Jedro

Zahtevek za izplačilo sredstev je nov zahtevek, ki ga je treba, če ne izpolnjuje (vseh) pogojev iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, v skladu s četrtim odstavkom 56. člena ZKme-1 zavrniti. Sodna praksa se je v primerljivih zadevah že večkrat jasno izrekla, da mora projekt ves čas postopka izpolnjevati vse predpisane pogoje. Torej tako ob oddaji vloge, ki je podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, kot ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev oziroma izdaji odločbe o tem zahtevku. Pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev pred izplačilom sredstev. Opravo kontrolnih postopkov pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja zahteva evropska zakonodaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju izpodbijano) odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju toženka) zavrnila tožnikov zahtevek, št. 33151-1/2008/448 z dne 23. 12. 2014, za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33151-1/2008/295 z dne 30. 7. 2012 (v nadaljevanju odločba z dne 30. 7. 2012), in odločila še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožniku z odločbo takrat pristojnega ministrstva z dne 30. 7. 2012 odobren prvi načrt izvedbenih projektov za leto 2012 (v nadaljevanju NIP) in s tem v zvezi sredstva v višini do 234.640,26 EUR, od tega za sofinanciranje projekta "..." (v nadaljevanju projekt ... ali zadevni projekt) iz naslova ukrepa Izvajanje lokalnih razvojnih strategij 38.102,12 EUR. Sredstva po načelih pristopa LEADER v obdobju 2007 - 2013 so se odobrila po postopku in pod pogoji, navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 - 2013 (v nadaljevanju Uredba PRP). Tožnik je 23. 12. 2014 pravočasno vložil zahtevek za izplačilo sredstev za zadevni projekt v višini 38.102,12 EUR s priloženo dokumentacijo. Toženka pojasni, da je bilo pri administrativnem pregledu na podlagi NIP ugotovljeno, da je vsebina projekta lahko podprta tudi v drugih ukrepih Programa razvoja podeželja za obdobje 2007 - 2013 (v nadaljevanju PRP 2007 - 2013), in sicer z ukrepom 323 - Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja (v nadaljevanju ukrep 323). Glede na navedeno je tožnik po pozivu ministrstva z dne 4. 7. 2012 NIP dopolnil med drugim z izjavo o izpolnjevanju pogojev iz Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, v nadaljevanju Uredba 1698/2005/ES) in PRP 2007 - 2013, kjer je izjavil, da bodo pri izvedbi zadevnega projekta ali njegovega dela, ki se navezuje na ukrep 323, upoštevani in izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata Uredba 1698/2005/ES in PRP 2007 - 2013. Toženka obrazloži, da je v skladu z odstavkom (b) člena 57 Uredbe 1698/2005/ES podpora iz člena 52(b)(iii) namenjena študijam in naložbam, povezanim z vzdrževanjem, obnavljanjem in izboljšanjem kulturne dediščine, na primer kulturnih značilnosti vasi in podeželske krajine. Podrobneje pogoje za pridobitev sredstev za ukrep 323 določa Uredba PRP, ki v 2. točki prvega odstavka 89. člena predpisuje, da se mora lokacija naložbe nahajati zunaj naselij, ki imajo, v skladu s Sklepom Državnega zbora in Sklepom Vlade, status mesta. Iz Sklepa Državnega zbora, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 22/2000, izhaja, da imajo v skladu s predpisi, ki so veljali v času podelitve, navedena naselja v Republiki Sloveniji, med njimi naselje Ilirska Bistrica, status mesta. Glede na navedeno obravnavani tožnikov zahtevek ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev, kar je v skladu s četrtim odstavkom 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) razlog za njegovo zavrnitev.

3. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. Toži zaradi absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da se tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev v višini 38.102,12 EUR ugodi, oziroma podrejeno, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v nov postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V tožbi navaja, da je toženka zahtevek zavrnila, ker naj bi šlo za neupravičene stroške, čeprav je, kot poudarja tožnik, projekt ... izpolnjeval vse pogoje za sofinanciranje po pristopu LEADER. Upravičenci za ukrepe LEADER so delujoče lokalne akcijske skupine, ki izvajajo lokalne razvojne strategije in imajo potrjen izvedbeni načrt. Zadevni projekt je bil potrjen oziroma odobren z odločbo z dne 30. 7. 2012, s katero je bilo odločeno, da je tožnik upravičen do koriščenja sredstev iz naslova pristopa LEADER za ta projekt v znesku do 38.102,12 EUR. Tožniku je bilo nadalje naloženo, da vse projekte v celoti izvede skladno z NIP, kar pomeni, da sta morala z nosilcem projekta, to je Občino Ilirska Bistrica, realizirati vse glavne projektne dejavnosti in doseči opredeljene cilje. Odločeno je bilo tudi, da se kot upravičeni štejejo stroški, ki nastanejo s projektnimi aktivnostmi, izvedenimi v časovnem obdobju od 31. 5. 2012 do vložitve zahtevka za izplačilo. Navedena odločba z dne 30. 7. 2012 je pravnomočna in sta zato stranki tega spora in sodišče nanjo vezani. V NIP, potrjenem z odločbo z dne 30. 7. 2012, je bila pri zadevnem projektu opredeljena lokacija projektnih dejavnosti, to je ... park v mestu Ilirska Bistrica. Določeni in nato potrjeni so bili tudi cilji projekta, med drugim ohranitev bogate naravne in kulturne dediščine, ki jih brez izvedbe projektnih aktivnosti na navedeni lokaciji ne bi bilo mogoče doseči. Stroški postavitve parkovne opreme ter ureditve parkovne razsvetljave in glavne povezovalne poti v parku kot glavnih projektnih aktivnosti, vključenih v NIP, so bili torej že priznani kot upravičeni in bi toženka v okviru administrativne kontrole zahtevka za izplačilo morala preveriti le še, ali so ti stroški resnično nastali.

5. Po tožnikovem mnenju je za odločitev bistveno, da je pravočasno vložil zahtevek za izplačilo in izkazal, da so z izvedbo zgoraj navedenih projektnih aktivnosti v ... parku v Ilirski Bistrici dejansko nastali stroški materiala, opreme in storitev, v zvezi s katerimi bi, glede na 85 % delež sofinanciranja, tožniku moral biti izplačan znesek 38.102,12 EUR. Toženka je z izpodbijano odločbo neutemeljeno in nezakonito posegla v njegove pridobljene pravice. Ker se v letih 2012 in 2015 sprejeti odločitvi brez stvarnih in utemeljenih razlogov razlikujeta, je prišlo do neenakega obravnavanja tožnika. Ta še navaja, da je zadevni projekt pomenil drugi del obnove ... botaničnega vrta. Prva faza se je nanašala na isto lokacijo in izpolnjevanje istih pogojev po pristopu LEADER ter je bila odobrena (kot izhaja iz NIP za leto 2009 in odločbe pristojnega ministrstva, št. 33151-1-2008/38 z dne 30. 9. 2009), v celoti izvedena v letu 2011, tožniku pa so bila 29. 6. 2012 zanjo tudi izplačana sredstva. Sedaj pa je toženka zahtevek za izplačilo sredstev zavrnila, čeprav je tožnik do sofinanciranja upravičen na podlagi pravil (Uredbe PRP) glede pristopa LEADER. Po teh je območje Ilirske Bistrice upravičeno za izvajanje projektov, saj gre za območje, kjer je ustanovljena lokalna akcijska skupina (to je tožnik), izpolnjeni so pogoji na podlagi Uredbe 1698/2005/ES in Uredbe 1974/2006/ES, Uredba PRP pa kot območja izvajanja pristopa LEADER v 3. točki 99. člena določa naselja oziroma mesta, ki imajo do 10.000 prebivalcev.

6. Kot nadalje ugovarja tožnik, je toženka izpodbijano odločitev, kot izhaja iz njene pomanjkljive obrazložitve, oprla na izjavo nosilca projekta in tožnika z dne 11. 7. 2012, pri čemer pa je izhajala iz napačnega materialnopravnega izhodišča. Tožnik je upravičen do sofinanciranja projekta, ki ga že pojmovno ni bilo mogoče izvesti nikjer drugje, kot na konkretni lokaciji v Ilirski Bistrici, na podlagi pristopa LEADER. Z nosilcem projekta nista nikoli podala izjave, da se zadevni projekt oziroma njegovo sofinanciranje nanaša izključno na ukrep 323. V odločbi z dne 30. 7. 2012 je navedeno, da se lahko izvaja tudi preko ukrepa 323. Bistven pa je pristop LEADER in njegove zahteve. V osnovni verziji NIP je bilo zapisano, da se zadevni projekt ne more izvajati oziroma ne more biti podprt v drugih ukrepih. Ker je tožnik prejel poziv na dopolnitev NIP, je bil na podlagi zahtev oziroma navodil ministrstva primoran predložiti omenjeno izjavo, ki ji toženka sedaj daje drugačen pomen. Namen izjave ni bil, da bi se tožnik odpovedal pravicam oziroma sredstvom, ki mu gredo po pristopu LEADER, ampak je bilo z njo le dodatno potrjeno, da se bodo pri realizaciji projekta upoštevale tudi posamezne zahteve iz Uredbe 1698/2005/ES in PRP 2007 - 2013. Zaradi pojasnil, zakaj je potrebna izjava in kakšen je njen pomen, je potekala telefonska korespondenca med tožnikom in ministrstvom, ki je utemeljevalo, da se z izjavo le opredelijo pogoji za izvajanje projekta (npr. glede pravne organiziranosti nosilcev projektov, deleža sofinanciranja itd.), ne nanaša pa se na vprašanja povrnitve upravičenih stroškov projekta. Ta je bil pripravljen, odobren in realiziran v okviru pristopa LEADER, po katerem so uveljavljani stroški, ki so izkazano nastali z izvedbo del in storitev v ... parku v Ilirski Bistrici, upravičeni. Toženka se je zmotno oprla na določbo 89. člena Uredbe PRP, ki je ni mogoče uporabiti, saj se pogoji za pridobitev sredstev iz tega člena ne nanašajo na pristop LEADER.

7. Toženka, ki je sodišču predložila spise zadeve, v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, prereka tožbene navedbe oziroma zavrača tožbena stališča in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Opisuje pravno ureditev skupne kmetijske politike in dodeljevanja nepovratnih sredstev iz naslova ukrepov, ki se financirajo iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju EKSRP), ter vlogo oziroma obveznosti, ki jih ima pri tem kot akreditirana plačilna agencija. Obrazloži, da zakonodaja EU nalaga državam članicam določitev podrobnejših pravil o upravičenosti izdatkov in da je v tem okviru Republika Slovenija določila stroške, ki jih je mogoče sofinancirati pri pristopu LEADER. V tej zvezi izpostavi določbe PRP 2007 - 2013 (točka 5.3.4.1) in Uredbe PRP, tudi 4. točke 99. člena. Pojasni, da na podlagi določb ZKme-1 dodeljevanje nepovratnih sredstev poteka v dveh fazah. Toženka je tudi ob obravnavanju zahtevka za izplačilo sredstev dolžna izvesti vse kontrolne postopke, vključno z administrativno kontrolo, ki so natančneje opredeljeni v določbah Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe 1698/2005/ES (v nadaljevanju Uredba 65/2011/EU); pri tem se sklicuje tudi na sodbo tega sodišča, št. I U 1215/2014 z dne 7. 6. 2015. Toženka izpostavlja, da je tožnik v NIP navedel, da je vsebina zadevnega projekta lahko podprta tudi z ukrepom 323, ter da je ob odločanju o vlogi za podporo oziroma potrditvi NIP predložil izjavo o izpolnjevanju s tem povezanih pogojev, s katero je bil seznanjen, da je treba pri izvedbi projektov, katerih vsebina je lahko podprta v okviru drugega ukrepa, upoštevati tudi pogoje, ki so za ta drugi ukrep določeni v PRP 2007 - 2013. Ujemanje projekta ... z ukrepom 323 je razvidno tudi iz izreka odločbe z dne 30. 7. 2012. Toženka je zato ob obravnavanju zahtevka za izplačilo sredstev preverila izpolnjevanje pogojev za ukrep 323 in ugotovila, da ni izpolnjen tisti iz 2. točke prvega odstavka 89. člena Uredbe PRP. Ker morajo biti za izplačilo sredstev izpolnjeni vsi predpisani pogoji, se tožnik ne more z uspehom sklicevati na to, da je območje Ilirske Bistrice upravičeno za izvajanje projektov iz pristopa LEADER ter da so bili doseženi vsi cilji zadevnega projekta.

8. Tožnik v nadaljnji vlogi vztraja pri svojih stališčih ter prereka argumente iz odgovora na tožbo. Navaja, da se izjava z dne 11. 7. 2012 ni nanašala na vprašanja upravičenih stroškov, takšna so bila tudi pojasnila ministrstva. Tudi sicer je šlo le za izjavo o možnostih izvajanja posameznih projektnih aktivnosti tudi v okviru ukrepa 323. Poleg listinskih dokazov, ki so bili predloženi oziroma se že nahajajo v upravnih spisih, tožnik predlaga, da se v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev po pristopu LEADER ter na postopek potrditve zadevnega projekta, zaslišita priči A.A., ki je pripravil projekt, in B.B., ki je bila vodja pisarne LEADER pri ministrstvu. Tožnik poudarja, da so bili toženki vsi bistveni elementi projekta poznani že (od) leta 2012 in se glede na njena stališča sprašuje, zakaj je bil projekt potem sploh potrjen in odločeno, da je upravičen do sofinanciranja v okviru pristopa LEADER. Če ne bi bilo tako, nosilec projekta ne bi pristopil k njegovi realizaciji. V primeru potrditve izpodbijane odločbe bi zato tožniku in nosilcu projekta nastala znatna premoženjska škoda zaradi ravnanj toženke. V zvezi z ugovorom zmotne uporabe materialnega prava tožnik dodaja, da Uredba 1698/2005/ES ne določa, da bi bil do sofinanciranja upravičen le projekt na območju, ki nima statusa mesta po nacionalnih predpisih. Iz vsebine njenega 64. člena ne izhaja, da bi moral upravičenec v okviru pristopa LEADER avtomatično izpolnjevati vse zahteve po preostalih treh oseh. Interpretacija toženke je napačna, saj bi bil takšen nacionalni podzakonski predpis v nasprotju z zakonom, Ustavo Republike Slovenije in evropskimi predpisi, pa tudi smisel pristopa LEADER bi bil v tem primeru vprašljiv. Določbi 3. točke 99. člena in 2. točke prvega odstavka 89. člena Uredbe PRP si vsebinsko nasprotujeta, zato je treba uporabiti pogoj iz 3. točke 99. člena Uredbe PRP, ki ga obravnavani projekt izpolnjuje. Upoštevati je treba tudi besedilo 4. točke 99. člena Uredbe PRP, da mora nosilec projekta izpolnjevati pogoje, zahtevane za posamezen ukrep, v času oddaje NIP, ta čas je torej relevanten in ne čas vložitve zahtevka za izplačilo sredstev. Nato tožnik, kot že v tožbi, poudarja, da je bila prva faza obnove ... parka potrjena in dejansko sofinancirana. Z izpodbijano odločbo je tako toženka brez podlage odstopila od svoje ustaljene prakse, gre za neenako in nepredvidljivo obravnavanje in s tem za samovoljno ravnanje, ki pomeni kršitev načela varstva zaupanja v pravo.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Z izpodbijano odločbo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev za projekt ... v višini 38.102,12 EUR. Toženka je zahtevek zavrnila na podlagi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, po katerem se zavrne zahtevek za izplačilo sredstev, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Pri tem med strankama ni sporno, da se obravnavani zahtevek za izplačilo sredstev v celoti nanaša na stroške (po računih, ki jih v tožbi navaja in ponovno prilaga tožnik) za izvedbo zadevnega projekta na lokaciji v naselju Ilirska Bistrica. Z navedeno lokacijo izvedbe projekta pa ni izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 89. člena Uredbe PRP, ki v zvezi z ukrepom 323 - Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja določa, da se mora lokacija naložbe nahajati zunaj naselij, ki imajo, v skladu s Sklepom Državnega zbora in Sklepom Vlade, status mesta. Da ima takšen status v skladu s Sklepom Državnega zbora tudi Ilirska Bistrica, prav tako ni sporno.

11. V zadevi tudi ni sporno, da je bila tožniku predhodno izdana pravnomočna odločba z dne 30. 7. 2012, s katero je bil, med drugimi, potrjen projekt ... in tožniku za sofinanciranje (do 85 % upravičenih stroškov) tega projekta v okviru 4. osi, to je pristopa LEADER, odobrena sredstva v znesku do 38.102,12 EUR. Kot je v zvezi s tem razvidno iz upravnih spisov, je namreč tožnik vložil vlogo za podporo oziroma odobritev sredstev LEADER za projekte, opredeljene v NIP. Takrat pristojno Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je v postopku izdaje odločbe z dne 30. 7. 2012 ugotovilo, da je vsebina projekta podprta tudi v drugih ukrepih PRP 2007 - 2013, in sicer z ukrepom 323 (kot je navedel tudi tožnik sam v NIP z dne 31. 5. 2012, ki ga ponovno prilaga tudi tožbi). Zato je ministrstvo tožnika s pozivom z dne 4. 7. 2012 pozvalo, da se z izjavo zaveže, da bodo pri izvedbi zadevnega projekta ali dela projekta, ki se navezuje na ukrep 323, upoštevani in izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata Uredba 1698/2005/ES in PRP 2007 - 2013. 12. Uredba 1698/2005/ES (le-ta pristop LEADER, pri katerem gre za 4. os, obravnava v členih 61 do 65) namreč v 64. členu določa, da se, če se dejavnosti v okviru lokalne strategije ujemajo z ukrepi za druge osi, uporabijo ustrezni pogoji v skladu z oddelki 1, 2 in 3. V skladu z določbami 52. in 57. člena Uredbe 1698/2005/ES, omenjenimi že v izpodbijani odločbi, se podpora iz ukrepa 323 nanaša oziroma dodeljuje za ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja. V tretjem odstavku 71. člena Uredba 1698/2005/ES predpisuje, da se pravila o upravičenosti izdatkov določijo na nacionalni ravni ob upoštevanju posebnih pogojev, ki so bili v tej Uredbi določeni za nekatere ukrepe za razvoj podeželja. V PRP 2007 - 2013 je v poglavju oziroma točki 5.3.4.1. (ukrep Izvajanje lokalnih razvojnih strategij po pristopu LEADER) določeno, da se projekti v primeru, če se ujemajo z ukrepi ostalih treh osi PRP 2007 - 2013, izvajajo pod pogoji in na način, kot je določeno za te ukrepe. Uredba PRP, ki ukrepe 4. osi - LEADER obravnava v členih 92 do 102, v 4. točki 99. člena določa, da če je v NIP vključen projekt, ki vsebuje predmet podpore iz ostalih ukrepov 1., 2. ali 3. osi PRP 2007 - 2013, mora biti v skladu z Uredbo 1698/2005/ES in PRP 2007 - 2013; nosilec projekta mora ob oddaji NIP izpolnjevati tudi pogoje, ki jih za posamezen ukrep določa v času oddaje NIP ta uredba in uredba, ki ureja plačila ukrepov 2. osi iz PRP 2007 - 2013, ter upoštevati določbe te uredbe, ki se nanašajo na upravičene stroške in finančne določbe za posamezen ukrep. Že s povedanim se kot neutemeljeno izkaže tožnikovo stališče, da je za odločitev pomembno zgolj izpolnjevanje pri pristopu LEADER predpisanih pogojev.

13. Glede na navedene pravne podlage je ministrstvo ob obravnavanju tožnikove vloge za odobritev NIP oziroma sredstev po pristopu LEADER moralo presoditi, ali se vsebina v izvedbo predlaganih projektov ujema s katerim od ukrepov ostalih treh osi. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da se vsebina projekta ujema z ukrepom 323 (gre za ukrep iz 3. osi). Tožnik se je skladno s tem skupaj z nosilcem projekta z izjavo zavezal, da bodo upoštevani in izpolnjeni tudi vsi pogoji, določeni za ukrep 323. Da se projekt ... ujema z ukrepom 323, izhaja tudi iz izreka odločbe z dne 30. 7. 2012 - le tako je namreč tudi po presoji sodišča glede na vse povedano treba razumeti besedilo 12. alineje 1. točke izreka omenjene odločbe, da se navedeni projekt lahko izvaja preko 323. Povedano drugače, tožnik je bil tudi na podlagi pravnomočne odločbe z dne 30. 7. 2012 zavezan, da spoštuje ne le pri pristopu LEADER, ampak tudi pri ukrepu 323 predpisane pogoje.

14. Iz odločbe z dne 30. 7. 2012 in predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik ugotovitvi ministrstva, povzeti v izpodbijani odločbi, da se projekt ujema z ukrepom 323 (to je, da vključuje aktivnosti, ki so lahko predmet podpore v okviru ukrepa 323), ugovarjal, oziroma da bi pred predložitvijo izjave z dne 11. 7. 2012 zatrjeval lastnosti projekta ..., ki bi kazale na njegovo vsebinsko neujemanje z ukrepom 323. Kot je razvidno iz spisov zadeve, je bilo po odločbi z dne 30. 7. 2012 izdanih več odločb o spremembi tožnikovih obveznosti, vendar tožnik niti ne zatrjuje, da bi se zato vsebina zadevnega projekta spremenila tako, da zaključek o ujemanju z ukrepom 323 ne bi bil utemeljen. V sedanjem postopku, ki se nanaša na obravnavanje zahtevka za izplačilo sredstev, ugovarja le, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, vendar takšen splošen ugovor za drugačno odločitev v konkretnem primeru ne zadošča. Ob tem, da je bilo omenjeno vprašanje presojeno že z odločbo z dne 30. 7. 2012, in to skladno s tistim, kar je tožnik navedel v vlogi za podporo oziroma predloženem NIP z dne 31. 5. 2012 in kar je nato potrdil z izjavo z dne 11. 7. 2012, bi tožnik zaključek, da je vsebina projekta ... lahko predmet podpore v okviru ukrepa 323, v tem upravnem sporu moral konkretno izpodbijati, vendar svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil. Povedano drugače, ne glede na pravnomočnost odločbe z dne 30. 7. 2012 bi bil ugovor v tej smeri, ker se nanaša na pogoje za izplačilo sredstev, lahko pomemben, če bi ga tožnik konkretiziral, vendar tega ni storil. Tožnik namreč ni navedel okoliščin, zaradi katerih se vsebina projekta ... ne bi ujemala s predmetom podpore iz ukrepa 323. Presplošne in zato nesposobne za vsebinsko obravnavo pa so tudi navedbe tožnika, kolikor ugovarja, da sta z nosilcem projekta izjavila, da se le del aktivnosti zadevnega projekta navezuje na ukrep 323, saj ne pojasni, za katere aktivnosti pripoznava, da jih vključuje ukrep 323, in za katere meni, da ne.

15. Ker tožnik ni uspel izpodbiti ugotovitve, da se vsebina projekta ujema z ukrepom 323, se na zadevni projekt nanašajo in morajo biti za izplačilo sredstev izpolnjeni, kot obrazloženo, tudi vsi pogoji, predpisani za ukrep 323. Torej tudi pogoj glede lokacije naložbe iz 2. točke prvega odstavka 89. člena Uredbe PRP (da se mora ta nahajati zunaj naselij, ki imajo, v skladu s Sklepom DZ in Sklepom Vlade, status mesta), in to tudi, kolikor je navedeni pogoj bolj utesnjujoč kot pogoj, splošno predpisan pri pristopu LEADER v 3. točki 99. člena Uredbe PRP (to je, da se lokacija naložbe ne sme nahajati v naseljih, katerih število presega 10.000 prebivalcev). Glede na povedano tudi ni mogoče govoriti o koliziji med navedenima določbama ter se tožnik ne more z uspehom sklicevati na to, da je območje Ilirske Bistrice sicer upravičeno območje za izvajanje projektov LEADER.

16. Tožnik kot razlog za nezakonitost zavrnitve izplačila sredstev za projekt izpostavlja pravnomočnost odločbe z dne 30. 7. 2012 ter navaja, da je bil z njo zadevni projekt, vključno s projektnimi aktivnostmi in cilji, navedenimi v NIP, ter lokacijo naložbe, potrjen in spoznan za skladen z lokalno razvojno strategijo. Meni, da je toženka s ponovno kontrolo pogojev posegla v omenjeno pravnomočno odločbo in tožnikove pridobljene pravice. Sodišče tem ugovorom ne sledi. V zvezi z ugovorom o pridobljenih pravicah najprej pripominja, da na podlagi odločbe z dne 30. 7. 2012 tožnik ni pridobil nobene materialne pravice. Kot odgovarja že toženka, je zahtevek za izplačilo sredstev nov zahtevek, ki ga je treba, če ne izpolnjuje (vseh) pogojev iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, v skladu s četrtim odstavkom 56. člena ZKme-1 zavrniti. Sodna praksa se je v primerljivih zadevah že večkrat jasno izrekla, da mora projekt ves čas postopka izpolnjevati vse predpisane pogoje. Torej tako ob oddaji vloge, ki je podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, kot ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev oziroma izdaji odločbe o tem zahtevku. Iz razloga, da je bil v odločbo z dne 30. 7. 2012 uvrščen tudi projekt, ki zaradi lokacije ne bi smel biti (ker ni izpolnjeval vseh pogojev za ukrep 323), pa je tožnik projekt v dobri veri izvršil in vanj vložil sredstva, ki mu glede na povedano z izpodbijano odločbo ne bodo povrnjena, ima tožnik podlago za odškodovanje po drugih podlagah, kolikor izpolnjuje pogoje po njih. Ne more pa navedeno biti pravno relevanten razlog za neupoštevanje predpisov - konkretno pogojev, določenih za ukrep 323, tudi glede lokacije naložbe - in torej podlaga za izplačilo sredstev v nasprotju s predpisi. Iz navedenih razlogov do drugačne odločitve ne more voditi niti tožnikovo (tudi sicer le splošno in z listinami spisa nepodprto) sklicevanje, da je bilo prvotno v NIP navedeno, da se projekt ... ne more izvajati preko drugih ukrepov, in da je (drugačno) izjavo v tem smislu podal le zaradi zahteve oziroma zaradi neustreznih pojasnil toženke oziroma takrat pristojnega ministrstva. Glede na vse povedano sodišče predlogu za zaslišanje prič A.A. in B.B. kot nerelevantnemu za odločitev ni sledilo.

17. Pravnomočnost odločbe o pravici do sredstev ne preprečuje ponovne kontrole izpolnjevanja pogojev pred izplačilom sredstev. Opravo kontrolnih postopkov pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja zahteva evropska zakonodaja. Da se v primeru, kot je obravnavani, opravi administrativni pregled zahtevka za izplačilo sredstev in da se pri tem preveri vse elemente, ki jih je mogoče in primerno administrativno kontrolirati, določa prvi odstavek 24. člena Uredbe 65/2011/EU, pri čemer tudi besedilo tretjega odstavka istega člena, ki določa, kaj se pri tem zlasti preverja, ne izključuje kontrole izpolnjevanja pogojev, kot je pogoj glede lokacije naložbe v obravnavani zadevi. Obveznost preverbe izpolnjevanja vseh pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, jasno določa tudi nacionalni predpis, to je ZKme-1 (glej določbe 53. in že omenjenega 56. člena). Toženka je zato utemeljeno, ker je ob administrativni kontroli ugotovila, da v zvezi z zadevnim projektom v mestu Ilirska Bistrica ni izpolnjen pogoj za pridobitev sredstev, predpisan pri ukrepu 323 z določbo 2. točke prvega odstavka 89. člena Uredbe PRP, zahtevek za izplačilo sredstev zavrnila.

18. Glede na povedano ni mogoče slediti tožnikovemu razlogovanju, da so mu bili uveljavljani stroški kot upravičeni priznani že z odločbo z dne 30. 7. 2012. V tej zvezi sodišče le še pripominja, da v tožbi citirano besedilo 8. točke izreka navedene odločbe tudi sicer lahko pomeni le časovno opredelitev, ne pa opredelitev vrste stroškov, ki se štejejo kot upravičeni. Prav tako se tožnik ne more z uspehom sklicevati na to, da so bili doseženi vsi cilji projekta, saj je to le eden izmed elementov oziroma pogojev, ki se presojajo ob odločanju o upravičenosti do izplačila sredstev.

19. Podlage za ugoditev tej tožbi ne dajejo niti tožnikovi očitki o neenakem obravnavanju ter samovoljnem odstopu toženke od svoje ustaljene prakse in zato podani kršitvi načela zaupanja v pravo, pri čemer tožnik navaja, da mu je bil podoben projekt na isti lokaciji ob enakih predpisanih pogojih predhodno odobren in tudi dejansko sofinanciran (v tej zvezi kot dokaz tožbi prilaga svoj letni izvedbeni načrt za leto 2009 in odločbo o potrditvi projektov za navedeno leto, št. 33151-1-2008/38 z dne 30. 9. 2009). Poleg že obrazloženih razlogov, ki narekujejo zavrnitev tožbe, sodišče v tem pogledu dodaja, da predhodna drugačna upravna odločitev v drugi, čeprav podobni zadevi stranke, za utemeljitev navedenih ugovorov (še) ne zadošča, toliko bolj, kolikor gre za odločitev upravnega organa, za katero ni izkazano, da bi bila njena pravilnost in zakonitost presojena pred sodiščem. Da bi upravni organ z izdajo izpodbijane odločbe tožnika obravnaval drugače kot ostale stranke v primerljivih zadevah, pa tožnik niti ne zatrjuje.

20. Prav tako ni videti podlage za zaključek, da bi bila predpisana in z izpodbijano odločbo uporabljena podzakonska ureditev v nasprotju z Ustavo, zakonom ali evropskimi predpisi. Nacionalni uredbodajalec ima določeno polje proste presoje pri oblikovanju ureditve. Da bi pri tem presegel okvir, v katerem se lahko giblje, sodišče ne ugotavlja. Vprašanje, ali je ureditev bolj ali manj primerna, pa ni stvar sodne presoje.

21. Sodišče pripominja, da so stališča, kot jih zavzelo v tej zadevi, že ustaljena v sodni praksi (prim. predvsem sodbi tega sodišča, I U 1676/2015 z dne 4. 10. 2016 in I U 1677/2015 z dne 4. 10. 2016, pa tudi sodbe IV U 80/2015 z dne 22. 6. 2016, II U 484/2015 z dne 23. 11. 2016 in II U 461/2015 z dne 14. 12. 2016).

22. Sklepno je kot neutemeljen treba zavrniti tožbeni ugovor o bistveno pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj so iz nje razvidni tisti dejanski in pravni razlogi, ki so ključni za odločitev. Tožnik je imel možnost, da vse ugovore zoper odločitev poda v upravnem sporu, vendar z njimi ni uspel. 23. Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je odločilo na seji, ker je dejstva, ki so glede na zavzeta sodna stališča pomembna za odločitev, ugotovila že toženka, na podlagi ustrezno presojenih spisov zadeve. Tožnik teh ugotovitev ni (dovolj konkretizirano) prerekal, dokazi, ki jih je predlagal šele v tožbi, pa, kot obrazloženo, na odločitev ne morejo vplivati.

K II. točki izreka:

24. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.