Jedro

Opustitev zadostnega in primernega ravnanja, ki bi bilo doseženo že samo s skrajšanjem verige, na katero je bil pripet pes, predstavlja neskrbno ravnanje, saj je zaradi predolge verige pes lahko dosegel območje, po katerem so hodili pohodniki in ki je bilo označeno kot planinska pot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v škodnem dogodku dne 7. 11. 2010. Odločitev o višini odškodnine in pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Tožena stranka se je zoper vmesno sodbo pritožila zaradi kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita, zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali podredno, da se sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter tožniku naloži, da toženi stranki povrne pritožbene stroške. Ostale pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve in materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje so pravilni, zato se sodišče druge stopnje povsem sklicuje na obrazložitev le-teh v izpodbijani sodbi in v izogib ponavljanju vseh ne povzema. Sodišče je odločitev oprlo na pravilno materialnopravno podlago, to je na 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in na drugi odstavek 158. člena OZ, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.

V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je tožnika kot udeleženca planinskega pohoda po obronkih Krajevne skupnosti Šmartno v Rožni dolini dne 7. 11. 2010 napadel in pogrizel pes pasme nemški ovčar, ko so pohodniki hodili po markirani planinski poti mimo zavarovankinih nepremičnin (domačije), v posledici česar je tožnik utrpel ugriznine na desni goleni. Ker se je tožena stranka, za katero ni bil sporen obstoj zavarovalnega razmerja med njo in zavarovanko …, branila, da je bil pes priklenjen in ustrezno zavarovan in da do ugriza ne bi moglo priti, če se tožnik sam ne bi približal psu, ker pes ni mogel doseči pohodnikov, je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kje je hodil tožnik in v zvezi s tem kraj škodnega dogodka oziroma območje, ki ga je pes, nesporno pripet na verigo, lahko dosegel, da je lahko zaključilo, ali je imetnik psa poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravnopomembna dejstva: da so planinci po vnaprej označeni in določeni poti mimo nepremičnin zavarovanke tožene stranke hodili v koloni po eden ali pa tudi po dva ali po trije drug ob drugem skrajno po levi strani utrjene makadamske poti, široke cca. 3 m (nepremičnine zavarovanke tožene: stanovanjska hiša, štala in gospodarsko poslopje so na desni strani poti), da sta bila neposredna očividca škodnega dogodka J. J. in L. S., ki sta bila v času škodnega dogodka tik ob tožniku, da se je pes, ki pred tem ni bil viden v bližini planinske poti, saj se je nahajal pri gospodarskem poslopju, nenadno pojavil in ugriznil tožnika na mestu, ki je označeno z rdečim križcem na spodnji fotografiji priloge A 17, da je bil pes pripet na verigo, ki je bila nameščena na stebru gospodarskega poslopja, in sicer je bila pripeta na „zajlo“ in „rinko“ oziroma jekleno vrv in obroč in ni bila ovita okrog stebra, da je bil pes prejšnja leta, ob enakem pohodu, pripet na krajši verigi, ki je segala do območja, ki je na isti fotografiji (priloga A 17) označeno z modrim križcem oziroma kulijem.

Tožena stranka meni, da je sodišče pri utemeljitvi napačno presojalo pridobljene dokaze, ob tem pa izvedenih dokazov ni presojalo vsakega posamično in vse skupaj. Navaja, da je v 20. točki obrazložitve sicer pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče F. T., in zakaj meni, da njena izpoved ni verodostojna, pri tem pa ni upoštevalo predložene fotografije, ki jo je posnel zavarovanec tožene stranke neposredno po dogodku, iz katere je razvidno, da veriga ni v zraku, torej se dejansko ni nahajala na jekleni vrvi, po kateri bi se lahko pes premikal. Ob tem je pri presojanju tega dokaza zanemarilo tudi izpovedbo I. D., ki je v tem primeru, skladno z izpovedbami zavarovanca, priče F. T. in predložene fotografije, izpovedal, da je bil pes pripet na stebru.

Ne drži, da je sodišče napačno ocenilo izpovedbe priče F. T.. Pritožbeno sodišče ne more presojati lastne dokazne ocene tožene stranke, da je iz fotografije razvidno, da veriga ni v zraku in da se ni nahajala na jekleni vrvi. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče o dejstvu, do kod je segala veriga, pa je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Oba očividca škodnega dogodka sta potrdila po tožeči stranki zatrjevano lokacijo škodnega dogodka, ki je glede na označbo na fotografiji na levi strani poti. Ne drži, da je sodišče zanemarilo izpoved I. D., saj se je do njegove izpovedbe, da je videl psa, da je bil ob stebru, kjer je bil pripet, opredelilo, s tem ko je štelo za bolj verjetno izpoved tožnika, da je bil pes pripet z verigo na jekleno vrv in je verigo ob premikanju vlekel po njej. Sicer pa je sodišče prve stopnje upravičeno ocenilo, da ni pomembno, kako je bila veriga pričvrščena, pač pa, do kam je segala oziroma do kam je lahko pes, pripet nanjo, dosegel, če se je zaganjal, zato so gornje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na način pripetja psa na verigo, tudi iz tega razloga neutemeljene. Dejstvo, da pes ni ugriznil drugih pohodnikov, ki so po isti poti šli že pred tožnikom, in da pes ni bil do njih agresiven, ni relevantno. Prav tako na pravilnost ugotovitve kraja škodnega dogodka ne vpliva, da na fotografiji – priloga A 17 psa ni na mestu, ki ga opisuje tožnik, saj ne gre za posnetek, narejen v času škodnega dogodka. Zaključka sodišča prve stopnje, da je bila veriga, na kateri je bil pes priklenjen, predolga, saj je ob iztegnjeni verigi z njo pes lahko dosegel območje označene planinske poti, pritožba ne more izpodbiti z navedbo, da je zaključek napačen, ker se je na ogledu samem ugotovilo, da veriga sega do točke, ki jo je na fotografiji označila zavarovanka tožene stranke. Merodajno je namreč stanje ob škodnem dogodku in ne v času ogleda. Sodišče prve stopnje je zaključek pravilno sprejelo na podlagi skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov, pri čemer je obrazložilo, zakaj ne sledi izpovedbi zavarovanke tožene stranke. Očitek, da je zaključek sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi in z zaključki sodišča samega, je pavšalen, saj pritožba ne pove, v nasprotju s konkretno katerimi dokazi in zaključki, zato ne terja pritožbene presoje. Prav tako ne drži, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe tožnika, saj sta kraj, na katerem je pes ugriznil tožnika in ki ga je tožnik pokazal in na fotografiji označil, potrdili dva očividca škodnega dogodka. Dejstvo, da veriga seže do ugotovljenega kraja ugriza, je torej sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi popolne in pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za zadostno nadzorstvo na psom, in pojasnilo, v čem je zavarovanka tožene stranke ravnala malomarno oz. zakaj za nadzorstvo ni bilo ustrezno poskrbljeno, zato ne drži pritožbeni očitek, da v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da je njena zavarovanka poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo psa. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo, da predstavlja opustitev zadostnega in primernega ravnanja, ki bi bilo doseženo že s samo skrajšanjem verige psa, neskrbno ravnanje imetnika psa, zaradi katerega je prišlo do škodnega dogodka. Ravnanje (opustitev) zavarovanke tožene stranke je zato upravičeno opredelilo za malomarno, ker zavarovanka ni poskrbela, da bi bila veriga, na kateri je bil pes priklenjen, tako dolga, da pes ne bi ogrožal mimoidočih pohodnikov, temveč je ravnala lahkomiselno, saj je mislila da do škode ne more priti. Sodišče druge stopnje se zato ne more strinjati s toženko, da je zavarovanec tožene stranke ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja, ker da je navsezadnje do dogodka nesporno prišlo na dvorišču njegove hiše, kar pomeni, da se je dejansko odrekel svoji pravici izvrševati neomejeno lastninsko pravico in jo je omejil na ta način, da je omogočil prost prehod vsem planincem po predvideni poti. Ob dejstvu, da je po poti, kjer je prišlo do škodnega dogodka, potekala planinska pot, kakor tudi, da je šlo za vnaprej napovedan vsakoletni pohod, ki se ga je udeležilo veliko število pohodnikov, bi morala biti zavarovanka tožene stranke še bolj skrbna in poskrbeti za potrebno varstvo in nadzorstvo psa, da le-ta ne bi komu povzročil škode. Ker je dopustila, da se je pes gibal na neustrezni dolžini verige, tako da je lahko dosegel planinsko pot in ugriznil tožnika, se tožena stranka ne more ekskulpirati niti z navedbo, da je območje, ki ga je varoval pes, nesporno bilo označeno z opozorilno tablo o hudem psu, saj zgolj z opozorilno tablo ni bila preprečena možnost nastanka škode. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v škodnem dogodku dne 7. 11. 2010, materialnopravno pravilna.

Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP pridržana za končno odločbo.