Jedro

Dvom v zaključke prvostopnega sodišča skuša pritožnik vnesti z navedbami, da so konfiguracija terena, vegetacija, trava in oddaljenost priči C. C. onemogočale, da bi sploh lahko videl obdolženca in zato njegovi izpovedbi sodišče ne bi smelo zaupati. Pritožnik pa ob tem povsem prezre, da je okoliščina, da je C. C. dejansko videl, kaj se je zgodilo, potrjena že z dejstvom, da je bil pes L. hudo poškodovan najden prav na kraju, ki ga je priča C. C. opisala.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja mučenja živali po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 341. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo denarno kazen 70 dnevnih zneskov, kar znaša 1.750,00 EUR, kar je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, ki se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora, pri čemer pa zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno o stroških kazenskega postopka, v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP pa je obdolženec dolžan oškodovancu na račun materialne škode povrniti znesek 710,09 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je bil oškodovanec napoten na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik, ki v uvodu svoje pritožbe med drugim navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona, pritožbe v tem delu ni konkretiziral, saj ni navedel niti tega, katere konkretne kršitve iz 371. in 372. člena ZKP ima v mislih. Da bi prvostopno sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo. Pa tudi sicer je iz vsebine pritožbe razbrati, da obdolženčev zagovornik graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Z zaključki ne soglaša, saj meni, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni z ničemer dokazana, zaradi česar sodba ni pravična, posledično pa tudi ni podana obdolženčeva kazenska odgovornost in krivda.

5. S pritožnikom pa ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče, ki soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, se tako v izogib ponavljanju na tehtne razloge prvostopne sodbe tudi sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

6. Dvom v zaključke prvostopnega sodišča skuša pritožnik vnesti z navedbami, da so konfiguracija terena, vegetacija, trava in oddaljenost priči C. C. onemogočale, da bi sploh lahko videl obdolženca in zato njegovi izpovedbi sodišče ne bi smelo zaupati. Pritožnik pa ob tem povsem prezre, da je okoliščina, da je C. C. dejansko videl, kaj se je zgodilo, potrjena že z dejstvom, da je bil pes L. hudo poškodovan najden prav na kraju, ki ga je priča C. C. opisala. Če navedena priča dogajanja ne bi videla, kot skuša to prepričati obramba, psa ne bi našli prav na kraju, ki ga je priča opisala. C. C. namreč ne bi vedel, da je bil pes ustreljen in tudi ne, kam ga je obdolženec odvlekel, kar vse je sicer C. C. po telefonu neposredno po dejanju povedal lastniku. Glede na navedeno je prvostopno sodišče, kot je to tudi pojasnjeno v točki 3 izpodbijane sodbe, zato povsem utemeljeno zavrnilo predlog obrambe, da se opravi ogled kraja kaznivega dejanja. Izvedba navedenega dokaza in tudi vseh ostalih dokazov, ki jih je predlagala obramba, namreč ne bi moglo v ničemer vplivati na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Nenazadnje pa je izjavo C. C. potrdila tudi D. D., ki je bila ob dogajanju navzoča. Da sta C. C. in D. D. lahko videla ravnanje obdolženca in njegovo vožnjo z avtomobilom, pa je sicer prepričljivo pojasnjeno tudi v točki 5 izpodbijane sodbe.

7. Glede na obširne pritožbene navedbe v smeri, da obe priči C. C. in D. D. nista mogli videti, da bi se obdolženec odpeljal in nato vrnil na dvorišče, da D. D. ni mogla videti, da gre prav za obdolženčev avto, saj ni mogla videti „mrtvaške glave“ na zadnjih prtljažnih vratih njegovega vozila, pa pritožbeno sodišče dodaja še, da C. C. in D. D. nista trdila, da bi videla, kako je obdolženec parkiral avto na dvorišču oziroma kaj se je dogajalo na dvorišču, saj kot je posebej izpostavil tudi C. C., na obdolženčevo dvorišče ne vidita (list. št. 91), vsekakor pa C. C. in D. D. vidita na cesto, kjer se je obdolženec peljal. In da je bil prav obdolženec na kraju dejanja, sta potrdila tako C. C., kot njegova žena, ki je pojasnila tudi, da je bila trava takrat „v porastu“, ni pa bila tako visoka, da se ne bi videlo, poleg tega je C. C. dogajanje opazoval tudi z daljnogledom. Da se iz nasipa vidi proti hiši št. X, pa nenazadnje izhaja tudi iz zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja na list. št. 9. Pa tudi sicer ni videti prav nobenega razloga, zakaj bi priči C. C. in D. D. po krivem obremenjevali obdolženca, saj za kaj takšnega nimata prav nobenega interesa, kot je to priča C. C. na glavni obravnavi tudi sam povedal. Z obdolžencem namreč ni bil v nobenem sporu, čeprav je obdolženec skušal to prikazati drugače, sklicujoč se pri tem na neke spore s pričinim bratom.

8. Brez podlage pa so tudi pritožbene trditve v smeri, da sodišče ni imelo dovolj podlage za zaključek, da je pes umrl prav zaradi strela. Ne le, da je veterinar B. B. po pregledu poškodb zaključil, da so poškodbe pri L. nastale z ustrelitvijo z orožjem manjšega kalibra, kot je to zapisano tudi v njegovem poročilu, pojasnil pa je tudi, da bi le težko šlo za vbodno rano, saj sta bili rani na vratu simetrični, v primeru nabadanja pa bi prišlo tudi do raztrganin, ki jih pa pri L. ni bilo. Smiselno enako je zaključil tudi sodni izvedenec za veterinarsko patologijo E. E., ki je izpostavil, da bi lahko bili rani strelni ali pa tudi vbodni, da pa je manj verjetno, da bi si pes (simetrični) poškodbi prizadejal sam. Da je imel pokojni pes dve rani in da je v izvid navedel, da gre za strelno (vstopno in izstopno) rano, pa je opisal tudi veterinar F. F., ki je sicer (točka 7 izpodbijane sodbe) na glavni obravnavi dopuščal tudi možnost nastanka rane z nabadanjem.

9. Glede na vse navedeno in glede na izpovedbo priče C. C., ki je slišal strel ter dejstvo, da so veterinarji, vključno z izvedencem veterinarske stroke ugotavljali, da gre po vsej verjetnosti prav za strelno rano, česar pa z gotovostjo niso mogli potrditi zgolj iz razloga, ker pes ni bil raztelešen, pa nikakor ne gre pritrditi pritožbenim navedbam v smeri, da ni bilo ugotovljeno, kako so nastale rane pri psu. Kot je že navedeno, je namreč verjetnost, da gre za prestrelno rano, dosti bolj verjetna kot nabadanje ali samopoškodovanje psa, saj navedeno ni verjetno, ker pri psu ni bilo nobenih raztrganin. Da je pes zaradi poškodb hudo trpel in čutil bolečine, da je zaradi posledic poškodbe prišlo do pareze in se ni mogel več premikati, v poledici česar je prišlo tudi do degeneracije tkiv, ... kar vse je zaradi skrajšanja njegovih muk 35 dni po zadobljenih poškodbah dovedlo do usmrtitve, pa je prvostopenjsko sodišče obširno obrazložilo v točkah 9 in 11, pa tudi drugih, izpodbijane sodbe. Zato so tudi pritožbene trditve v smeri, da ni jasno zakaj je bila žival evtanazirana in kakšne poškodbe je utrpela, brez podlage.

10. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, se je pritožba, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, pokazala kot neutemeljena.

11. Odločbe o kazenski sankciji pritožba obdolženčevega zagovornika ni grajala. Izpodbijano sodbo je zato v tej smeri pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obdolžencu pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki so upoštevne pri izbiri in odmeri kazni in je obdolžencu ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin izreklo povsem primerno in pravično kazen, ki je nikakor ne gre spreminjati v korist obdolženca.

12. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Izrek o plačilu sodne takse, kot strošku pritožbenega postopka, je posledica zavrnitve pritožbe in temelji na Zakonu o sodnih taksah in Taksni tarifi.