Jedro

Zahtevo stranke, ki v materialnem in formalnem pogledu pomeni samostojen in nov zahtevek, je potrebno kot tako tudi obravnavati in o njej odločiti glede na določbe materialnega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A, št.... z dne 25. 7. 2003, s katerim je prvostopni organ zavrgel zahtevek tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke pokojni AA. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je UE A obravnavala tako zahtevek za priznanje statusa begunke tožnika BB, kot matere AA. Obema je bila izdana odločba dne 24. 12. 1998 in zahtevek zavrnjen. Obe odločbi sta bili vročeni istega dne, to je 29. 12. 1998, vročilnico pa je očitno podpisala žena pritožnika "C...". Zoper odločbo matere tožnik ni vložil pritožbe in tudi ne obvestil organ o njeni smrti dne 1. 12. 1998. Po stališču tožene stranke je imel tožnik po prejemu odločbe za svojo mater možnost, da kot pravni naslednik obvesti upravni organ o njeni smrti in zahteva nadaljevanje postopka oziroma, da postopek po njeni smrti nadaljuje neposredno z vložitvijo pritožbe zoper negativno odločbo, tako kot je storil v svoji zadevi. Nobene od teh dveh možnosti ni izkoristil, zato je odločba po preteku roka za pritožbo postala pravnomočna. Takšno stališče ni v nasprotju z določbo 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) po katerem se postopek po umri osebi nadaljuje, če gre za pravno korist naslednikov umrle osebe. Postopek je bil pač nadaljevan brez zahteve pritožnika in zaključen z odločbo, ki jo je tožnik prejel in imel možnost, da se izreče o nadaljevanju postopka. Pravnomočno odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi izrednih pravnih sredstev. Tožena stranka ugotavlja, da v tej zadevi niso podani razlogi za uporabo nobenega pravnega sredstva. Prvostopni organ je zato ravnal pravilno in zakonito, ko je s svojim sklepom, na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP zavrgel vlogo pritožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja materi AA, v zadevi, o kateri je že odločeno s pravnomočno odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da zahteva, da se vse pravice in upravičenja, ki izhajajo iz naslova statusa žrtve vojnega nasilja - begunca po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN) priznajo tudi pokojni materi AA, umrli 1. 12. 1998. Skupaj z njo je že 12. 2. 1996 vložil zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Mama pa je 1. 12. 1998 preminila, vročitev odločbe z dne 24. 12. 1998, s katero je bil zahtevek zavrnjen, pa je bila opravljena ženi CC. Na svojo zavrnitev statusa se je pritožil tako, da je bil naknadno status žrtve vojnega nasilja podeljen njemu in sestri DD. Zato je vložil zahtevek, da se status žrtve vojnega nasilja prizna tudi materi. Prvostopni organ pa je s sklepom z dne 25. 7. 2003 zahtevo zavrgel, ker je bilo o njej že pravnomočno odločeno. Vendar pa odločba št...., vročena po smrti matere, ne more postati pravnomočna. Po določbi 50. člena ZUP se, če stranka med postopkom umre postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Organ bi moral paziti, da je bila v navedenem primeru izdana odločba zoper osebo, ki je bila že mrtva. Odločba št... torej ni pravnomočna odločba v smislu 129. člena ZUP. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in materi prizna status žrtve vojnega nasilja.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v postopku na prvi stopnji niso bila kršena določila materialnega predpisa in tudi ne določila postopka. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot sta jih navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi in prvostopni organ v sklepu.

Prvostopni organ je v obravnavanem primeru izdal sklep na podlagi zahteve tožnika z dne 29. 5. 2003, s katerim je ta zahteval priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke pokojni materi AA. Obravnavani zahtevek je tako v formalnem kot materialnem pomenu nova zahteva tožnika, ni zahteva za nadaljevanje postopka, ki ga je v letu 1996 sprožila mati tožnika AA, da organ o zahtevani pravici v upravnem postopku odloči. Organ je zahtevo preizkusil in ugotovil, da pogoji za uvedbo postopka v obravnavani zadevi niso podani, zato je v skladu z določbo 129. člena ZUP zahtevo pravilno zavrgel. V zahtevi z dne 29. 5. 2003 tožnik ne uveljavlja svoje pravice oziroma pravne koristi, po določbi 7. člena ZZVN pa tudi kot družinski član ne more imeti lastnosti stranke v sporni zadevi. Lastnost stranke ima lahko v posameznem upravnem postopku le oseba, ki ji pravico ali obveznost, o katerih se odloča v upravnem postopku, daje materialni predpis. Po določbi 7. člena ZZVN pa je upravičen do varstva le družinski član tiste osebe, ki je izgubila življenje, umrla ali bila pogrešana v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Pokojna AA, umrla 1. 12. 1998, pa v okoliščinah, ki so navedene, ni umrla, zato tudi tožnik ne more biti upravičena stranka za vložitev zahteve, ter je zato prvostopni organ pravilno zahtevo zavrgel. Tožnik po določbi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP ne more biti stranka postopka. Prvostopni organ pravih razlogov za odločitev ni navedel, navedba napačnega razloga pa na pravilnost in zakonitost odločitve, ker je tudi pravilni razlog naveden v 129. členu ZUP, v smislu presoje po 2. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ne vplivala. Po navedeni določbi se upravni akt odpravi le, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Po mnenju sodišča pa, ker je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in ker je na tako odločitev tožena stranka zato pravilno zavrnila pritožbo, zgolj navedba napačnega razloga, na pravilnost odločitve ni vplivala. Neutemeljeni pa so posledično tudi vsi ostali tožbeni ugovori, ki se nanašajo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in uporabo materialnega prava. V obravnavani zadevi pa tudi ni pravno relevantno ali je v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno ali je odločba z dne 24. 12. 1998 pravnomočna ali ne, saj navedena okoliščina v obravnavani zadevi ni relevantna.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS, ker je spoznalo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, te pravilne razloge pa je sodišče navedlo v sodbi.