Jedro

Zaključek, ali je izpolnitev terjatve na določen način izpolnitev na (ne)običajen način, je pravni in ne dejanski zaključek. Zato je pritožbeno sodišče po 4. točki 373. člena ZPP upravičeno spremeniti sodbo sodišča prve stopnje.

Plačilo z gotovino je res običajen način plačila, če ni drugačnega dogovora. Če pa se stranki obveznostnega razmerja v naprej dogovorita, da bo dolžnik svojo obveznost poravnal na drugačen, konkretno določen način tako, da bi lahko upnik, ko je do izpolnitve na drugačen način prišlo, takšno izpolnitev lahko zahteval tudi s tožbo, je po členu 125/4-1 ZPPSL tudi takšna izpolnitev izpolnitev na način, ki je običajen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da verižna kompenzacija z dne 11.10.1996 nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora plačati v stečajno maso tožeče stranke 292.443,00 SIT z obrestmi. Glede štirih datumsko starejših verižnih kompenzacij je enak tožbeni zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je tožena stranka šele od 1.10.1996 dalje, ko je bil žiro račun tožeče stranke stalno blokiran, vedela (morala vedeti) za njeno slabo ekonomsko - finančno situacijo. Za čas pred omenjenim datumom pa tožeča stranka ni dokazala obstoja subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja na strani tožene stranke. To pa bi morala storiti, ker izpolnitev terjatve z verižno kompenzacijo ni izpolnitev na način, ki ni običajen.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu. Ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Svojo odločitev je utemeljilo s stališčem, da je izpolnitev terjatve z verižno kompenzacijio izpolnitev na način, ki ni običajen, zaradi česar pride v poštev domneva iz četrtega odstavka 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS štev.

67/93...52/99: v nadaljevanju: ZPPSL).

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo uveljavljajoč vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka samo okoliščino, da je pritožbeno sodišče, ne da bi opravilo obravnavo, ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in svojo odločitev oprlo nanj.

Pri odločanju na pritožbeni stopnji ni prišlo do zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo, ne na podlagi drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak izključno samo na podlagi dejstev, ugotovljenih na prvi stopnji. Bilo pa je mnenja, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno opredelilo verižne kompenzacije kot izpolnitve terjatev na način, ki je običajen. Zaključek, ali je izpolnitev terjatve na določen način izpolnitev na (ne)običajen način, pa je pravni in ne dejanski zaključek. Zato je bilo pritožbeno sodišče po 4. točki 373. člena ZPP upravičeno spremeniti sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče se sicer ne strinja v celoti s stališčem pritožbenega sodišča, da je z vidika 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL običajen način plačila samo plačilo z gotovino preko žiro računa neposredno med kupcem in prodajalcem. Takšno plačilo je res običajen način plačila, če ni drugačnega dogovora med strankama obveznostnega razmerja. Če pa se stranki obveznostnega razmerja v naprej dogovorita, da bo dolžnik svojo obveznost poravnal na drugačen, konkretno določen način tako, da bi lahko upnik, ko je do izpolnitve na drugačen način prišlo, takšno izpolnitev lahko zahteval tudi s tožbo, je po zgoraj navedenem zakonskem določilu tudi takšna izpolnitev izpolnitev na način, ki je običajen.

Omenjeno nekoliko drugačno stališče revizijskega sodišča pa na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Nobeno sodišče ni ugotovilo obstoja dogovora o plačevanju konkretnih obveznosti tožeče stranke toženi stranki z verižnimi kompenzacijami. Tega tudi ni moglo ugotavljati, ker tožena stranka takšnih dogovorov ni zatrjevala. Samo večkratna uporaba verižnih kompenzacij za poplačevanje obveznosti njihovih udeležencev pa ne zadostuje za ugotovitev obstoja dogovora o uporabi verižne kompenzacije za poplačilo konkretne terjatve konkretnega udeleženca verižne kompenzacije. Zato je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno opredelilo sporne verižne kompenzacije kot izpolnitve na način, ki ni običajen.

Drugačna stališča, ki jih ponuja tožena stranka v reviziji v zvezi z opredeljevanjem verižne kompenzacije kot izpolnitve na način, ki je običajen, so pravno zmotna. Zato jih ni mogoče upoštevati. V zvezi z novimi dokaznimi predlogi v reviziji pa revizijsko sodišče opozarja na tretji odstavek 385. člena s tem, da ni izjeme iz 387. člena ZPP.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da tudi tisti revizijski razlogi, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).