Jedro

Dolžnik s predloženim potrdilom družbe B. z dne 13. 1 2014 ni uspel dokazati, da bi bili v obdobju od januarja 2007 do decembra 2013 zneski v višini po 1.000,00 EUR mesečno (skupaj 84.000,00 EUR) dejansko nakazani upnici v poplačilo njene terjatve iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu, saj je bila družba B. iz sodnega registra izbrisana že dne 22. 1. 2009.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom in imenovalo stečajnega upravitelja.

2. Dolžnik je zoper navedeni sklep vložil pravočasno pritožbo. Smiselno je uveljavljal pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbi je priložil dokaze (izjava dolžnika z dne 5. 3. 2008, izjava družbe B. d. o. o. z dne 21. 8. 2006, potrdilo družbe B. d. o. o. z dne 13. 1. 2014, plačilne liste za dolžnika od januarja 2007 do december 2013, dopis Odvetniške pisarne A. A.).

3. Upnica, ki je predlagala začetek stečajnega postopka nad dolžnikom (Banka X. d. d.), je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da ima upnica kot posojilodajalka do družbe B., d. o. o., ki je izbrisana iz sodnega registra, iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 4. 8. 2005 z dodatkom z dne 9. 1. 2006 (nadalje: pogodba o kratkoročnem kreditu) terjatev na dan 7. 6. 2018 v znesku 75.221,45 EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bilo v pogodbi o kratkoročnem kreditu izrecno navedeno, da je dolžnik porok in plačnik, zato v skladu z določilom prvega odstavka 395. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) velja, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče. Dolžnik, ki je bil direktor družbe, je poleg pogodbe o kratkoročnem kreditu podpisal tudi poroštveno in menično izjavo, zato se na to, da naj bi bili njegovi podpisi pridobljeni s prevaro, ne bi mogel uspešno sklicevati že zato, ker njegovo ravnanje ni bilo skrbno. Poleg tega je s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena, prenehala njegova pravica zahtevati razveljavitev pogodbe zaradi napake volje, zaradi česar se dolžnik tudi iz tega razloga na prevaro ne more uspešno sklicevati (drugi odstavek 99. člena OZ). Upnica je zaradi izterjatve poplačila kredita pred začetkom stečajnega postopka zoper dolžnika več let vodila izvršilne postopke (sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosuplju In 2006/72, z dne 9. 11. 2006), tako da je višina upničine terjatve na dan 14. 6. 2018 razvidna iz sklepa o izvršbi opr. št. I 177/2018, z dne 14. 6. 2018. Dolžnik je sicer predložil izjavo družbe B. d. o. o. z dne 13. 1. 2014, s katero sodišča ni uspel prepričati, da je bil dolg poplačan, saj iz nje ne izhaja, da bi plačilo prejela upnica, slednja pa je prejem plačil zanikala. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je podana procesna legitimacija upnika ter da je dolžnik insolventen na podlagi domneve iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

6. Dolžnik v pritožbi napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnica (Banka X. d. d.) od njega ni prejela poplačila kredita, vendar pa, po presoji pritožbenega sodišča, dokazne ocene sodišča prve stopnje ni uspel izpodbiti. Pri tem se sklicuje na potrdilo družbe B. d. o. o. z dne 13. 1. 2014 iz katerega izhaja, da naj bi družba v obdobju od januarja 2007 do decembra 2013 (84 mesecev) od dolžnikovega dohodka mesečno trgala znesek 1.000,00 EUR, ki naj bi ga izročala „poverjeniku družbe X.“ za poplačilo kredita. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnik s predloženim potrdilom družbe B. d. o. o. z dne 13. 1 2014 ni uspel dokazati, da bi bili zneski v višini 1.000,00 EUR mesečno (skupaj 84.000,00 EUR) dejansko nakazani upnici v poplačilo njene terjatve iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu. Poimensko osebe, ki naj bi prejemala plačila, dolžnik ni navedel, ime te osebe pa ne izhaja niti iz predloženega potrdila. Dolžnik pa nenazadnje niti ne trdi, da bi bilo med strankami dogovorjeno gotovinsko plačilo dolga iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu. Plačilne transakcije med pravnimi osebami v Sloveniji praviloma potekajo z nakazili na transakcije račune družb, ki so odprti pri izvajalcih plačilnega prometa, saj jim to obveznost nalaga 36. člen Zakona o davčnem postopku; ZdavP-2. Pri tem tudi ni mogoče spregledati, da je upnica banka, katere poslovanje je pod nadzorom Banke Slovenije (217. in 222. člen Zakona o bančništvu; ZBan-1), zato tudi iz tega razloga ni verjetno, da bi bil dogovorjen takšen način poslovanja. Dodatno pa meče dvom na pristnost navedenega potrdila dejstvo, da naj bi to potrdilo izdala družba B. d. o. o. dne 13. 1. 2014, pri čemer je iz sodnega registra razvidno, da je bila družba B. d. o. o. iz sodnega registra izbrisana dne 22. 1. 2009. Dolžnik zato s pritoženimi navedbami, da naj bi upnica prejela celotno terjatev plačano do leta 2014, tudi pritožbenega sodišča ni uspel prepričati.

7. V zvezi s predloženimi plačilnimi listami, ki jih je dolžnik predložil sodišču v dokaz šele v pritožbenem postopku, je treba nadalje pojasniti, da sme pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Dolžnik navedb o tem, zakaj je dokaze (plačilne liste) predložil sodišču šele v pritožbenem postopku, ni podal, zato le-teh že iz navedenega razloga ni mogoče upoštevati. V tej zvezi je mogoče zgolj dodati, da se postavlja vprašanje, kako naj bi navedena družba, ki je bila iz sodnega registra izbrisana 22. 1. 2009, izplačevala dolžniku plačo še nadaljnja štiri leta po prenehanju, na kar opozarja upnica v odgovoru na pritožbo.

8. Prav tako pritožbeno sodišče ne more slediti drugim dolžnikovim pritožbenim navedbam. Dolžnik v pritožbi namreč navaja še, da od upnice ni prejel podpisanih pogodb in ostalih listin v zvezi s tem kreditom, kar je v nasprotju s 14. členom pogodbe o kratkoročnem kreditu. Iz navedene določbe izhaja, da je C. C. kot porok in plačnik prejel en izvod te pogodbe, kar je dolžnik potrdil s svojim podpisom na tej pogodbi. Dolžnik nadalje zatrjuje, da od 1. 11. 2005 dalje tudi ni imel več pravice do zastopanja podjetja, kar je v prav tako v nasprotju z zapisom na dodatku št. 1 k pogobi o kratkoročnem kreditu, iz katerega izhaja, da sta družbo B. d. o. o. pri sklenitvi le-tega dne 19. 1. 2006 zastopala direktorica D. D. in direktor C. C. Slednji je dodatek št. 1 k pogodbi o kratkoročnem kreditu v tem svojstvu tudi podpisal. Nenazadnje pa je bil C. C. kot oseba, pooblaščena za zastopanje, v sodni register vpisan od 17. 12. 1989 dalje pa vse do izbrisa družbe B. d. o. o. iz sodnega registra.

9. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje je bilo v sami pogodbi o kratkoročnem kreditu izrecno navedeno, da je dolžnik porok in plačnik, zato so neprepričljiva vsa nadaljnja dolžnikova izvajanja v smeri, da je bil pri prevzemanju obveznosti zaveden. S predložitvijo izjave sedaj pokojne D. D. z dne 21. 8. 2006 ter (neizkazanimi) trditvami o okoliščinah podpisa pogodbe pa dolžnik ne more uspeti že zato, ker v roku iz drugega odstavka 99. člena OZ ni zahteval razveljavitve pogodbe o kratkoročnem kreditu, zaradi česar je ta pravica prenehala. Dolžnik, ki je pogodbo podpisal kot porok in plačnik, se tudi ne more sklicevati na to, da bi morala upnica izterjati dolg od družbe B. d. o. o., saj porok odgovarja upnici za celo obveznost kot glavni dolžnik in lahko upnica zahteva njeno izpolnitev tako od poroka kot od glavnega dolžnika ali od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Nenazadnje pa je upnica v izvršilnem postopku zoper dolžnika pridobila pravnomočen izvršilni naslov, zato se v tem postopku dolžnik ne more uspešno sklicevati niti na to, da mu v izvršilnem postopku pošta ni bila pravilno vročena.

10. Kot izhaja iz navedenega pritožba ni utemeljena. Izpodbijani sklep je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.