Jedro

Začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov sodišče lahko izda le, če ugotovi, da so v konkretnem primeru podani takšni razlogi ogroženosti otroka, ki narekujejo, da je v vprašanje njegove predodelitve treba poseči z začasno odredbo že med samim postopkom.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da bo mladoletna hči pravdnih strank brez rednih stikov z očetom lahko prikrajšana v svojem duševnem razvoju, vendar pa v konkretnem primeru ne bi bilo v njeno korist, da bi se jo že v tej fazi postopka, ko dejanska podlaga tožbe še ni razčiščena, odvzelo materi in začasno zaupalo v vzgojo in varstvo očetu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s katerim je tožnik predlagal, da se mladoletna hči pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo očetu ter da se toženi stranki naložilo plačilo mesečne preživnine. Zavrnilo je tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe s katerim je tožnik predlagal razširitev stikov ter, da se določi posest potnih listov in osebne izkaznice mladoletne N..

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanj ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz obrazložitve sklepa zmotno izhaja, da je tožnik s podrednim predlogom za izdajo začasne odredbe predlagal, da se medsebojni stiki uredijo tako, da oče hčerko prevzame vsak dan v vrtcu, šoli ali doma ob 18.00 uri in jo po končanih stikih ob 18. 00 uri vrne na njen dom. S podrednim tožbenim zahtevkom in predlogom za izdajo začasne odredbe tožnik nikoli ni zahteval oziroma zapisal, da hčerko prevzame vsak dan. Opozarja, da je sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo, ne da bi angažiralo izvedenca kliničnega psihologa, saj sodišče samo nima strokovnega znanja, da bi lahko odločalo brez mnenja izvedenca. Zgolj mnenje centra za socialno delo pa ne zadostuje za odločanje o tako kompleksnem vprašanju, kot je odločanje o razmerjih med starši in otroci, še posebej v obravnavanem primeru, ko tožnik ves čas poudarja, da je onemogočanje stikov posledica toženkinega načrtnega odtujevanja mladoletne N. od očeta oziroma, da je morebitno N. odklanjanje stikov z očetom posledica toženkine napačne vzgoje, to je indoktrinacije oziroma PAS sindroma.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V 411. členu ZPP je določeno, da lahko med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Začasne odredbe pa se izdajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ (tretji odstavek 411. člena ZPP).

5. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi bila izdaja začasne odredbe, s katero bi sodišče mladoletno hčerko pravdnih strank predodelilo v varstvo in vzgojo očetu, nujno potrebna. Začasna odredba mora namreč v teh postopkih ostati omejena le na tiste nujne primere, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroku lahko ostala nepopravljiva ali nesorazmerna težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 232/99). Sodišče jo torej lahko izda le, če ugotovi, da so v konkretnem primeru podani takšni razlogi ogroženosti otroka, ki narekujejo, da je v vprašanje njegove predodelitve treba poseči z začasno odredbo že med samim postopkom (primerjaj dr. Aleš Galič: začasna odredba v sporih iz družinsko pravnih razmerij, Pravosodni Bilten 4/2000, stran 73 do 87).

6. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da bo mladoletna hči pravdnih strank brez rednih stikov z očetom lahko prikrajšana v svojem duševnem razvoju, vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne bi bilo v njeno korist, da bi se jo že v tej fazi postopka, ko dejanska podlaga tožbe še ni razčiščena, odvzelo materi in začasno zaupalo v vzgojo in varstvo očetu. V nadaljevanju postopka, pri odločanju o primarno postavljenem tožbenem zahtevku, pa se bo sodišče prve stopnje, s pomočjo izvedenca moralo opredeliti do trditve tožnika, da toženka s svojimi ravnanji vpliva na odklanjanje stikov mladoletne N. z očetom. Če pa bo sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka tekom postopka ugotovilo, da tožena stranka onemogoča stike mladoletne N. z očetom, zaradi česar otroku nastaja nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda, pa je to lahko razlog, da bo sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izdalo odločbo o začasni dodelitvi otroka očetu.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa glede zavrnitve podrejenega predloga za izdajo začasne odredbe res zmotno napisalo, da je tožnik predlagal, da se medsebojni stiki uredijo tako, da oče hčerko prevzame vsak dan v vrtcu, šoli ali doma ob 15.00 uri in jo po končanih stikih ob 18.00 uri pripelje na njen dom, čeprav je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2011 popravil subsidiarno postavljeni tožbeni zahtevek ter subsidiarno postavljeni predlog za izdajo začasne odredbe tako, da imata mladoletna N. in oče pravico do medsebojnih stikov dvakrat tedensko, vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve o zavrnitvi subsidiarnega predloga za izdajo začasne odredbe.

8. S predlaganim podrednim tožbenim zahtevkom tožnik zahteva razširitev stikov, ki so bili določeni s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 112/2006-IV. Vprašanje ali imata mladoletna hčerka pravdnih strank in tožnik pravico do stikov v širšem obsegu od tistih, ki so bili že določeni s sodno poravnavo, bo stvar meritorne odločitve sodišča prve stopnje. Za izdajo začasne odredbe pa bi moral tožnik izkazati obstoj okoliščin, ki so tako ogrožajoče, da ni mogoče čakati na zaključek pravde, ampak je potrebno z začasno odredbo takoj naložiti strankam razširjeni način izvrševanja stikov. Okoliščine, ki jih je tožnik navedel v utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe, pa ne predstavljajo tistih okoliščin, zaradi katerih bi bil potreben sodni poseg z izdajo začasne odredbe, ob dejstvu, da tožnik že razpolaga z izvršilnim naslovom, s katerim je določeno, da ima tožnik stike s svojo hčerko vsak drugi vikend od sobote od 8.00 do nedelje do 18.00 ure in vsako sredo od 15.00 ure do 18.00 ure ter v času poletnih počitnic štirinajst dni ter da ima v času jesenskih in zimskih šolskih počitnic tožnik stike s hčerko izmenično z materjo. Navedeni obseg stikov pa do dokončne odločitve o razširiti stikov tako s stališča varstva otroka, kot pravice očeta do stikov z njim, zadostujejo, zato ni podlage za izdajo začasne odredbe.

9. Odločitev v zadevi z opr. št. IV Cp 4805/2010 z dne 26. 01. 2011 na katero se sklicuje pritožnik v pritožbi, pa se v bistvenem razlikuje od konkretne zadeve. V citirani zadevi je bilo namreč že v času odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe nesporno ugotovljeno, da je mati onemogočala stike očeta z otrokoma, z gotovostjo pa je bilo tudi ugotovljeno, da mater z negativnimi sporočili o njunem očetu, deluje v njuno škodo.

10. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerim tožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. čl. ZPP).