Jedro

V konkretnem primeru gre za posle, katerih namen je bil pridobitev davčne ugodnosti oz. utaja davka. Iz objektivnih okoliščin izhaja, da je bil namen poslov pridobitev davčnih ugodnosti, tožnik pa je vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri sumljivih transakcijah. Tožnik mora za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV razpolagati z računom, ki vsebuje vse, z zakonom predpisane elemente. Tožnik pa razen spornih računov davčnemu organu ni predložil drugih listin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Postojna za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2005 dodatno odmeril davek na dodano rednost (v nadaljevanju DDV) v skupni višini 62.839,98 EUR in pripadajoče obresti v višini 6.140,46 EUR (točka I izreka); tožnik mora navedene obveznosti plačati v roku 30 dni, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek izvršbe (točka II izreka); tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ, pritožba ne zadrži izvršitve (točki III in IV izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) in o ugotovitvah narejen zapisnik 29. 10. 2007. Pripombe tožnika in odgovori nanje so razvidni na strani 36. do 43. obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov za gorivo (plinsko olje), ki jih je prejel od dobaviteljev: družbe A. d.o.o. v skupni višini 57.804.399, 44 SIT in so navedeni na strani 11 in 12 obrazložitve in od družbe B. d.o.o. v skupni višini 21.130.474,93 SIT, ki pa so navedeni na strani 14 in 15 obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz knjige prejetih računov za dizelsko gorivo je bilo razvidno, da je tožnik v letu 2005 v poslovnih knjigah evidentiral največje nakupe prav pri navedenih dveh družbah. V zvezi s temi dobavami je tožnik davčnemu organu v postopku DIN predložil zgolj račune. Ker je carinski organ tožniku odvzel knjigovodsko dokumentacijo, je davčni organ od carinskega organa pridobil tožnikovo poslovno dokumentacijo, ki je navedena na strani 16 do 19 obrazložitve.

2. Pri družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. je bil izveden DIN in v njem ugotovljeno, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ ali „mising trader“ družbe, ki jim je bila v postopku kasneje tudi odvzeta ID številka za DDV. Davčni organ je ugotovil tudi, da gre za prikrite posle, saj družba A. d.o.o. ni razpolagala z dizelskim gorivom v Republiki Sloveniji in tudi ni mogla tožniku opraviti prodaje blaga, glede na 1. člen Zakona o gospodarskih družbah ( v nadaljevanju ZGD-1). Navidezni posli pa v skladu z določbo tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Družba tudi ni opravljala dejavnosti, kot to določa 13. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV). Davčni organ je tudi ugotovil, da družba A. d.o.o. po izdanih računih ni obračunavala izhodnega DDV. Prodaja blaga (naftnih derivatov) dejansko ni bila opravljena v smislu dobav blaga po ZDDV, zavezanec za davek dobav tudi ni opravil v okviru opravljanja dejavnosti po določbah 3. člena ZDDV. Objektivni elementi, ki opredeljujejo družbo B. d.o.o. kot „neplačujoči gospodarski subjekt“ so razvidni na strani 23 do 25 obrazložitve. Tudi v teh primerih gre za navidezne posle. Navedena družba ni razpolagala s pošiljkami plinskega olja EN 590, saj je bilo pri pregledu količin mineralnih olj ugotovljeno, da so različni glede na izdane račune dobavitelja. Iz podatkov VIES so bila izkazana tudi neskladja pri dobavah iz Skupnosti glede na podatke B. d.o.o., ki so navedene na strani 25 obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede na navedeno družba B. d.o.o. ni mogla opraviti prodaje dieselskega goriva tožniku, ker ni razpolagala s pridobitvami tega blaga iz Skupnosti in tako tudi tožnik ni opravil dobav na podlagi izdanih spornih računov. Družba B. d.o.o. tudi ne opravlja dejavnosti, kot to določa 13. člen ZDDV. Shema poteka povezav med dobavitelji iz Skupnosti in „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“ (A. d.o.o. in B. d.o.o.) ter kupci, ki so pridobili ekonomsko korist (tožnik) so razvidni na strani 35 obrazložitve. Dejanski pridobitelj naftnih derivatov je bil tožnik, takšno poslovanje je predstavljalo finančne koristi cele skupine iz naslova odbitka vstopnega DDV, ki državi ni bil plačan oz. finančno korist dejanskega pridobitelja.

3. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja 17. člen Šeste direktive Sveta, ki se uporablja v skladu s 3.a členom Ustave RS ter sodb SEU C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi. Subjektivni element, tj. da je tožnik vedel oz. moral vedeti, da predmetne transakcije predstavljajo prikrite posle z namenom neupravičene pridobitve davčnih ugodnosti, so razvidni na strani 27 in 28 obrazložitve. Glede na navedeno, tožniku na podlagi drugega odstavka 40. člena ZDDV ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV.

4. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel, da bi moral tožnik imeti na podlagi 40. člena ZDDV za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV račun, ki ima vse z zakonom predpisane elemente. Imeti pa mora tudi ostalo dokumentacijo. Če račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga in storitev ni bil opravljen, zavezanec za davek nima pravice do odbitka vstopnega DDV (sodba SEU C-342/87). Glede merjenja količin naftnih derivatov je potrebno upoštevati tudi določbe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za pretočna merila in merilne sisteme za zvezno in dinamično merjenje količin tekočin razen vode (v nadaljevanju Pravilnik), ki je bil sprejet na podlagi 9. člena in petega odstavka 11. člena Zakona o meroslovju. Navaja 6. člen in 10. člen Pravilnika. Iz dokumentacije upravnega spisa je razvidno, da je na spornih računih, prejetih od dobaviteljev B. d.o.o. in A. d.o.o., sicer navedena količina prejetega plinskega olja, kot to določa 34. člen ZDDV, vendar se kljub temu poraja dvom glede dejanske dobave naftnih derivatov. Računi ne vsebujejo izpisa merilnega rezultata, kot to določa Pravilnik. Računom tudi niso bile priložene dobavnice, niti drug dokument. Tožnik tudi v zvezi z nabavo tovornega vozila razen računov ni predložil npr. zapisnik o prevzemu. DDV pa se sme odbiti le od dejanskih dobav blaga, ki so izkazane z verodostojno listino. Res je, da tožnik ni dolžan preverjati kadrovskih in tehničnih opremljenosti svojih dobaviteljev, vendar mora ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja. Tožnik pa se je za dobavo večjih količin naftnih derivatov dogovarjal le ustno, preko telefona. Šlo je za večji obseg dobave, tožnik pa ni sklenil nobene pisne pogodbe, pri čemer je šlo za sklepanje posla z družbama, ki svoje dejavnosti nikjer nista oglaševali. Tožnik za predmetne dobave naftnih derivatov ni predložil dokumentacije iz katere bi nedvoumno izhajalo, da so bile konkretne dobave tudi dejansko opravljene s strani družb, ki so izdale sporne račune. Dokazno breme pa je na podlagi 76. člena ZDavP-2 na strani tožnika, ki mora razpolagati z listinami, ki so sestavljene v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS) in sicer SRS 21. Pravica do odbitka vstopnega DDV je ugodnost, zato je dokazno breme na strani tožnika, pri čemer dokazna sredstva opredeljuje 77. člen ZDavP-2. Tudi po presoji pritožbenega organa gre za navidezne posle, ki nimajo pravnega učinka. Tožnik je izvajal prevoze naftnih derivatov za navedeni družbi po ceni, ki je nižja od cene drugih dobaviteljev, prevoz pa naj bi opravljalo samo eno tovorno vozilo. Neobičajno je, da tožnik ni vedel, kdo je plinsko olje dejansko dobavil. Iz objektivnih okoliščin, ki jih je navedel že prvostopenjski organ, izhaja, da je bil namen poslov pridobitev davčnih ugodnosti, tožnik pa je vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri sumljivih transakcijah. Davčni organ navaja tudi odločbe SEU C-255/05, C-409/04, C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi. Pritožbeni organ je zavrnil ugovor tožnika, da bi moral po uradni dolžnosti ponovno odmeriti davek od dohodkov iz dejavnosti tožnika za leto 2005, saj predložene dokumentacije tožnika ni mogoče šteti za zadostno dokazilo. Poslovno rabo stvari je potrebno v davčnih postopkih dokazati s pisnimi listinami, pri čemer je potrebno upoštevati SRS 21.1. 5. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja. Tožnik je nabavil dve motorni vozili, ki sta tudi evidentirani med tožnikova opredmetena osnovna sredstva. Res je, da je tožnik naročal gorivo po telefonu in ni sklepal nobenih pogodb, vendar je to običajno. Tudi z drugimi kupci tožnik sklepa dobavo preko telefona. Tožnik je preveril veljavnost ID številke za DDV za obe navedeni družbi in meni, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Ne strinja se, da gre za navidezne pravne posle in meni, da je naloga tožene stranke, da dokaže, da predmetni poslovni dogodki niso bili resnični. Tožnik je predložil listine, ki jih zakon predpisuje, zato ni dolžan ničesar več dokazovati. Dobavnice se nahajajo pri carinski upravi in jih lahko tožena stranka tudi pridobi. Tožniku so bili tudi plačani vsi prevozi po spornih računih, plačan pa je bil tudi ves DDV. Ni mogoče, da bi za prodajalca A. d.o.o. ter B. d.o.o. šteli, da nista opravljala gospodarske dejavnosti v smislu 1. člena ZGD in da nista dolžna plačevati DDV po ZDDV v skladu z 13. členom ZDDV. Takšen zaključek tožene stranke je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pri tem pa ni pomembno, ali sta prodajalca imela lastna vozila in skladišča, saj je goriva blaga vršil tožnik. Predmetno gorivo se je skladiščilo v najetih rezervoarjih in je bilo nato neposredno dobavljeno kupcem. Družbi sta kupovali gorivo v Avstriji, Italiji in na Madžarskem ter ga nato prodajali kupcem v Sloveniji. Tako sta v skladu s 13. členom ZDDV zavezanki za obračun in plačilo DDV. Neresnična je navedba, da tožnik ni vodil evidence o nabavi in porabi goriva. Vodil je zvezek, saj evidence po veljavnih predpisih ni bil dolžan voditi. Tožnik je bil dolžan zgolj preveriti, ali imata prodajalca veljavno ID številko za DDV in trošarinsko dovoljenje. Ravnal je kot dober gospodar in ni mogel sklepati, da gre za nezakonito poslovanje omenjenih družb. Res je, da je dostavo vršil zaposleni delavec pri tožniku C.C. in tako tožnik ni vedel, s kom se je ta delavec dogovarjal. 6. Noben zakon ne pogojuje pravice do odbitka vstopnega DDV z dokazovanjem dodatnih okoliščin. Goljufiv namen prodajalca ter sodelovanja kupca pri goljufiji pa v danem primeru ni podan. Na podlagi 76. člena ZDavP-2 mora davčni organ dokazati vsa dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane. Navajanje negativnih dokazov pa ni možno. Tožnik tudi ne more predložiti nasprotnih dokazov in ne more dokazati, da nižja cena nabavljenih naftnih derivatov ne kaže na sodelovanje tožnika pri goljufiji, temveč le na ekonomsko obnašanje tožnika. Davčni organ zgolj domneva, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti o goljufivem namenu navedenih družb. Okoliščine pa morajo biti v postopku dokazane. Tožena stranka je tudi dolžna predlagati uvedbo kazenskega postopka če meni, da gre za navidezne pravne posle. Na trgu je vrsta subjektov, ki svoje dejavnosti ne oglašujejo, zanje pa ni mogoče trditi, da vršijo navidezne posle. Način poslovanja tožnika tudi ne dokazuje, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje v goljufivih poslih. Tožnik je le razvažal naftne derivate, takšne prevoze pa so opravljali tudi drugi prevozniki. Navedeni družbi sta imeli najeta skladišča in nista imeli lastnih prevoznih sredstev in lastnih rezervoarjev. Lastninska pravica nad blagom preide na kupca z izdajo računa ter zmožnostjo razpolaganja z blagom. Družbi sta kupovali gorivo, ter tudi zanj prejeli račune od tujih dobaviteljev. Gorivo se je dostavljalo v skladišče, ki sta jih določili navedeni družbi, ki sta sami organizirala prevoz naftnih derivatov.

7. Tožnik meni, da je obrazložitev o „neplačujočih gospodarskih subjektih“ in prikritih poslih protislovna glede na ugotovljene dokaze. Tako obstajajo okoliščine, ki izkazujejo, da je blago dejansko pridobivala družba A. d.o.o. oz. B. d.o.o. Pri slednji je naročilnice podpisoval D.D. Prevoze goriva, ki jih je vršil tožnik in za katere je izdajal račune, sta družbi tudi plačali, del dobav pa je bil kompenziran. Družbama je tožnik zaračunal ceno v odvisnosti od prepeljane količine, kalkulacija prevoza pa izhaja iz prepeljane količine in iz težavnosti poti. Cena za prevoz iz Gradca je bila 3,5 SIT, iz Marghere 4,0 SIT in iz Adoszama pa 6,0 SIT. Poslovanje s citiranima družbama ne odstopa od običajne prakse tožnika. Vsak zaposleni delavec pri tožniku je zadolžen za svoj kamion zaradi možnosti poškodb na vozilu. Za prevoz goriva D2 je bila v letu 2005 usposobljena le prikolica cisterne za tekoča goriva z registracijo J3-18KP, ki je tudi v registru osnovnih sredstev tožnika in je opremljena s števcem. Zato je vedno isti voznik z istim vozilom vozil naftne derivate. Prevoz je bil opravljen izključno po naročilu naročnika, torej v času in mestu, ki ga je določil naročnik.

8. V spornem obdobju Slovenija ni imela pozitivne zakonodaje, ki bi predpisovala solidarno odgovornost kupca, če izdajatelj računa ni plačal DDV. V predmetni zadevi trditve o vedenju tožnika niso podprte z dokazi. Tožnik navaja sodbe SEU C-110/98, C-147/98, C-454/98, C-255/02 in C-384/04. Iz obrazložitev izhaja, da bi tožena stranka lahko zavrnila pravico do odbitka vstopnega DDV, če bi ugotovila, da davčni zavezanec ni storil vseh ukrepov, ki jih je od njega možno zahtevati v posamezni transakciji. Tožnik je tako ravnal skrbno in mu ni možno ničesar očitati. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da je upravičen uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV v višini 62.840,00 EUR oz., kolikor sodišče meni, da tožniku takšno upravičenje ne pripada, sodišču predlaga, da s sklepom postopek ustavi in SEU postavi vprašanja v predhodno odločanje, ki jih navaja na strani 12 in 13 tožbe.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni ugovori identični pritožbenim in jih je tožena stranka že obravnavala v svoji odločbi. Tožnik s predloženimi listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da sta mu prav družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. tudi dejansko dobavili naftne derivate, kar je bilo podrobno pojasnjeno v obrazložitvah obeh upravnih odločb. Tožena stranka prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

12. V obravnavanem primeru je med strankama sporna odločitev prvostopenjskega organa, ki tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki jih je tožnik prejel od dobaviteljev naftnih derivatov, družb A. d.o.o. in B. d.o.o. Tudi po presoji sodišča sta družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. „neplačujoča gospodarska subjekta“, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004. Iz ugotovitev DIN pri obeh navedenih družbah izhaja, da nimata kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi dobavo blaga (preprodajo naftnih derivatov) sploh lahko opravili, ne izpolnjujeta svojih davčnih obveznosti, redno ne predlagala obračunov DDV in DDV tudi nista plačali. Za opravljanje dejavnosti preprodaje naftnih derivatov družbi nista imeli zaposlenih, nista imeli rezervoarjev za skladiščenje naftnih derivatov, nista imeli vozil za prevoz goriva in tudi ni bilo izkazanega njihovega najema. Tako so ugovori tožnika, da sta družbi imeli sredstva v najemu neutemeljen in pavšalen in ga tožnik tudi ni z ničemer izkazal. 13. Prvostopenjski organ je natančno pojasnil razloge, zaradi katerih ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za posle, katerih namen je bil pridobitev davčne ugodnosti oz. utaja davka. Cena naftnih derivatov pri navedenih družbah je bila bistveno nižja od cen drugih dobaviteljev. Prevoz naftnih derivatov naj bi opravljalo samo eno tovorno vozilo. Neobičajno je, da tožnik ni vedel, kdo je naftne derivate dejansko dobavil, za posle se je dogovarjal po telefonu, kljub temu da gre za precej visoke zneske in to z družbama, ki dejavnosti nista nikjer oglaševali, ni preveril bonitete navedenih družb, oseb s katerimi se je dogovarjal in katerim je dobavljal pa tudi ne pozna. Tudi po presoji sodišča tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se od gospodarskih subjekta, ki opravljajo dejavnost na trgu pričakuje. Iz objektivnih okoliščin, ki sta jih navedla že davčna organa izhaja, da je bil namen poslov pridobitev davčnih ugodnosti, tožnik pa je vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri sumljivih transakcijah. Tudi po presoji sodišča bi tožnik kot dober gospodarstvenik lahko vedel, da so takšni posli neobičajni in bi tako moral in mogel vedeti da sodeluje v postopku, katerega namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Res je, da tožnik ni dolžan preverjati kadrovskih in tehničnih opremljenosti svojih dobaviteljev, vendar mora ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja. Iz podatkov, ki sta jih je ugotovila že oba davčna organa, je v tem postopku ugotovljen obstoj zlorabe sistema DDV. Tožnik pa tudi po presoji sodišča ne more uveljavljati pravice do odbitka DDV (enako stališče je zavzeto v sodbi SEU C-255/02). Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

14. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ, mora za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV razpolagati z računom, ki vsebuje vse, z zakonom predpisane elemente. Na spornih računih je sicer navedena količina prejetega plinskega olja, kot to določa 34. člen ZDDV, vendar pa računi pri navedbi količine ne vsebujejo izpisa merilnega rezultata. Za merjenje količine naftnih derivatov potrebno upoštevati določbe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za pretočna merila in merilne sisteme za zvezno in dinamično merjenje količin tekočin razen vode. Merilni rezultat mora biti razviden vsaj iz dobavnice. Navedeno prav tako kaže na to, da predmetne dobave zaračunane s spornimi računi citirani družbi nista dejansko izvedli. Tožnik pa razen spornih računov davčnemu organu ni predložil drugih listin. Neupravičen je tudi ugovor tožnika, da je razpolagal z ustreznimi dobavnicami, ki bi jih davčni organ lahko pridobil od carinskega organa, ki je tožniku za sporno obdobje zasegel poslovno dokumentacijo. Davčni organ je na podlagi 70. člena ZDavP-1 od carinskega organa pridobil kopije zasežene poslovno dokumentacije tožnika in je tudi navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe na strani 16 do 19. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na dejanske dobave blaga (v danem primeru naftnih derivatov) subjektu, ki je zavezanec za DDV in jih mora davčni zavezanec izkazati z verodostojno dokumentacijo. Tožnik pa za zaračunane dobave naftnih derivatov ni predložil dokumentacije, iz katere bi nedvoumno izhajalo, da so bile konkretne dobave tudi dejansko opravljene prav s strani družb A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta izdali račune.

15. Pravica do odbitka vstopnega DDV je ugodnost, ki jo uveljavlja tožnik, zato je dokazno breme na strani tožnika in ne na strani davčnega organa, kot to napačno ugovarja tožnik (76. člena ZDavP-2), pri čemer dokazna sredstva opredeljuje 77. člen ZDavP-2. Pravica do odbitka vstopnega DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (40. člen ZDDV). Ker je pravica do dobitka vstopnega DDV ugodnost, gre davčnemu zavezancu le v primeru, če izkaže, da izpolnjuje določene zakonske pogoje. Tožeča stranka bi tako morala dokazati, da sta dobave zanjo opravili prav družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. V zvezi z dokazovanjem resničnosti transakcije sodišče poudarja, da dokazovanje ni omejeno le na določena dokazna sredstva. Tako tudi ni pomembno, ali je davčni zavezanec obvezan voditi dokumentacijo v skladu s posebnimi predpisi, ki veljajo za določeno vrsto blaga. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

16. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da v spornem obdobju Republika Slovenija ni imela pozitivne zakonodaje, ki bi predpisovala solidarno odgovornost kupca, če izdajatelj računa ni plačal DDV in da sodbe SEU, ki jih citirata davčna organa, v predmetni zadevi niso uporabljive. SEU s svojimi sodbami razlaga pravo EU. Njegove sodbe so zavezujoče tako za sodišča kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le na tak način se lahko zagotovi pravna varnost in enotna uporaba prava v vseh državah članicah Evropske unije. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna odločitev davčnega organa in skladna s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, saj gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV. Za uspešno uveljavljanje pravice do dobitka DDV na podlagi veljavne slovenske zakonodaje (40. člen ZDDV) pa bi moral tožnik kot davčni zavezanec, na katerem je dokazno breme v davčnem postopku, z verodostojno dokumentacijo v skladu s SRS izkazati, da sta mu prav družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. tudi dejansko dobavili naftne derivate. Izpodbijana odločba je bila po presoji sodišča izdana ob upoštevanju relevantnega in v času izdaje odločbe veljavnega predpisa (40. člen ZDDV), pri tem pa je tudi pravilno sklicevanje davčnega organa na sodbe SEU, ki pomenijo razlago predpisa, ki je veljal v relevantnem obdobju.

17. Izpodbijana odločba vsebuje vse predpisane elemente in je obrazložena v skladu z določbo 214. člena ZUP. Prvostopenjski organ je v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Prav tako je tudi podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da gre v danem primeru po vsebini dejansko za prikrite posle z namenom zlorabe sistema DDV in tako tudi po presoji sodišča utemeljeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV.

18. Glede na navedeno je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Po presoji sodišča tudi ni podanih pogojev za prekinitev postopka in za postavitev SEU predhodnih vprašanj, kot jih navaja tožnik v tožbi.

19. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje ni sporno. Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, navedeno v določbi 65. člena ZUS-1, v danem primeru niso podani.

21. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.