Jedro

Sodišče odloča o načinu izvršitve kazni izključno v okviru predloga.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 150,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 48290/2010 z dne 19. 12. 2014, ki je postala pravnomočna dne 10. 2. 2015, je bil G. Ž. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen šest mesecev zapora.

2. Obsojenčev zagovornik so vložili dne 2. 2. 2015 predlog za nadomestitev prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist po sedmem odstavku 86. člena KZ-1. Dne 9. 2. 2015 so predlog dopolnili. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti je bil predlog obsojenčevih zagovornikov za alternativno izvršitev kazni zapora z opravo dela v splošno korist zavrnjen. Sodišče pa je z isto sodbo odločilo še, da se izrečena kazen šestih mesecev zapora izvrši tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni zapora. Natančnejše pogoje izvrševanja v skladu z 12. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) bo določil direktor zavoda. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi višjega državnega tožilca ugodilo in odločbo v točkah II in III, (kolikor se nanaša na tako imenovani vikend zapor) razveljavilo, sicer je pritožbo zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo - sklep o načinu izvršitve kazni so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, pri čemer poudarjajo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnemu vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP menila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. O dopustnosti izvršitve kazni zapora na alternativne načine odloča sodišče na podlagi predloga obdolženca (dvanajsti odstavek 86. člena ZKP). To pomeni, da mora obdolženec podati konkretiziran predlog in le o takem predlogu sodišče lahko odloča tako, da ga sprejme ali pa zavrne. V konkretni situaciji je bil izrecno podan predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist in samo o tem predlogu je bilo mogoče odločati. Ker predlog za prestajanje kazni v obliki vikend zapora ni bil podan, o njem ni bilo mogoče odločiti, kar je pritožbenemu sodišču narekovalo spremembo odločitve sodišča prve stopnje glede odločitve o vikend zaporu.

5. V izjavi zagovornikov na odgovor vrhovne državne tožilke zagovorniki vztrajajo na navedbah zahteve in izražajo svoje nestrinjanje z stališčem tožilke.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, zaradi kršitev kazenskega zakona ali zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ali zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

7. V konkretni kazenski zadevi so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep pritožbenega sodišča, s katerim je bilo ugodeno pritožbi državnega tožilca zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je sicer zavrnilo predlog obrambe, da se zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist, je pa odločilo, da se zaporna kazen izvrši v obliki vikend zapora. Pritožbeno sodišče je razveljavilo sklep o prestajanju zapora v obliki vikend zapora, ker je ocenilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 129.a člena ZKP, ko je določilo drugačen alternativen način izvršitve zaporne kazni, kot ga je predlagala obramba.

8. S takšnim stališčem pa se zagovorniki ne strinjajo in menijo, da je odločanje o alternativnem izvrševanju kazni zapora potrebno primerjati z izrekanjem kazni. Pri tem opozarjajo na načelo individualizacije kazenske sankcije, ki že sam po sebi onemogoča presojo načina izvršitve kazni izključno po predhodnem predlogu obsojenca. S tem se sodišču jemlje dolžnost avtonomne in hkrati strokovne presoje o sami kazni, smiselno enako neodvisnemu izreku višine kazni, določene v posamezni sodbi. Zakonsko podlago za odgovorno postopanje sodišča iz tega naslova predstavljajo določbe ZKP in ZIKS-a. Sodišče namreč izvede postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje in izrek kazni.

9. Vrhovno sodišče je ocenilo, da v zahtevi uveljavljana kršitev izpolnjuje pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 420. člena ZKP za presojo tako imenovanih drugih odločb pred Vrhovnim sodiščem, v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

10. Pri presoji očitanih kršitev obrambe v zahtevi pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so ti očitki neutemeljeni, oziroma, da v tej fazi postopka sodišče odloča o načinu izvršitve kazni izključno v okviru predloga.

11. Na podobne očitke, kot jih uveljavljajo vložniki v zahtevi, je odgovorilo že pritožbeno sodišče in navedlo, da že sama določba 129.a člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da sodišče odloča o predlogu za izvršitev kazni že z jezikovno razlago, brez potrebe po uporabi teleološke razlage, daje podlago za ugotovitev, da je izbira katere od alternativnih oblik prestajanja zaporne kazni bo obsojenec deležen, prepuščena njemu. Po tretjem odstavku istega člena namreč sodišče odredi, da se priskrbijo dokazi in raziščejo dejstva, na katere se predlog sklicuje in je tako celotno določbo 129.a člena ZKP po stališču pritožbenega sodišča razumeti v smeri vezanosti sodišča na podani predlog obsojenca. Navedenemu stališču v celoti pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Pri tem je potrebno poudariti še, da gre za fazo postopka, ko je sodišče o glavni stvari že pravnomočno odločilo, ko torej sodišče samo po uradni dolžnosti ne posega več v odločbo, temveč je presoja določenih vprašanj prepuščena izrazito strankam. Glede alternativne oblike prestajanja kazni postopek steče po predlogu obsojenca, oziroma predlogu njegovega zagovornika, pri čemer pa mora biti predlog obrazložen. Pritrditi je tako tudi razlogom pritožbenega sodišča, ki se pri utemeljitvi svojega stališča utemeljeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 129.a člena, iz katerega nedvoumno izhaja, da sodišče ni tisto, ki bi samo iskalo obteževalne oziroma olajševalne okoliščine oziroma okoliščine, ki govorijo v prid predlogu, saj iz navedenega zakonskega besedila izhaja, da sodnik zavrže predlog, če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni.

12. Ker torej Vrhovno sodišče v odločbi pritožbenega sodišča ni ugotovilo v zahtevi uveljavljanih kršitev procesnega ali materialnega zakona je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri višini odmerjene sodne takse pa je sodišče upoštevalo tudi Zakon o sodnih taksah ter obsojenčeve premoženjske razmere in zapletenost te kazenske zadeve.