Jedro

Zaradi vsebinske in formalne pomanjkljivosti tožbe pogoji za izdajo zamudne sodbe niso podani. Z očitkom o naznanitvi dejanja policistom ni zatrjevano nedopustno ravnanje; očitek o posredovanju podatkov o tatvini okoličanom pa zaradi nezadostne substanciranosti ne utemeljuje tožbenega zahtevka. Nobeden od očitkov ne privede do uveljavljane posledice – odškodninske odgovornosti tožencev.

Za spor o plačilu odškodnine zakon enotnega sosporništva ne določa; tudi po naravi odškodninsko razmerje ni tako, da bi bila odločitev v sporu nujno enaka za vse sospornike na pasivni strani.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 3.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 393,00 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Tožnik je vložil pritožbo osebno in po pooblaščencu. V pritožbi, vloženi po pooblaščencu uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga izdajo vmesne sodbe o temelju tožbenega zahtevka, zoper drugega toženca pa spremembo sodbe z izdajo zamudne sodbe. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da so pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper drugega toženca podani, ker toženca nista enotna sospornika. Dejanje sta storila oba toženca, vsak zase samostojno, s tem, da sta tožnika obtožila tatvine in se vrednostno izražala o tožeči stranki. Ocenjuje, da je izkazano protipravno izvršitveno ravnanje vsakega od tožencev, prav tako pa tudi nastanek škode. Oba sta ravnala naklepno, z vednostjo in hote razžalila tožnika z negativnim in javnim izražanjem ter izrekanjem negativnih sodb in ocen o tožniku. Omenjene žaljive besede so lahko do vsakogar objektivno žaljive in podlaga za nastanek nepremoženjske škode. V pritožbi, ki jo je vložil tožnik osebno, pa je kot nesporno dejstvo povzeto: da sta toženca avgusta 2011 izjavila, da je tožnik storil kaznivo dejanje tatvine na vlomen način in da sta oba javno izražala mnenja in grdo govorila o tožeči stranki. Razloge sodbe označuje za protispisne, ker ni upoštevana izjava, dana policistom, da je storilec tatvine tožnik. Opozarja, da je določitev višine odškodnine materialnopravno vprašanje. Opisuje duševno trpljenje, povzročeno z izjavami tožencev. Meni, da bi se z zaslišanjem prič M.D. in V.H. lahko ugotovilo, da je bilo tožnikovo duševno stanje prizadeto. Opozarja na svojo takratno starost 78 let. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker so izvedeni dokazi nepravilno presojani in so zanemarjeni dokazi, ki so tožeči stranki v prid. Graja, da ni ugotovljeno, da sta toženca zlonamerno, brez da bi ju kdorkoli kaj vprašal, dne 6.8.2011 policistom izjavila, da je premičnine odtujil tožnik ter da je posledično tožnikove stanovanjske prostore preiskala policija, tožnik pa je bil zaslišan na PP Domžale. Opozarja na že podani predlog za izločitev razpravljajoče sodnice in predlog ponovno vlaga. Meni, da razpravljajoča sodnica zaradi pristranskosti ni pristojna odločati. Opozarja na pri Ministrstvu za pravosodje vloženo nadzorstveno pritožbo in na številne pravdne postopke, ki ji tožnik vodi zoper družini obeh tožencev ter prilaga listine iz teh spisov.

3. Tožena stranka je na obe pritožbi odgovorila. Pritrjuje ugotovitvi o enotnem sosporništvu na pasivni strani. Opozarja na izpoved tožencev, da sta policiji izrazila zgolj sum, da je storilec tatvine tožnik in na dejstvo, da je tožnik policistu odvzem kotla sam priznal. Kotel ni bil tožnikova last. Opozarja na pomanjkljive argumente in dokaze tožeče stranke. Predlaga zavrnitev obeh pritožb in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sosporniki na pasivni strani se štejejo za enotno pravdno stranko, če je po zakonu ali naravi pravnega razmerja, mogoče spor rešiti samo na enak način za vse tožence. Ali gre za tak primer, je treba ugotoviti na podlagi pravil materialnega prava. Tožnikova tožba je odškodninska. Predmet obravnavanja je odškodninsko razmerje. Za spor o plačilu odškodnine zakon enotnega sosporništva ne določa; tudi po naravi odškodninsko razmerje ni tako, da bi bila odločitev v sporu nujno enaka za vse sospornike na pasivni strani. Vsak od povzročiteljev škode namreč lahko odgovarja z drugačno stopnjo krivde, njegovo ravnanje je ali ni v vzročni zvezi z nastalo posledico; storilci lahko v različnem obsegu prispevajo k nastanku škode. S prvostopenjsko ugotovitvijo, da sta toženca enotna sospornika, pritožbeno sodišče zato ne soglaša; učinki pravnih ravnanj prvega toženca se torej na pravni položaj drugega toženca ne raztezajo oz. nimajo vpliva.

6. Tožnik uveljavlja solidarno odgovornost, ker sta toženca delovala kot sostorilca (navedba na tretji strani tožbe); na drugi strani tožbe pa utemeljuje, da sta dne 6.8.2011 oba prijavila tatvino in policistom navedla, da je premičnine odtujil tožnik. Zatrjuje torej solidarno odgovornost zaradi skupnega delovanja, kakor je opredeljena s 1. odstavkom 186. čl. Obligacijskega zakonika. S tem razlogom utemeljuje zahtevo, da se vsakemu od tožnikov naloži v plačilo odškodnino za celotno škodo. Solidarnost dolžnikov pomeni, da upnik lahko zahteva izpolnitev od kateregakoli od njih, ni pa nujno, da je njihova obveznost enaka. Izmed solidarnih dolžnikov lahko vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki (395. čl. ZPP). Trditev o solidarni odgovornosti torej ni v nobeni povezavi z vprašanjem, ali sta toženca navadna ali enotna sospornika, torej taka, da je za oba spor mogoče rešiti samo na enak način (196. čl. ZPP),

7. Sodišče odsotnost pogojev za izdajo zamudne sodbe zoper drugega toženca utemeljuje tudi z ugotovitvijo, da iz tožbenih navedb ne izhaja posledica, ki jo tožnik uveljavlja (tretja točka prvega odstavka 318. čl. ZPP). S to ugotovitvijo pritožbeno sodišče soglaša. S trditvijo, da sta toženca tatvino prijavila in policistom kot storilca navedla tožnika, tožnik ne zatrjuje protipravnega ravnanja tožencev. Zakon o kazenskem postopku (ZKP-1) v 146. čl. določa, da vsakdo lahko naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; pa tudi, da v določenih primerih opustitev ovadbe pomeni celo kaznivo dejanje. Tožnik ne zatrjuje, da bi ga toženca krivo ovadila – ga naznanila vedoč, da dejanja ni storil. Samo táko ravnanje – kriva ovadba – je prepovedano (283. čl. Kazenskega zakonika). Šele v pritožbi tožnik osebno omenja, da sta toženca pri podajanju ovadbe tožnikovo ime navajala zlonamerno. Ker ne navaja, zakaj tovrstnih trditev ni podal pred sodiščem prve stopnje, novota ni dovoljena (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

8. Tožba pa vsebuje tudi trditev, da sta toženca tudi celotno okolico, sosede in krajane Domžal obvestila, da je tožnik storil vlomno tatvino in si prilastil premičnine: kotel za kuhanje žganja, dve otroški gorski kolesi in več različnih ključev za vhodna vrat hiše. To pa je tudi vse, kar o tem ravnanju tožnik navaja. Gre za očitno pomanjkljivost trditev, saj tožba ne vsebuje podatkov o tem, katerim osebam, v kakšnih okoliščinah, na kakšen način, kaj ... sta toženca izjavila. Konkretne osebe, ki jih tožnik navaja na tretji strani tožbe zgoraj, so se po tožnikovih trditvah samo seznanile z obtožbami, niso pa to osebe, ki bi jim toženca posredovala neresnične in za tožnika žaljive obtožbe. Taka pomanjkljiva tožba je bila vročena drugemu tožencu. Taka tožba ne omogoča obrambe, saj iz nje toženec ne more ugotoviti proti čemu naj se brani, katera dejstva naj zanika, katera dejstva naj zatrjuje v svoj bran. Trditev o nedopustni seznanitvi okoličanov s storjenim dejanjem je navržena, tožba pa v tem delu zaradi nedoločnosti očitka protipravnosti nepopolna in nejasna. Ker drugemu tožencu obramba zaradi nedoločnih očitkov ni bila omogočena, ga ne morejo prizadeti s 318. čl. ZPP predvidene posledice. Zamudne sodbe niti argumentirati ne bi bilo mogoče, saj ni jasno, katera dejstva, naj bi drugi toženec s svojo pasivnostjo pripoznal. Zamudna sodba namreč temelji na neovrgljivi domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe.

9. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper drugega toženca, ki na tožbo ni odgovoril, niso podani. Nobeden od očitkov ne privede do uveljavljane posledice (odškodninske odgovornosti tožencev); z očitkom o naznanitvi dejanja policistom ni zatrjevano nedopustno ravnanje, očitek o posredovanju podatkov o tatvini okoličanom pa zaradi nezadostne substanciranosti ne utemeljuje tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi te vsebinske in formalne pomanjkljivosti tožbe pogoji za izdajo zamudne sodbe niso podani.

10. Z odsotnostjo z naroka je tožeča stranka onemogočila, da bi jo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo h konkretizaciji in substanciranju trditev o razširjanju trditve o tatvini po okolici. Zaslišanje prič ni bilo potrebno, ker pravno pomembna dejstva, o katerih bi priče lahko izpovedovale, niso bila zatrjevana. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z zaslišanjem tožencev, medtem ko je tožnik, ki se na vabilo na zaslišanje ni odzval, izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem onemogočil. Tako iz zaslišanja tožencev kot iz tožilstvu posredovanega poročila PP Domžale ter temu poročilu priloženih listin je razvidno, da ravnanje tožencev, ki sta tatvino svojih premičnin prijavila policiji in pri tem kot možnega storilca navedla toženca, ni protipravno. Iz poročila policije je razvidno, da je bila ovadba podana zoper neznanega storilca.

11. Predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti – protipravno ravnaje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, odgovornost povzročitelja – morajo biti podane kumulativno. Že če manjka ena od njih, odškodninske odgovornosti ni. Zahtevek je zato treba zavrniti že iz razloga, ker ni izkazano protipravno ravnanje tožencev. Do pritožbenih razlogov, ki grajajo obstoj drugih elementov odškodninske odgovornosti, se zato pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, sta na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožbi zavrnjeni. Ker odgovor na pritožbi ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da tožena sama stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 155. čl. ZPP).