Jedro

Ker je upnikov predlog zavarovanja njegove terjatve do dolžnika usmerjen na isti dokumentarni akreditiv, s katerim je upnik dal zavarovanje dolžniku za svojo terjatev, je predlagano sredstvo zavarovanja terjatve z začasno odredbo neprimerno, saj bi s prepovedjo sodišče akreditivni banki, da izpolni obveznost iz akreditiva, upnik dosegel učinek, ki nasprotuje pravi naravi akreditiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Družbi A.A., d.d., Ljubljana, Slovenija (v nadaljevanju A.A., d.d.), se prepove kakršnakoli izplačila dolžniku B.B. (v nadaljevanju: dolžnik), oz. osebi, na katero bi dolžnik prenesel svojo terjatev, iz naslova dokumentarnega akreditiva, ki ga je A.A., d.d. v znesku 58.747,50 +/- 5%, odprla v korist dolžnika kot upravičenca akreditiva, na podlagi Pogodbe o odprtju akreditiva št. A-6/09 z dne 29.1.2009 med A.A., d.d. in upnikom C.C., d.o.o. (v nadaljevanju: upnik).

2. Družbi A.A., d.d., Ljubljana, Slovenija (v nadaljevanju A.A., d.d.), se prepove kakršnakoli izplačila dolžniku B.B. (v nadaljevanju: dolžnik), oz. osebi, na katero bi dolžnik prenesel svojo terjatev, iz naslova dokumentarnega akreditiva, ki ga je A.A., d.d. v znesku 27.035,00 EUR +/- 10%, odprla v korist dolžnika kot upravičenca akreditiva, na podlagi Pogodbe o odprtju akreditiva št. A-5/09 z dne 29.1.2009 med A.A., d.d. in upnikom C.C., d.o.o. (v nadaljevanju: upnik).

3. Upnik mora najpozneje v 60 dneh od dneva izdaje tega sklepa naslovnemu sodišču dokazati, da je začel ustrezen postopek, s katerim bi opravičil prepoved iz 1. do 2. točke tega sklepa.

4. Začasna odredba velja še vsaj 30 dni po pravnomočnosti odločbe, s katero se pravnomočno zaključi postopek, pričet v skladu s 3. točko tega sklepa.

5. Ugovor zoper začasno odredb o ne zadrži njene izvršitve.

6. Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil, uveljavljal je pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, izda predlagano začasno odredbo in dolžniku naloži v plačilo upnikove izvršilne stroške, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglasil je pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik kljub trditvi, da predstavlja v konkretnem primeru dokumentarni akreditiv le sredstvo zavarovanja upnikove denarne terjatve, ni uspel prepričati pritožbenega sodišča, da nima namena zaradi ugovorov iz osnovnega posla z dolžnikom temu kot upravičencu iz nepreklicnega dokumentarnega akreditiva preprečiti plačilo terjatve. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje za zavrnitev predlagane začasne odredbe. Pritožnik tako ni uspel izpodbiti relevantnih zaključkov iz izpodbijanega sklepa, da temeljijo upnikovi ugovori, s katerimi je upravičeval predlog prepovedati akreditivni banki, da unovči akreditiv, na ugovorih iz osnovnega posla in na napakah, ki iz njega izvirajo. S tem pa se izkaže pravilna materialnopravna utemeljitev sodišča prve stopnje, da glede na abstraktno naravo akreditiva glede na osnovni kupoprodajni odnos, upnik ne more doseči namena zavarovanja s sodno prepovedjo izplačila le tega. Ker je upnikov predlog zavarovanja njegove terjatve do dolžnika usmerjen na isti dokumentarni akreditiv, s katerim je upnik dal zavarovanje dolžniku za svojo terjatev, je tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagano sredstvo zavarovanja terjatve z začasno odredbo neprimerno, ker bi s prepovedjo sodišča akreditivni banki, da izpolni obveznosti iz akreditiva, upnik dosegel učinek, ki nasprotuje pravni naravi akreditiva. Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožniku, da za odločitev o predlagani začasni odredbi sploh ni relevantna vsebina akreditiva, ki se nanaša na razmerje med akreditivno banko in upravičencem iz akreditiva. Upnik namreč ni izkazal, da ima dolžnik proti akreditivni banki denarno terjatev na izplačilo zneskov po akreditivih, saj ni predložil nobenih listin, iz katerih bi izhajalo, da je akreditivna banka A.A., d.d., Ljubljana tudi plačilna banka, od katere bi imel dolžnik pravico izterjati sredstva (izkupiček).

Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo predlagano vrsto začasne odredbe v konkretnem primeru za neustrezno, ker z njo ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja (271. člen ZIZ), se mu ni bilo treba opredeljevati do pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje upnikove denarne terjatve do dolžnika. Zato tudi pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene trditve, da je upnik izkazal vse pogoje za izdajo začasne odredbe. S tem, ko je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje o odločilnem vprašanju za zavrnitev predlagane začasne odredbe, pa se izkaže neutemeljena upnikova pritožba. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške.