Jedro

Za toženo stranko pomeni uspeh v upravnem sporu tako izdaja zavrnilne sodbe kot izdaja sklepa o zavrženju tožbe. Obe odločitvi pomenita, da upravni akt obvelja kot zakonit, s tem pa tudi, da tožene stranke ne zadenejo pravne posledice odpravljenega upravnega akta, določene v 64. členu ZUS-1, to je vrnitev zadeve v ponovni postopek, v katerem je dolžna upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega in procesnega prava in s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožba zoper sodbo je dovoljena, ko upravno sodišče na podlagi drugačnega dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem sporu, s svojo odločitvijo nadomesti odločitev uprave. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj ni sporno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odločbe Vlade RS, ni pa je spremenilo in tožnici ni podaljšalo koncesije.

Tožnica tudi ni vložila tožbe iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.V tem (subsidiarnem) upravnem sporu sme sodišče na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 ugotoviti nezakonitost (posamičnega) akta, vendar predmet obravnave na podlagi tožbe po 4. členu ZUS-1 niso upravni akti (tako tudi ne obravnavana odločba Vlade RS). Njihovemu izpodbijanju je namreč namenjen upravni spor o zakonitosti dokončnih upravnih aktov iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, sodno presojo zakonitosti pa lahko stranka glede na okoliščine konkretnega primera doseže med drugim z vložitvijo izpodbojne ali ugotovitvene tožbe (1. in 2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Prav taka je tudi obravnavana zadeva, v kateri je tožnica najprej vložila tožbo kot izpodbojno, nato pa jo je spremenila v ugotovitveno. Slednja tako ni bila vložena kot tožba iz 4. člena ZUS-1 zoper posamični akt, ampak zoper upravni akt.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 466,65 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe in sklepa na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo izpodbojno tožbo, vloženo zoper odločbo Vlade Republike Slovenije, št. 46101-21/2020/5 z dne 19. 12. 2020 (v nadaljevanju odločba Vlade RS).1 V II. točki izreka je ugodilo podrednemu zahtevku, s tem da je ugotovilo, da je navedena odločba Vlade RS, „s katero je bilo poseženo v pravice in pravni koristi tožeče stranke“, nezakonita. V III. točki izreka je toženki naložilo povračilo tožničinih stroškov postopka v tam odmerjeni višini.

2. Iz obrazložitve sodbe in sklepa izhaja, da je tožnica po vložitvi tožbe prodala premoženje (poslovne prostore hotela in igralnice), potrebno za izvajanje koncesionirane dejavnosti igralništva. Ta okoliščina je po presoji sodišča pomenila, da ni več mogoče ugoditi tožbenemu predlogu za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek. Tožnica si torej s tako tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, zato zanjo nima pravnega interesa in jo je treba zavreči. Ker pa je tožnica podredno zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe, je sodišče opravilo vsebinsko presojo in tožbi glede ugotovitvenega zahtevka ugodilo.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo in sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi tako, da zadevo glede I. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, posledično pa naj dopusti tudi pritožbo zoper II. in III. točko izreka ter odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom, zaradi katerih je sodišče ugotovilo nezakonitost odločbe Vlade RS, čeprav meni, da pritožba zoper II. in III. točko izreka sodbe in sklepa niti ni dovoljena. Pojasnjuje, da je zaradi izgube pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje upravičeno zavrglo, postavila še podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe toženke. To pomeni, da je šlo za ugotovitveno tožbo iz prvega odstavka 33. člena ZUS-1, zoper katero ni pritožbe, in ne za tožbo zaradi kršitve človekovih pravic iz 4. člena ZUS-1, o kateri bi sodišče odločalo na podlagi 66. člena ZUS-1. Vztraja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita, ter predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zoper sodbo (II. in III. točka izreka) zavrže, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni dovoljena.

_O pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa_

6. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja v upravnem sporu, če ZUS-1 ne določa drugače, v četrtem odstavku 343. člena določa, da je pritožba nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.

7. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora vsak, ki s pravnim sredstvom zahteva varstvo svojih pravic in pravnih interesov, za to izkazati svoj pravni interes. Ta pomeni, da bi ugoditev zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist oziroma izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene zahteve ne bi mogel doseči. V nasprotnem primeru pa za pravno sredstvo ne obstoji pravovarstvena potreba. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, torej tudi v pritožbenem postopku.

8. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da pomeni za toženo stranko uspeh v upravnem sporu tako izdaja zavrnilne sodbe kot izdaja sklepa o zavrženju tožbe.2 V tej zadevi dodaja, da obe odločitvi pomenita, da upravni akt obvelja kot zakonit, s tem pa tudi, da tožene stranke ne zadenejo pravne posledice odpravljenega upravnega akta, določene v 64. členu ZUS-1, to je vrnitev zadeve v ponovni postopek, v katerem je dolžna upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega in procesnega prava in s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. V primeru zavržene tožbe (kar je obravnavani primer) do tega, čemur se pritožnica kot tožena stranka po naravi stvari upira, torej ne more priti.

9. Iz navedenega izhaja, da pritožnica za izpodbijanje I. točke izreka sodbe in sklepa ne izkazuje pravnega interesa, saj se njen pravni položaj z vidika izpodbojne tožbe oziroma tožničinega primarnega zahtevka ne more izboljšati. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 352. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrglo kot nedovoljeno.

_O pritožbi zoper II. v zvezi s III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa_

10. V skladu s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani pravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona.

11. Iz te določbe izhaja, da je pritožba dovoljena le v navedenih dveh primerih. Ker je v preostalem že po samem zakonu izključena, je v zvezi s sodbo dopustno vložiti predlog za dopustitev revizije po 367. b členu ZPP.3 Ob tem je Vrhovno sodišče tudi razložilo, da morata biti pogoja iz prvega dela navedene določbe (da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt) izpolnjena kumulativno. Tako pritožba ni dovoljena, če je upravno sodišče sicer samo ugotavljalo dejansko stanje, pa je upravni akt le odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno reševanje upravnemu organu (64. člen ZUS-1), ali če je v sporu polne jurisdikcije sicer spremenilo upravni akt (65. člen ZUS-1), pa pred tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil upravni organ v svojem postopku. Za to presojo ni odločilno, da je sodišče izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze, pomembno je, ali se je kot rezultat tega postopka spremenila dejanska podlaga za odločitev.4

12. Pritožba zoper sodbo je torej dovoljena, ko upravno sodišče na podlagi drugačnega dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem sporu, s svojo odločitvijo nadomesti odločitev uprave. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj ni sporno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odločbe Vlade RS, ni pa je spremenilo in tožnici ni podaljšalo koncesije.

13. Naslednji položaj, ki vzpostavlja pravico stranke do pritožbe, je vezano na odločanje prvostopenjskega sodišča na podlagi 66. člena ZUS-1, to je v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Drži sicer, kar navaja pritožnica, da sme sodišče v tem (subsidiarnem) upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 ugotoviti nezakonitost (posamičnega) akta.5 Vendar pri tem prezre, da predmet obravnave na podlagi tožbe po 4. členu ZUS-1 niso upravni akti (tako tudi ne obravnavana odločba Vlade RS). Njihovemu izpodbijanju je namreč namenjen upravni spor o zakonitosti dokončnih upravnih aktov iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1,6 sodno presojo zakonitosti pa lahko stranka glede na okoliščine konkretnega primera doseže med drugim z vložitvijo izpodbojne ali ugotovitvene tožbe (1. in 2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Prav taka je tudi obravnavana zadeva, v kateri je tožnica najprej vložila tožbo kot izpodbojno, nato pa jo je spremenila v ugotovitveno. Slednja tako ni bila vložena kot tožba iz 4. člena ZUS-1 zoper posamični akt, ampak zoper upravni akt. Drugačna pritožbena stališča so zato napačna.

14. Pritožnica ne more uspeti niti s trditvijo, da bo tožnica ugotovljeno nezakonitost odločbe uporabila kot neizpodbitno dokazano dejstvo, ki bo temelj odškodninske odgovornosti države. Navedena okoliščina je namreč nebistvena za presojo dopustnosti pritožbe zoper sodbo, izdano v upravnem sporu. Neobrazložen in zato neutemeljen je še pritožbeni očitek, da je v takem primeru pritožnici kršena pravica do pritožbe. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da glede na zakonsko ureditev toženka ne bi imela pravice do pritožbe niti v primeru izpodbojne tožbe, če bi bila njena odločba odpravljena zaradi enakih ugotovitev glede njene nezakonitosti in ji zadeva vrnjena v ponovni postopek.

15. Glede na navedeno in ker druge pritožničine navedbe ne morejo vplivati na odločitev, da pritožba zoper izpodbijano ugotovitveno sodbo s stroškovno odločitvijo ni dovoljena, je Vrhovno sodišče tudi v tem delu pritožbo zavrglo (352. člen ZPP).

**K II. točki izreka**

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožnica je upravičena do povračila priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo v znesku 375,00 EUR (tar. št. 34/4 Odvetniške tarife, OT) in za materialne izdatke v višini 2 % (11. člen OT), to je 7,50 EUR, vse povečano za 22% DDV (2. člen OT) v znesku 84,15 EUR, skupaj torej 466,65 EUR.

1 Vlada je z navedeno odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za podaljšanje koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v tam navedenem igralnem salonu. 2 Glej sklep I Up 72/2018 z dne 9. 5. 2018. 3 Kar je pritožnica tudi storila (zadeva X DoR 154/2023). 4 Glej sklep I Up 151/2021 z dne 12. 1. 2022 in Kerševan E., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 415. 5 S tem sledi tožbeni zahtevi, postavljeni v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 33. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe se s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin lahko zahteva odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta. 6 V skladu z drugim odstavkom istega člena je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.