Jedro

Za odločitev v tej zadevi je ključna ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica v denacionalizacijskem postopku šele leta 1999 zahtevala odškodnino v obliki obveznic. Glede na določbi prvega odstavka 42. člena in drugega odstavka 43. člena ZDen upravni organ tožnici brez postavitve take zahteve ni mogel dodeliti odškodnine v tej obliki. Njegovo postopanje v denacionalizacijskem postopku do leta 1999 zato za odločitev ni pomembno.

Izdaja denacionalizacijske odločbe po izteku roka iz 58. člena ZDen sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja državnih organov, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke po 26. členu URS. Ob upoštevanju, da gre večinoma za pravno in dejansko zapletene postopke, njihova dolgotrajnost ne izvira nujno iz protipravnega ravnanja upravnih organov. Ob tem je treba tudi upoštevati, da imajo v upravnih postopkih stranke precejšnjo možnost vplivanja na pospešitev postopka. Če pristojni organ ne izda odločbe, zoper katero je dovoljena pritožba in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (drugi odstavek 218. člena ZUP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 17.080.691,40 SIT (sedaj 71.276,46 EUR) z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti odmerjene pravdne stroške in da sama nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni mogoče opraviti presoje o neutemeljenosti zahtevka, ki je v konkretnem primeru odškodninski, saj določbe ZDen ne urejajo predpostavk odškodninske odgovornosti. Zato ni logičen zaključek pritožbenega sodišča, da tožnica presoje o neutemeljenosti zahtevka na podlagi določb ZDen v pritožbi ne izpodbija. Opozarja na nosilni argument pritožbenega sodišča, da v času, ko je bil ZDen sprejet, še ni bilo mogoče zanesljivo predvideti in zato ne v ZDen določiti, kdaj bo država lahko pričela izplačevati odškodnine ter da vsi predpisi v zvezi z izplačevanjem obveznic izhajajo iz realnih pričakovanj o dolgotrajnosti denacionalizacijskih postopkov. Tudi ob tem je pritožbeno sodišče storilo logično napako, saj ti predpisi v ničemer ne posegajo v jasno določilo 58. člena ZDen. Iz teh predpisov ni mogoče sklepati na domnevno pričakovanje zakonodajalca o dolgotrajnosti denacionalizacijskih postopkov, saj gre za predpise, ki so urejali tehnično plat izvrševanja denacionalizacijskih odločb. Predvidevanje zakonodajalca je povsem jasno – odločbe o odškodninah bi morale postati pravnomočne pred izvršljivostjo, to pa nedvomno pred datumom 1. 7. 1996, kar izhaja tudi iz sedmega odstavka 44. člena ZDen. Zaradi logično protislovne obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi s tem, ko je samo nedopustno spremenilo dejansko stanje zadeve. Prvostopenjsko sodišče je zapisalo, da je v denacionalizacijski zadevi prišlo do daljšega zastoja v postopku. Točnega časa tega zastoja ni izrecno in povsem jasno opredelilo, vendar iz njegove utemeljitve izhaja, da se ugotovitev o daljšem zastoju nanaša na čas od 19. 8. 1992 do 1999. Pritožbeno sodišče pa je to dejstvo bistveno spremenilo. Ker je ugotovitvi prvostopenjskega sodišča o daljšem zastoju dodalo besedi v oklepaju „očitno vmes“, je ne povsem jasno ugotovitev prvostopenjskega sodišča napravilo še bolj nejasno ter ji na splošno bistveno zožilo vsebinski domet. Nato pa je v šestih od devetih alinej navedlo šest novih dejstev, ki so v vsebinskem neskladju s po prvostopenjskim sodiščem ugotovljenim dejstvom, da zahteva za denacionalizacijo ni bila popolna že ob vložitvi dne 1. 5. 1992 in da ni točna navedba, da so se prva dejanja v postopku pričela vršiti šele v letu 1999. Poudarja, da je bilo med 1. 5. 1992 in 30. 6. 1999 izvedenih bornih devet dejanj v postopku denacionalizacije, ki naj ne bi bil zahteven. S povzemanjem teh devetih dejanj pritožbeno sodišče pritrjuje trditvi tožnice, da tekom postopka ni bilo nobenih zastojev v zvezi z ugotavljanjem dejstev ali reševanjem predhodnih vprašanj in da na zadevi ni bilo delano skoraj sedem let ter da je šlo za očitno zavlačevanje postopka. Nižji sodišči nista odgovorili na tožničino trditev, da je bila zahteva za denacionalizacijo popolna že ob vložitvi 1. 5. 1992 ter da je tožnica v letu 1999 ni dopolnjevala. Zahteva že od začetka ni bila formalno pomanjkljiva, ne nerazumljiva ali nepopolna. V nasprotnem primeru bi moral upravni organ storiti vse, kar je treba, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti za to rok. Vse to pa se ni nikoli zgodilo. Nasprotno - nižji sodišči sta ugotovili, da je bila odločba o določenem delu premoženja izdana že 19. 8. 1992. Tožnica je v letu 1999 zgolj razpolagala z delom zahtevka tako, da je nekoliko spremenila svojo zahtevo glede oblike vrnitve in za del premoženja zahtevala obveznice, kar je njena zakonska pravica. To je smela storiti v katerikoli fazi upravnega postopka na prvi stopnji. Takšno razpolaganje pa bi bilo storjeno bistveno prej, če ne bi prišlo do večletnega zastoja v postopku, saj je vezano na predhodni rezultat ugotovitvenega postopka, ki lahko pokaže, da določenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi. Do teh pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Lahkotno se je postavilo na stališče, da tožnica ni pojasnila, katerih dejanj upravni organ ni opravil, pa bi jih moral ali pa jih je morebiti opravil po neopravičenem odlašanju. Tega tožnici ni bilo treba navajati, saj je v procesnih določbah ZDen in ZUP določeno, kaj mora upravni organ storiti v upravnem postopku denacionalizacije, potem ko je vložena popolna zahteva. Ne gre za dejansko, temveč pravno vprašanje. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je zatrjevala, da ji je bilo po pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku 7. 9. 2004 izročenih 2951 obveznic SOS2E ter izplačanih 16.930.315,90 SIT (sedaj 70.648,95 EUR) obresti iz teh obveznic. Ker je obveznost izplačila obresti po drugem odstavku 8. člena Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenskega odškodninskega sklada, zapadla že 15. 1. 1997, meni, da je upravičena še do zakonskih zamudnih obresti od izplačanih obresti od njihove zapadlosti do plačila oziroma do razlike med vsakokratnim razmerjem med tujo valuto (DEM oziroma EUR) in stopnjo zakonskih zamudnih obresti. Nižji sodišči sta tožničin zahtevek opredelili kot odškodninski po 26. členu Ustave RS ter ga zavrnili, ker sta zaključili, da ni bilo protipravnega ravnanja državnih organov. Presodili sta, da upravnemu organu, ki je vodil denacionalizacijski postopek, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zgolj zaradi prekoračitve roka iz 58. člena ZDen.

7. Tožnica tudi po presoji revizijskega sodišča ni izkazala protipravnega ravnanja upravnega organa pri odločanju o njeni zahtevi za odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada. Za odločitev v tej zadevi je ključna ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica v denacionalizacijskem postopku šele leta 1999 zahtevala odškodnino v obliki obveznic. Glede na določbi prvega odstavka 42. člena in drugega odstavka 43. člena ZDen upravni organ tožnici brez postavitve take zahteve ni mogel dodeliti odškodnine v tej obliki. Njegovo postopanje v denacionalizacijskem postopku do leta 1999 zato za odločitev ni pomembno. O ravnanju upravnega organa in o poteku denacionalizacijskega postopka po postavitvi zahteve za odškodnino v obliki obveznic pa tožnica ni postavila nobenih trditev. Njene trditve o sedemletnem zastoju se nanašajo na obdobje med letoma 1992 in 1999. Nižji sodišči glede na navedeno nista mogli presoditi, s katerimi storitvami ali opustitvami naj bi upravni organ po letu 1999 zavlačeval postopek in ravnal protipravno. Te okoliščine v tem pravdnem postopku predstavljajo dejansko stanje, zato tožnica zmotno trdi, da gre za pravna vprašanja, katerih ji ni bilo treba zatrjevati. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da izdaja denacionalizacijske odločbe po izteku roka iz 58. člena ZDen sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja državnih organov, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke po 26. členu Ustave RS. Že pritožbeno sodišče je tožnici ustrezno pojasnilo, da je zakonodajalec v nekaterih določbah ZDen, zlasti pa v kasneje sprejetih predpisih, ki se nanašajo na denacionalizacijske postopke, predvidel in upošteval, da vsi denacionalizacijski postopki ne bodo mogli biti izvedeni v roku iz 58. člena ZDen (prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-144/97 z dne 21. 1. 1999). Ob upoštevanju, da gre večinoma za pravno in dejansko zapletene postopke, njihova dolgotrajnost ne izvira nujno iz protipravnega ravnanja upravnih organov. Ob tem je treba tudi upoštevati, da imajo v upravnih postopkih stranke precejšnjo možnost vplivanja na pospešitev postopka. Če pristojni organ ne izda odločbe, zoper katero je dovoljena pritožba in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (drugi odstavek 218. člena prej veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku, prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP). Tožnica pa te možnosti v obravnavanem denacionalizacijskem postopku ni izkoristila (drugi odstavek 6. člena ZDen v zvezi z drugim odstavkom 218. člena ZUP).

8. Revizija glede na navedeno neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na vse pravnopomembne pritožbene navedbe, njegovo sodbo pa je mogoče preizkusiti, saj je jasna, razumljiva in logična. Pritožbeno sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s tem, ko je je zapisalo, da tožnica presoje o neutemeljenosti njenega zahtevka na podlagi določb ZDen v pritožbi ne izpodbija. Kot v reviziji sama poudarja, ZDen ne ureja predpostavk toženkine odškodninske odgovornosti, zato sta sodišči svojo presojo oprli na splošna pravila odškodninskega prava in 26. člen Ustave RS. Revizija neutemeljeno očita procesne kršitve, ki se nanašajo na ugotovitve o poteku denacionalizacijskega postopka do leta 1999, ki za odločitev ni relevanten. To velja za očitke o nejasnih ugotovitvah nižjih sodišč o daljšem zastoju pred letom 1999 kot tudi za procesna dejanja, ki jih je pritožbeno sodišče iz denacionalizacijskega spisa natančneje povzelo le za obdobje do leta 1999. Pritožbeno sodišče je ustrezno odgovorilo na tožničine trditve o (ne)popolnosti njene zahteve ob vložitvi dne 1. 5. 1992. S trditvami, da bi moral upravni organ tožnico pozvati na odpravo pomanjkljivosti, če njena vloga ni bila popolna, revizija zavajajoče nakazuje na protipravnost njegovega ravnanja. Tožnica je namreč pred letom 1999 za nepremičnine, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi, zahtevala odškodnino obliki nadomestnih nepremičnin. Čeprav v tem smislu njena vloga ni bila nepopolna, je upravni organ v letu 1999 oba udeleženca denacionalizacijskega postopka pozval, da poleg predložitve nekaterih listin podata tudi izjavi o obliki odškodnine. Tožnica je tedaj očitno spremenila svojo izbiro o obliki odškodnine. Toda ta ni bila pogojena z omenjenim pozivom upravnega organa. S trditvami, da je upravni organ nikoli ni pozval na dopolnitev vloge in da pred letom 1999 v postopku ni bilo ugotovljeno, da nekaterih nepremičnin ne bo mogoče vrniti v naravi, z revizijo nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.