce Postojna.

3. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Bolgarije (15. 11. 2021) in Republike Hrvaške (22. 1. 2022, najprej kot državljan tretje države ter nato istega dne kot prosilec za mednarodno zaščito). Iz izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da Republika Hrvaška ni potrdila zahtevka, od Republike Bolgarije pa toženka ni prejela odgovora v predpisanem roku, zato je Republika Bolgarija v skladu s tretjim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III postala odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

4. Iz izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da tožnikove izjave glede razmer v Republiki Bolgariji, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Bolgarijo. Tožnikovo izjavo, da je bil v zaprtem objektu nastanjen v sobi, v kateri je živelo štirideset ljudi, v kateri so morali opravljati tudi vse svoje potrebe, da se je tam počutil kot v zaporu, je ocenila kot opis zaprtega oddelka, saj je bil prostor, v katerem je bil nastanjen, glede na njegove izjave, opremljen s toaletnimi prostori. Povzela je tožnikovo izjavo, da je bil nastanjen v zaprt kamp zaradi karantene oziroma preventivnih ukrepov zaradi epidemije Covid-19 in poudarila, da se na podoben način izvaja karantena v vseh državah članicah. Toženka ni sledila tožnikovi izjavi, da so mu v Republiki Bolgariji na silo vzeli prstne odtise in ga prisilili, da je zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav sam tega ni hotel, z obrazložitvijo, da ni pojasnil, zakaj v Republiki Bolgariji ni želel zaprositi za mednarodno zaščito in upoštevanjem, da je na izrecno vprašanje zanikal, da bi predhodno zaprosil v drugi državi za mednarodno zaščito, čeprav iz EURODAC izhaja, da je bil kot prosilec za mednarodno zaščito vnesen s strani Republike Bolgarije in s strani Republike Hrvaške. Toženka je še izpostavila, da tožnik ni pojasnil okoliščin v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški oziroma vzroka za samovoljni odhod iz Republike Hrvaške. Toženka tožniku ni verjela, da naj bi ga policisti v Republiki Bolgariji prisilili k daktiloskopiranju in podaji prošnje. Toženka je obrazložila, da je tožnik na policijski postaji izrazil namero, zato so ga policisti (po opravljenem policijskem postopku v zvezi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Bolgarijo) prepeljali v največji center za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito, ki ima tudi zaprti oddelek za izvajanje karantene, RPC Voenna Rampa, ki ga upravlja in vodi SAR (Državna agencija za begunce), kjer je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito. Po vloženi prošnji so mu bili v skladu z Uredbo Dublin III odvzeti pristni odtisi in posredovani v EURODAC. To po mnenju toženke potrjuje odgovor EURODAC, da je bil daktiloskopiran v RPC Voenna Rampa, ki je pod civilnim upravljanjem in v katerem izvaja strokovno delo civilno osebje in ne policija. Toženka je izpostavila, da v primeru, če tožnik ne bi podal namere v Republiki Bolgariji, bolgarska policija ne bi imela nobenega razloga, da bi ga nastanila v RPC Voenna Rampa. Obrazložila je, da nobeden od s strani tožnika predloženih člankov in sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ne opisuje, da bi tujce, ki ilegalno vstopijo v Republiko Bolgarijo, silili k podaji prošenj za mednarodno zaščito, ampak opisujejo tako imenovane »push back« vračanja in ravnanja bolgarske policije ob meji z Republiko Turčijo, ko se ilegalnim prebežnikom ne omogoči dostopa do azila in se jih vrača v Republiko Turčijo, kar je ravno nasprotno od izjav prosilca na njegovem osebnem razgovoru. Tožnikove izjave glede čistoče v odprtem nastanitvenem objektu, je toženka zavrnila kot preuranjene in neutemeljene z obrazložitvijo, da si lahko prosilci sami počistijo prostore, v katerih bivajo ter si razmere naredijo prijetnejše za bivanje, ne pa da čakajo in pričakujejo, da bo to namesto njih storil nekdo drug. Toženka je poudarila, da bi tožnik lahko sam vplival na higieno prostorov, v katerih je bival v Bolgariji in izpostavila, da tudi v Republiki Sloveniji prosilci za mednarodno zaščito sami čistijo prostore, v katerih so nastanjeni. Toženka je zavrnila tudi tožnikove izjave v zvezi s svojo nastanitvijo v odprtem oddelku, kjer naj ne bi dobil odeje, vzglavnika, posteljnine, da bi naj zato uporabljal svojo spalno vrečo, da naj ne bi dobil higienskih potrebščin in zobne paste, da pozimi sobe niso ogrevane, da naj bi imele razbite šipe in poudarila, da nobeno poročilo ali spletni članek teh navedb ne potrjuje. Poudarila je, da so nastanjenim prosilcem zagotovljeni trije obroki dnevno in sanitarni paket, kot izhaja tudi iz informacij o Republiki Bolgariji - poročilo AIDA, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec.

5. Iz izpodbijanega sklepa je v zvezi s tožnikovo izjavo, da v Republiki Bolgariji ni imel dostopa do zdravnika razvidno, da iz poročila AIDA izhaja, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji na podlagi zakonodaje upravičeni do enakega zdravstvenega varstva kot državljani in da jim zdravstveno zavarovanje krije SAR. Toženka je ugotovila, da je bila Državna zbirka podatkov o zdravstvenem varstvu prosilcev reorganizirana tako, da se prosilcem, ki so v dublinskih postopkih vrnjeni v Republiko Bolgarijo, samodejno obnovi zdravstveni status in jih registrira kot posameznike z neprekinjenim zdravstvenim zavarovanjem takoj, ko se njihovi azilni postopki nadaljujejo ali ponovno odprejo na SAR. Toženka je ugotovila, da so trenutno vsi nastanitveni centri opremljeni z zdravstvenimi posvetovalnicami in nudijo osnovne zdravstvene storitve, da se njihov obseg razlikuje glede na razpoložljivost izvajalcev zdravstvenih storitev na posamezni lokaciji. Osnovna zdravstvena oskrba v nastanitvenih centrih se izvaja bodisi prek lastnega zdravstvenega osebja bodisi z napotitvijo prosilcev v enote nujne zdravstvene pomoči v lokalnih bolnišnicah. Iz izpodbijanega sklepa v zvezi s tožnikovo izjavo, da v Republiki Bolgariji Afganistanci ne dobijo azila, izhaja, da je toženka na podlagi statističnih podatkov ugotovila odstotno nizek nivo podeljenih statusov - priznan status begunca 50 osebam oziroma 6% in priznan status subsidiarne zaščite 33 osebam oziroma 4%. Toženka je dalje ugotovila, da je v Republiki Bolgariji ugodeno le 10 % obravnavanih prošenj prosilcev, ki prihajajo iz Islamske republike Afganistan. Poudarila je, da se je trend obrnil šele avgusta 2021, ko je Islamsko Republiko Afganistan zapustila ameriška vojska in so oblast prevzeli Talibani. Toženka je izpostavila tudi, da večina prosilcev za mednarodno zaščito tudi v Republiki Bolgariji (tako kot v Republiki Sloveniji) ne počaka na odločitev, ampak državo še pred tem samovoljno zapusti. Po toženkinem mnenju, zato priznanih statusov mednarodne zaščite ne more biti več, na kar Republika Bolgarija nima vpliva, zato je zavrnila kot neupravičeno trditev, da Republika Bolgarija ne podeljuje mednarodne zaščite. Toženka je na podlagi analize Agencije Evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) za leto 2021 ugotovila, da so bili na področju »sekundarnih premikov« državljani Islamske republike Afganistan najštevilčnejše udeleženi v teh premikih, ki so se odvijali predvsem iz Grčije, Bolgarije in Romunije preko Hrvaške. Njihovo število se je od leta 2020 več kot podvojilo, presegli pa so tudi rekord, ki je bil dosežen leta 2016, kar pomeni, da zelo veliko oseb, ki zaprosi za mednarodno zaščito, svoj postopek prekine tako, da samovoljno zapusti državo.

6. Toženka je menila, da s strani tožnikovih pooblaščencev predložene Informacije o stanju v Bolgariji in spletni članki, opisujejo posamezne dogodke od marca 2020 do začetka novembra 2021 in ne dokazujejo takih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Toženka je ugotovila, da so spletni članki predvsem usmerjeni na problematiko vračanja ilegalnih migrantov v Republiko Turčijo, težave v posameznih nastanitvenih objektih v različnih časovnih obdobjih, diskriminatorno odločanje v postopkih mednarodne zaščite, tožbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ter sodbo iz marca 2020 nemškega Upravnega sodišča v individualnem primeru. Toženka je glede na to, da je bil tožniku v Republiki Bolgariji omogočen dostop do mednarodne zaščite ter da je bil nastanjen v nastanitveni center za prosilce, zavrnila članke in sodbo ESČP, ki opisujejo tako imenovane »_push back_« vračanja, kot nerelevantni, saj opisujejo ravnanja bolgarske policije ob meji z Republiko Turčijo, ko se ilegalnim prebežnikom ne omogoči dostopa do azila in se jih vrača v Republiko Turčijo. Toženka je ocenila, da spletni članki, ki opisujejo periodične težave v posameznih nastanitvenih centrih, ne predstavljajo takšnih pomanjkljivosti za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, če bi bil prosilec vrnjen v Republiko Bolgarijo. Poudarila je, da se vzdrževalna dela periodično izvajajo tudi v slovenskih nastanitvenih kapacitetah, namenjenih prosilcem, ki so polno zasedeni ves čas tudi na območju Republike Slovenije. Toženka se je opredelila tudi do Poročilo AIDA v delu, ki se nanaša na porast nastanitev prosilcev v zaprte centre, ki po njenem mnenju povsem zanemarja dejstvo, da se je v večini evropskih držav v časovnem obdobju, ki ga opisuje spletni članek, izvajala nastanitvena karantena zaradi epidemije Covid-19 (tudi v Republiki Sloveniji). Toženka je izpostavila, da tožnik v primeru vrnitve na podlagi bolgarske azilne zakonodaje, ne bo nastanjen v zaprti nastanitveni center, zato spletni članek ni relevanten za tožnikov primer. Toženka je kot nerelevnatnega za postopke, ki se obravnavajo v letu 2022, ocenila spletni članek v Poročilu AIDA, ki opisuje diskriminatorno odločanje v postopkih mednarodne zaščite, ker je nastal v začetku leta 2021. Toženka je poudarila, da nobena država članica EU niti pridružene države članice niso ustavile dublinskih transferjev v Republiko Bolgarijo. V zadnjih dveh letih je bil sodno ustavljen le en individualni dublinski transfer v sodnem postopku v Zvezni Republiki Nemčiji v marcu leta 2020, v času, ko se zaradi ukrepov povezanih s Covid-19 dublinski transferji sploh niso nikjer izvajali. Toženka je na podlagi analitične službe EUAA (v zvezi z EPS-analizo in raziskavami ter EPS-statistične mreže) ugotovila, da so se dublinski transferji v Republiko Bolgarijo v letu 2021 v primerjavi z letom 2020 več kot podvojili, največ dublinskih transferjev pa je izvedeno iz Zvezne Republike Nemčije in Francoske republike. Iz izpodbijanega sklepa še izhaja, da ima Republika Bolgarija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo pravice urejene v skladu s skupno evropsko zakonodajo, zato toženka meni, da vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Toženka je podarila, da je Republika Bolgarija polnopravna članica Evropske unije od 1. 1. 2007 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III.

7. Toženka je ugotovila, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Bolgarijo ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine, prav tako pa tam ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Toženka je odločila, da je za tožnikovo prošnjo odgovorna država članica Republika Bolgarija, saj je v dublinskem postopku z opustitvijo ukrepanja postala odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Toženka je zato na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1 zavrgla prošnjo, saj je za obravnavo prošnje odgovorna Republika Bolgarija.

_Tožnikove navedbe_

8. Tožnik izpodbija sklep iz vseh razlogov iz 27. člena ZUS-1. Uvodoma navaja, da iz razpoložljivih virov informacij (mnogih nevladnih organizacij kot dublinskih pisarn držav) izhaja, da so zaradi namestitve beguncev iz Ukrajine vsi transferji na podlagi Uredbe Dublin III v vzhodnoevropske države ustavljeni: v Poljsko, Romunijo, Češko republiko, Slovaško in Bolgarijo. Poudarja, da je v Republiki Bolgariji individualno ogrožen. Glede na svoje izkušnje se ne strinja s toženko, da se naj bi bolgarski varnostni in migracijski organi držali uveljavljene azilne zakonodaje, ker je Bolgarija država članica EU ter, da so zagotovo vse osebe, ki so vrnjene po dublinskem postopku, nastanjene v odprtih azilnih centrih ter da se njihov azilni postopek nadaljuje, če o prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo odločeno. Poudarja, da Republika Bolgarija eksplicitno ni odobrila njegovega transferja.

9. Poudarja, da je bil resnicoljuben, da je toženki skušal v največji meri pojasniti razmere, v katerih je tam bival, poudarja, da je prava neuk, da se je potrudil obrazložiti trpljenje v Bolgariji, da so nastanitvene razmere enake v zaprtem ali odprtem kampu. Ugovarja, da toženka ni podala dokaza, da naj bi bil 26 dni pridržan v zaprtem centru zaradi karantene kot ukrepa zaradi epidemije COVID-19. Tožnik ni dobil nobene odločbe, pridržanje mu ni bilo pojasnjeno v materinem jeziku (paštu) in poudarja, da je v bolgarski zakonodaji predvidena 10 dnevna karantena. Toženka ni predložila dokaza o evropskih državah, ki naj bi imele enomesečno karanteno za tujce. Kot nerazumen ocenjuje zaključek toženke, da so nastanitveni prostori enaki v Republiki Bolgariji in Republiki Sloveniji ter da bi si tožnik lahko sam naredil bivanje čistejše in »prijetnejše«. Meni, da so toženkine informacije o uspešnih transferjih zastarele. Ponavlja, da je bil subjekt ponižujočega ravnanja ter v strahu in želi, da Republika Slovenija prevzame obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. V Republiko Bolgarijo se ne želi vrniti, zapustil jo je zaradi diskriminatornega ravnanja tako varnostnih kot migracijskih organov do afganistanskih državljanov ter neprimernih sprejemnih pogojev v zvezi z nastanitvijo tako v zaprtem kot odprtem kampu, v katerih so bivalne razmere identične (dostopa nimajo več niti nevladne organizacije ne humanitarne organizacije). Ponavlja, da je bil ustrahovan ter ponižan s strani bolgarskih varnostnih organov in daktiloskopiran pod njihovo prisilo, da nanj niso gledali kot na človeka in z njim niso ravnali na spoštljiv način. Ko je bil pridržan, je prejemal zelo malo hrane, zeblo ga je, zdravstvena oskrba mu ni bila zagotovljena, za varnost ni bilo poskrbljeno, ne ve zakaj je bil zaprt skoraj mesec dni v sobi z množico ljudi, v kateri je moral pred vsemi opravljati veliko in malo potrebo. Ponavlja, da afganistanskim prosilcem mednarodna zaščita v Bolgariji ni podeljena in to ne zaradi odhoda iz področja države, temveč diskriminacije. Tožnik opozarja, da ni imel možnosti obrazložiti razlogov za odhod iz izvorne države in za mednarodno zaščito ter ne verjame, da jih bo lahko navedel ob morebitni predaji Republiki Bolgariji. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, v kateri fazi azilnega postopka se nahaja v Republiki Bolgariji. Ni razvidno ali ga bodo obravnavali kot prosilca za mednarodno zaščito ali se je postopek že zaključil v odsotnosti oz. je pred tem, da se. Meni, da bi bil ob vrnitvi v Republiko Bolgarijo obravnavan kot tujec, nastanjen v zaprt center za leto in pol (običajno Busmantsi blizu letališča v Sofiji2) ter deportiran nazaj v Afganistan, česar se zelo boji, saj je tam življenjsko ogrožen. Tožnik ponavlja, da iz zadnjega poročila AIDA3 izhaja, da so prosilci afganistanskega državljanstva diskriminatorno obravnavani ter po avgustu 2021 (ko so Talibani prevzeli oblast) še vedno z najnižjo stopnjo ugodenih prošenj za mednarodno zaščito (manj kot 10%). Tudi recepcijski pogoji so pretežno podstandardni, preštevilnost nastanjenih prosilcev, neprimerni prostori nastanitve, prenizki minimalni higienski standardi, ipd. Tožnik meni, da se toženka ni opredelila do njegovih izjav za primer vračanja, glede bivanja v Republiki Bolgariji niti do tožnikovih individualnih zadržkov, do sistemskih nepravilnostih azilnega sistema v Republiki Bolgariji, zato je po njegovem mnenju podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

10. Po tožnikovem mnenju bi morala Republika Slovenija, v kolikor si ni izbrala diskrecijske pravice odločati o njegovi prošnji, sama preučiti ustreznost predaje, upoštevajoč tudi sodno prakso ESČP in predajo zavrniti, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik na podlagi vsega navedenaga predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

_Navedbe toženke_

11. V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da se je do tožbenih očitkov opredelila že v izpodbijanem sklepu, da je bila ocena narejena na podlagi individualne preučitve tožnikovega primera. V zvezi z zatrjevano diskriminirano obravnavo Afganistancev v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Bolgariji ponavlja, da je na podlagi vseh razpoložljivih statističnih podatkov ugotovila, da se je trend obrnil navzgor šele avgusta 2021, ko je Islamsko Republiko Afganistan zapustila ameriška vojska in so oblast prevzeli talibani. Ponavlja ugotovitve EUAA, da so državljani Afganistana najštevilčnejši udeleženci sekundarnih gibanj. Toženka še navaja, da tožnik za svoje trditve o tem, kako naj bi bilo ravnano z njim v Bolgariji ni predložil nobenega dokaza, tega ne potrjujejo niti predloženi članki. Toženka izpostavi, da je velikost in kapaciteta sob predpisana, dejansko število prebivajočih pa se spreminja glede na število prosilcev. Toženka navaja, da je bila glede na statistične podatke AIDA, v času tožnikov bivanja v odprtem delu, to je ob koncu leta 2021, v osmih nastanitvenih centrih, ki jih upravlja Državna agencija za begunce, 47% zasedenost, zaradi česar je tožnikova trditev precej neverodostojna. Toženka po vseh znanih spletnih naslovih nevladnih in medvladnih organizacij ni našla, da bi bile nastanitvene kapacitete v obdobju od decembra 2021 do januarja 2022 prezasedene do te mere, da bi zaradi tega prihajalo do kršitev človekovih pravic. Težave v zvezi s prezasedenostjo so se pojavile v avgustu 2021. Toženka še navaja, da nobeno poročilo oz. članek ne potrdi tožnikovih navedb, da naj bi bili prosilci nastanjeni v sobah, ki imajo razbita okna in pozimi niso ogrevane. Ponavlja, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo upoštevajoč bolgarsko azilno zakonodajo in s strani tožnika predloženo Poročilo AIDA, nastanjen v odprtem nastanitvenem centru SAR. Ponavlja, da je tožnik prvič vstopil v evropski prostor v Republiki Bolgariji, zato je upoštevajoč tudi 1b točko 18. člena Uredbe Dublin III slednja odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje. Toženka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

**K I. točki izreka:**

12. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-520/2022 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

13. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep toženke, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala.

14. Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vložijo na ozemlju katerekoli izmed članic tudi na meji ali na tranzitnem območju (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi Dublin III (4. alineja 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1)). Toženka je pravilno ugotovila, da je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje Republika Bolgarija.

15. Toženka je pravilno utemeljila, da je dejstvo, da Republika Bolgarija ni izrecno sprejela zahteve za ponovni sprejem, na podlagi drugega pododstavka tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III enakovredno sprejetju zahteve in posledica tega je obveznost sprejema osebe, vključno z obveznostjo zagotovitve ustrezne ureditve za prihoda. Ni sporno, da se je tožnik pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Bolgariji in Republiki Hrvaški. Na podlagi EURODAC je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že v Republiki Bolgariji (15. 11. 2021) in Republiki Hrvaški (22. 1. 2022).

16. Tožbena navedba, da iz razpoložljivih virov (tako mnogih NVO in dublinskih pisarn držav) izhaja, da so zaradi ukrajinske krize ustavljeni vsi transferji v vzhodnoevropske države in sicer Poljsko, Romunijo, Češko republiko, Slovaško in Bolgariji, ni dokazana. Toženka trditvi nasprotuje, tožnik pa ni predložil nobenih virov, na katere se sicer sklicuje kot utemeljitev svoje navedbe.

17. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da v primeru, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, lahko prošnjo obravnava tudi druga država članica. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da za Republiko Bolgarijo, ta domneva, ni izkazana. Sodišče se z razlogi toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

18. Sodišče sprejema stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz zadeve I Up 253/2014, na katerega opozori tožnik, da je obstoj utemeljene domneve za nevračanje izkazan že, če tožnik s svojimi izjavami in morebitnimi dokazi pri »povprečnem človeku« vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni državi, katera je podpisnica Uredbe Dublin III. Ocena toženke, da tožnik v konkretnem primeru ni vzbudil dvoma v spoštovanje človekovih pravic prosilcev v Republiki Bolgariji, pa je tudi po presoji sodišča pravilna.

19. Tožbeni očitki v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Bolgariji, ki so v bistvenem ponovitve tožnikovih trditev iz upravnega postopka, niso utemeljeni. Toženka se je po presoji sodišča konkretno opredelila do vsake tožnikove navedbe in utemeljeno odločila, da te ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom kot tudi ne, da bi bil v primeru vrnitve v Bolgarijo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tega ne dokazujejo niti v tožbi ponovljene tožnikove trditve iz upravnega postopka glede hrane in čistoče, ki jih je že toženka utemeljeno zavrnila tudi z obrazložitvijo o primerljivi situaciji v Republiki Sloveniji. Posplošene in nedokazane so trditve, da so se varnostni in migracijski organi do njega obnašali nehumano oziroma nečloveško. Toženka je pri presoji predloženih dokazov pravilno upoštevala, da se ne presoja tožnikovega policijskega postopka ob ilegalnem prehodu državne meje, ampak postopek mednarodne zaščite, ki je bil tožniku v celoti omogočen. Neprepričljive in nedokazane so tudi po presoji sodišča tožnikove navedbe, da so ga v Bolgariji silili, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka v celoti in prepričljivo obrazloži, zakaj tožniku ne verjame, da je bil na silo daktiloskopiran in prisiljen v podajo prošnje, zato se tudi v tem delu sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbojnega sklepa. Sam na naroku pa celo izpove, da se noče vrniti v Bolgarijo zato, ker človek tam nima nobenih pravic, ne more zaprositi za azil, da dajo le eno izkaznico in rečejo, da moraš v treh oz. štirih dneh zapustiti državo. Tožnik torej izpove smiselno drugače, kar je zatrjeval v upravnem postopku, saj tam zatrjuje, da so ga silili v vložitev prošnje, na naroku pa, da tam ne moreš zaprositi za azil. Pravilno je kot nerelevantne zavrnila predložene članke, ki se nanašajo na primere nezakonitega vračanja beguncev v Turčijo, torej na primere, ko je posameznikom onemogočen postopek mednarodne zaščite, kar je nasprotje tega, kar trdi tožnik.

20. Tožnikove posplošene trditve v zvezi z odsotnostjo zdravstvene oskrbe tudi sodišče ne sprejema. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da se je toženka tudi do teh tožnikovih navedb konkretno opredelila in jih pravilno zavrnila kot neutemeljene. Na podlagi razpoložljivih informacij je toženka ugotovila možnost dostopa azilantov do zdravstvene oskrbe, česar tožnik v tožbi ne izpodbija, ampak le ponovi dosedanje navedbe, da mu zdravstvena oskrba ni bila zagotovljena, pri čemer pa niti ne navede, zakaj in kdaj naj bi zdravstveno oskrbo potreboval in je naj ne bi dobil. Nedokazana je tožbena navedba, da nevladne in humanitarne organizacije nimajo več dostopa do azilnih domov v Bolgariji. V zvezi s tožbeno trditvijo, da ni imel še nikjer možnosti navesti razlogov za svojo prošnjo, sodišče poudarja, da je tožnik samovoljno odšel iz Republike Bolgarije (in Republike Hrvaške) pred zaključkom postopka, zato se očitek nanaša pravzaprav na lastno ravnanje. Ni namreč sporno in tožnik to priznava, da je Republiko Bolgarijo zapustil po treh dneh po namestitvi v odpri kamp. Pravilno je toženka zavrnila kot neutemeljene, splošne in nedokazane tudi tožnikove navedbe, da bo po vrnitvi v Republiko Bolgarijo obravnavan kot tujec, da je tam individualno ogrožen, nastanjen v zaprti center za leto in pol, nato pa deportiran v Afganistan. Sodišče pripominja, da so tožbena nestrinjanja s stališči toženke (dvom, da se Bolgarija drži predpisanih postopkov; nerazumnost zaključka toženke, da so nastanitveni prostori enaki kot v Republiki Sloveniji) sicer tožnikova pravica, a zaradi odsotnosti dokazov, nedokazana. Tožnik je sam izjavil, da je bil 26 dni pridržan v zaprtem centru zaradi karantene kot ukrepa COVID-19, zato ni utemeljen niti tožbeni očitek, da toženka ni predložila dokaza o tem dejstvu, ki ni sporno. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je toženka opredelila tudi do v tožbi ponovljenega očitka, da so prosilci afganistanskega državljanstva diskriminatorno obravnavani, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišče dodaja, da je vsaj nelogično tožnikovo zatrjevanje oziroma očitek Republiki Bolgariji, da mu zaradi diskriminacije ne bo podelila mednarodne zaščite, saj sam trdi, da so ga v vložitev prošnje silili in je torej naj ne bi niti želel. 21. Utemeljeno je toženka pri odločitvi upoštevala, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 že sprejelo stališče, da je domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, izpodbojna, in da je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Toženka je v izpodbijanem sklepu to oceno tveganja naredila in ugotovila, da tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 4. členu Listine, ni podano. Te ocene, kot je razvidno iz dosedanje obrazložitve pa ni naredila le na podlagi dejstva, da je Republika Bolgarija država članica Evropske unije, ampak s celostno oceno, v kateri je upoštevala vse predložene dokaze, jih ovrednotila in ugotovila, da je za tožnika izključena nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Bolgariji v postopku mednarodne zaščite. Ugotovila je, da tožnik s predajo Bolgariji ne bo podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic niti sistemskim pomanjkljivostim v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Bolgarije, ki je odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

22. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep toženke, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

23. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo. Na njej je torej tako trditveno kot dokazno breme. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhajajo stališča, da gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

24. Tožnik svojo zahtevo, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe odloži, utemeljuje s tem, da bi v primeru, da bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo, da se ga lahko preda Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Tožnik meni, da odložitev izvršitve izpodbijanega akta zagotovo ne bo nasprotovala javni koristi, glede na to, da mora naslovno sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter korist nasprotne stranke. Tožnik še navaja, da je res, da bi v primeru, da bi bil tožnik predan pomotoma ali bi bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja bila izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, morala osebo nemudoma sprejeti nazaj (tretji odstavek 19. člena Uredbe Dublin III), vendar ima tožnik glede tega zadržek, sploh navezujoč se na sistemske pomanjkljivosti ter lastna dognanja v državi predaje.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

25. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da bi bil v primeru predaje Bolgariji še pred pravnomočnostjo odločitve izpostavljen nevarnostim ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Zgolj z navedbo o tem, da bi mu tako nastala nepopravljiva škoda, škoda ni izkazana, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu Bolgarije in nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, ki naj bi tožniku škodo povzročilo, pa je sodišče presojalo pri odločanju o tožbenem zahtevku in odločilo, da ta tožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče še pripominja, da Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma, ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Sodišče je zato na podlagi določbe 32. člen ZUS zahtevo za izdajo začasno odredbe zavrnilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sofia Busmantsi Detention Centre (Special Home for Temporary Accommodation of Foreigners (SHAF)). 3 https://asylumineurope.org/wp-content/uploads/2022/02/AIDA-BG_2021update.pdf, stran 12

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia