Jedro

Odločbo na podlagi odgovornosti za opuščeno odtegnitev in izplačilo davčni organ izda, kadar dolžnikov dolžnik terjatve ne plača prostovoljno. Takšna odločba je izvršilni naslov v smislu odločbe o denarni nedavčni obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da se priznani stroški znižajo za 4,59 EUR (na 931,77 EUR). Sicer se pritožba zavrne in sklep v 1. točki izreka potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo (1. točka izreka sklepa) in sklenilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti ugovorne stroške v znesku 936,36 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da v danem primeru ne gre za izterjavo drugih nedavčnih obveznosti. Iz odločbe DT 42914-38/2012-35 namreč jasno izhaja, da jo je izdal davčni organ v zvezi z izterjavo davčnih obveznosti. Pri tem ni navedeno, da gre za izterjavo drugih nedavčnih obveznosti temveč izterjavo terjatve do njega direktno. Citirana odločba ni izvršilni naslov po nobeni določbi ZDavP-2. V odločbi bi moralo biti navedeno, za katero izmed več možnih nedavčnih obveznosti gre. 146. člen ZDavP-2 velja le, kadar FURS za druge državne organe izvaja rubež za nedavčne obveznosti, ki jih ugotovijo drugi organi, in ne FURS (globe, prispevek, NUSZ). Edino, kar bi teoretično FURS lahko izterjeval od njega, je terjatev, ki jo ima FURS do A. A.. Terjatev A. A. do njega pa je zavarovana, zato bi upnik moral utemeljiti, zakaj potrebuje dodatno zavarovanje. Vsaka hipoteka ga namreč obremenjuje in pomeni zanj poseg v lastninsko pravico. Pri izterjavi davčnega dolga od dolžnikovega dolžnika ne pride do prenosa terjatve, imetnik ostaja še naprej davčni dolžnik, FURS pa dobi novo terjatev na podlagi odločbe, ki jo izda FURS sam. V takem primeru pa mora odločba izpolnjevati pogoje po 145. členu ZDavP-2. Sodišče je v sklepu tudi previsoko odmerilo materialne stroške, saj gredo po tarifi upniku od presežka nad 1000 točk le 1% materialni stroški.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. V danem primeru je sodišče prve stopnje dovolilo zavarovanje na podlagi odločbe št. 42914-38/2012-35, s katero je davčni organ B. B. naložil, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi v znesku 225.498,70 EUR, v roku 15 dni po prejemu odločbe na prehodni davčni podračun. Iz obrazložitve dane odločbe je razvidno, da jo je davčni organ izdal na podlagi prvega odstavka 175. člena ZDavP-2. Kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, je davčni organ zoper A. A. izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev, s katerim je davčni dolžnici prepovedal razpolagati z njeno terjatvijo do dolžnika B. B., njemu pa naložilo plačilo terjatve na račun davčnega organa. Odločbo po 175. členu ZDavP-2 (poimenovanem "odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo") davčni organ izda, kadar dolžnikov dolžnik terjatve ne plača prostovoljno, do česar je prišlo tudi v danem primeru.

7. Enako kot že v ugovoru dolžnik v pritožbi uveljavlja, da takšna odločba ne predstavlja izvršilnega naslova. Vendar pa višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da gre za izvršilni naslov v smislu 146. člena ZDavP-2, ko je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti. Terjatev, ki jo upnik izterjuje, namreč sodi med denarne nedavčne obveznosti, na odločbi pa je izdano (sicer slabo vidno, pa vendar) tudi potrdilo o izvršljivosti (primerjaj prvi odstavek 146. člena ZDavP-2).

8. Iz odločbe davčnega organa v nasprotju z dolžnikovo navedbo nikjer ne izhaja, da gre za davčno obveznost. Izraz "neporavnavni znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi" (izdanem zoper davčno dolžnico, s katerim je bila davčni dolžnici zarubljena terjatev do dolžnika; za kateri sklep in s tem za katero obveznost gre, je v nasprotju z dolžnikovo navedbo v odločbi jasno navedeno) pomeni le, da se za _namen_ poplačila davčne obveznosti davčne dolžnice njenemu dolžniku naloži, da neposredno davčnemu organu plača znesek, ki bi ga sicer moral plačati svoji upnici. Njegova obveznost tako ni postala davčna obveznost, temveč ima davčni organ le podlago, da dolžničino terjatev (do svojega dolžnika) izterja v svojo korist (tako sodba VSRS III Ips 104/2008). Ker ne gre za davčno obveznost, pa tudi ne drži, da bi morala odločba, če naj bi bila izvršilni naslov, izpolnjevati pogoje po 145. členu ZDavP-2. 9. Določba prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 ne določa, da je izdajatelj odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, lahko le drug organ, kot je davčni organ sam, temveč govori o organu, ki je _pristojen za odmero_ obveznosti. Zgolj to, da je v danem primeru davčni organ hkrati organ, ki je pristojen za izterjavo ter tudi odmero same obveznosti, tako ne pomeni, da ne gre za izvršilni naslov v smislu 146. člena ZDavP-2, saj omenjena določba takšne situacije ne izključuje.1 Da odločba po 175. členu ZDavP-2 predstavlja izvršilni naslov, se je sicer izrekla tudi že sodna praksa (sodba VSRS X Ips 344/2008 z dne 9. 12. 2010, sodba UPRS I U 738/2015 z dne 1. 9. 2015), da gre za izvršilni naslov pa nenazadnje potrjuje tudi tretji odstavek 175. člena ZDavP-2, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moral upnik utemeljiti, zakaj je zavarovanje terjatve v konkretnem primeru potrebno. Skladno z 243. členom ZIZ ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njeno zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. ZIZ za pridobitev zastavne pravice ne predvideva nobenih drugih pogojev, niti od upnika ne zahteva, da predlog za zavarovanje utemelji, zakonski pogoji za dovolitev zavarovanja pa so v danem primeru izpolnjeni.

11. Utemeljeno pa dolžnik uveljavlja, da sodišče prve stopnje nad zneskom nagrade 1000 točk upniku ne bi smelo priznati materialnih stroškov v pavšalu 2%, temveč le v pavšalu 1% (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife - OT). Od zneska nagrade za odgovor na ugovor v višini 2000 točk po 6. točki tar. št. 27 OT je tako upniku moč priznati 2% materialne stroške le od zneska 1000 točk, nad 1000 točk (skupno znaša priznana nagrada 2000 točk, torej še od zneska 1000 točk) pa le 1%. Upravičen znesek stroškov tako znaša 931,77 EUR.

12. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi glede 2. točke izreka ugodilo in sklep v tej točki spremenilo tako, da se priznani stroški znižajo za 4,59 EUR (na 931,77 EUR, 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sklep v 1. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Če bo davčni organ v davčni izvršbi izterjeval obveznost od dolžnika na podlagi citirane odločbe, je to podobno sodnemu postopku izvršbe po uradni dolžnosti, v kateri je v zakonsko določenih primerih izvršilno sodišče prav tako pristojno za izterjavo obveznosti po izvršilnih naslovih, ki jih je izdalo samo.