Jedro

Očitek, da ni mogoče ugotoviti višine dolgovanega zneska, ker je seznamu izvršilnih naslovov priložen in v izreku sklepa naveden zgolj znesek zamudnih obresti, ni upravičen. Iz seznama izvršilnih naslovov je razviden datum izvršljivosti posamezne obveznosti, od katere so obračunane zamudne obresti, in predpisi, na katerih temelji obračun. Pravna podlaga za izračun zamudnih obresti je določba 96. člena ZDavP-2. Obračun je tako mogoče preizkusiti. Tudi iz določb ZDavP-2 pa ne izhaja, da bi moral sklep o davčni izvršbi vsebovati sam izračun zamudnih obresti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana zoper dolžnico začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki po stanju na dan 18. 5. 2011 in vknjiženimi plačili do 17. 5. 2011, z zamudnimi obrestmi, obračunanimi do 18. 5. 2011, ter stroški davčne izvršbe v znesku 20,86 EUR, znaša skupaj 32.577,29 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od glavnice, ki jih obračuna banka oziroma hranilnica od dne 19. 5. 2011 do vključno dneva plačila davčnega dolga, ter določil način izvršbe z rubežem denarnih sredstev. V obrazložitvi se sklicuje na 143. in 145. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Citira tudi njegov 166. člen ter Pravilnik o načinu ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi oziroma zavarovanju, ki jih izdajo davčni organi (v nadaljevanju Pravilnik). Pojasnjuje še, da je način obračunavanja stroškov davčne izvršbe določen v 152. členu ZDavP-2. Pri poravnavi dospelih obveznosti zavezanca za davek iz njegovih dohodkov, terjatev, premoženja in premoženjskih oziroma materialnih pravic, ima dospela davčna obveznost v skladu s prvim odstavkom 94. člena ZDavP-2 absolutno prednost pred ostalimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek, ki se izterjujejo. Sklicuje se tudi na tretji odstavek 93. člena ZDavP-2, ki določa vrstni red plačila posamezne vrste davka.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-344/2011-2 z dne 23. 7. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pritrjuje odločitvi prvostopnega organa in se prav tako sklicuje na 143. in 145. člen ZDavP-2. Ugotavlja, da je izpodbijani sklep, ki se nanaša na obveznosti, navedene v seznamu izvršilnih naslovov št. DT 42912-10923/2011-2 (08071-21) z dne 18. 5. 2011, pravilen in zakonit. Za postopek davčne izvršbe je bistveno le, da so izvršilni naslovi (v tem primeru sta to obračuna in odločba) izvršljivi in tako v skladu s 145. členom ZDavP-2 predstavljajo veljavne izvršilne naslove. Sam predlog za odlog izvršbe pa ne predstavlja ovire za postopek davčne izvršbe. Šele ko bi bilo predlogu za odlog izvršbe ugodeno, v času za katerega bi bila izvršba odložena, postopek davčne izvršbe ne bi bil mogoč. Tega pa v konkretnem primeru ni bilo, kajti po podatkih pritožbenega organa je prvostopni organ pritožnikov predlog zavrgel. Prav tako se pritožbeni organ ne strinja z očitkom, da je izpodbijani sklep nerazumljiv. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da so obveznosti razvidne iz seznama izvršilnih naslovov. Iz tega pa izhaja, da se terja dolg iz naslova davka na dodano vrednost na podlagi predloženih obračunov za davčno obdobje april 2010 in za davčno obdobje julij 2010 s pripadki ter na podlagi inšpekcijskega odločbe št. DT 0610-404/2010-4-0803-68 z dne 31. 1. 2011 in zamudne obresti po stanju na dan 18. 5. 2011. Ravno tako so iz seznama izvršilnih naslovov razvidni posamezni in skupni zneski davkov in pripadajočih zamudnih obresti ter datumi izvršljivosti. Seznam izvršilnih naslovov ima tako vse sestavine, ki jih določa 145. člen ZDavP-2. Ravno tako ima tudi izpodbijani sklep sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Tako v izreku sklepa kot v seznamu izvršilnih naslovov znaša znesek glavnice 31.951,02 EUR in znesek obresti 604,41 EUR. Res je, da prvostopni organ v izreku sklepa obračunava še stroške davčne izvršbe v znesku 20,86 EUR na podlagi prvega odstavka 66. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku. Očitek pritožnice, da ni mogoče ugotoviti višine domnevnega dolgovanega zneska, ker je priložen seznamu izvršilnih naslovov in v izreku sklepa naveden zgolj znesek zamudnih obresti, je neupravičen. Iz seznama izvršilnih naslovov je razviden datum izvršljivosti posamezne obveznosti, od katere so obračunane zamudne obresti, in predpisi, na podlagi katerih obračun temelji. Pravna podlaga za izračun zamudnih obresti je določba 96. člena ZDavP-2. Obračun je tako mogoče preizkusiti. Tudi iz določb ZDavP-2 pa ne izhaja, da bi moral biti iz sklepa o davčni izvršbi razviden sam izračun zamudnih obresti.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3 točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je izpodbijana odločba prvostopnega davčnega organa kot tudi odločba tožene stranke nepravilna in nezakonita. Zaradi pomanjkljivosti v izreku odločbe prvostopnega davčnega organa ni mogoče ugotoviti višine domnevno dolgovanega zneska. V 1. odstavku izreka je navedeno, da je stranka dolžna plačati tudi zamudne obresti, pri čemer ni pojasnjeno, kakšna naj bi bila višina teh obresti in način njihovega obračunavanja. Tudi v priloženem seznamu izvršilnih naslovov je naveden zgolj znesek zamudnih obresti, pri tem pa ni pojasnjen način njihovega obračunavanja. Ker je v skladu z določbo 145. člena ZDavP-2 seznam izvršilni naslov, bi moral vsebovati vse podatke, na podlagi katerih lahko davčni zavezanec preveri pravilnost višine naložene obveznosti. Izpodbijani sklep je v tem delu pomanjkljiv, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Seznam terjatev, ki je naveden v izreku izpodbijanega sklepa, se razlikuje od seznama domnevnih terjatev, ki izhaja iz seznama izvršilnih naslovov. Znesek 892,03 EUR v izreku izpodbijanega sklepa sploh ni vključen. Domnevna davčna obveznost zavezanca, ki je navedena v izreku izpodbijanega sklepa, se po višini razlikuje od tiste, ki je navedena v seznamu izvršilnih naslovov. Iz izreka namreč izhaja, da znaša davčna obveznost zavezanca 32.577,29 EUR, medtem ko iz seznama izvršilnih naslovov izhaja, da naj bi obveznost znašala 32.556,43 EUR. Znesek iz izreka je tako sestavljen iz glavnice po odločbi z dne 31. 1. 2011 in kapitaliziranih zamudnih obresti, medtem ko je znesek domnevne davčne obveznosti iz seznama izvršilnih naslovov sestavljen iz DDV obračuna in davčne obveznosti po omenjeni odmerni odločbi.

Tožeča stranka opozarja tudi na razliko v zneskih zamudnih obresti v seznamu in izreku odločbe prvostopnega davčnega organa. Iz seznama izvršilnih naslovov izhaja, da naj bi znesek zamudnih obresti na obveznost po odmerni odločbi znašal 554,38 EUR, medtem ko iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da znaša znesek od iste obveznosti 604,41 EUR.

Tožeča stranka glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči tako, da postopek izvršbe ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo in odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje oziroma da odpravi odločbo tožene stranke in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V vseh primerih pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, relevantno za presojo tega upravnega spora med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je davčni organ glede na podane dejanske ugotovitve materialno pravno pravilno uporabil ter tudi izdal pravilno odločbo. Odločba ima vse predpisane sestavine iz 143. in naslednjih členov ZDavP-2 in jo je tudi mogoče preizkusiti. Sodišče se zato z razlogi, ki jih je navedel v obrazložitvi organ prve stopnje, strinja. Prav tako se strinja z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove relevantne ugovore, v delu ko so ti enaki tožbenim. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge upravnih organov sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.