Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvesti o prekršku in ga pouči, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja, če se bo v izjavil pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 61/2016 z dne 23. 2. 2017 presodilo, da je vsebino navedene določbe treba razlagati v luči določbe 29. člena Ustave, ki tudi storilcu prekrška zagotavlja, da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Če prekrškovni organ storilca prekrška pisno obvesti o prekršku, ima storilec v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZP-1 možnost, da se v petih dneh od vročitve obvestila izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba o prekršku v delu, ki se nanaša na odgovorno osebo L. R., razveljavi ter zadeva vrne prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Inšpekcija za lovstvo in ribištvo, je z odločbo o prekršku, št. 6014-143/2016-9 z dne 13. 2. 2017, storilki prekrška, pravno osebo A. A. in odgovorno osebo L. R., spoznal za odgovorni storitve prekrškov po 11. točki prvega odstavka 76. člena Zakona o divjadi in lovstvu. Pravni osebi je izrekel globo v višini 4.200,00 EUR, odgovorni osebi pa globo v znesku 420,00 EUR. Odgovorna in pravna oseba zoper odločbo o prekršku nista vložili zahteve za sodno varstvo, zato je odločba postala pravnomočna.

2. Zoper navedeno pravnomočno odločbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve določbe drugega odstavka 55. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 62.a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ter kršitve določb 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve poudarja, da prekrškovni organ odgovorne osebe ni obvestil o prekršku in jo poučil o pravicah iz drugega odstavka 55. člena ZP-1. S tem jo je prikrajšal za možnost, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka ter poda dokazne predloge. Prekrškovni organ je tako posegel v storilkino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter kršil njena pravna jamstva iz 29. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi v delu, ki se nanaša na odgovorno osebo L. R., in zadevo vrne prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška, ki pa se o njej ni izjavila.

B.

4. Vrhovno sodišče se je že v številnih svojih odločbah1 oprlo na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-319/2010, U-I-63/2010 z dne 20. 1. 2011, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena Ustave posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem, ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Ta jamstva poštenega postopka morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitve z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja _(fair trail)_2. 5. V skladu z določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvesti o prekršku in ga pouči, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja, če se bo v izjavil pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 61/2016 z dne 23. 2. 2017 presodilo, da je vsebino navedene določbe treba razlagati v luči določbe 29. člena Ustave, ki tudi storilcu prekrška zagotavlja, da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Če prekrškovni organ storilca prekrška pisno obvesti o prekršku, ima storilec v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZP-1 možnost, da se v petih dneh od vročitve obvestila izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška.

6. V obravnavanem primeru je iz podatkov prekrškovnega spisa razvidno, da je prekrškovni organ pravno osebo - A. A. dne 7. 1. 2017 pisno obvestil o prekršku ter jo poučil v skladu z določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1. 7. Kot v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno ugotavlja vrhovni državni tožilec, pa iz prekrškovnega spisa ni razvidno, da bi pred izdajo odločbe o prekršku prekrškovni organ pisno obvestil tudi odgovorno osebo L. R., ki ga je kasneje z odločbo o prekršku spoznal za odgovornega storitve prekrška ter mu izrekel globo. S tem je prekrškovni organ kršil določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 in storilca prekrška prikrajšal za možnost, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka, ter da v zvezi z očitanim prekrškom poda dokazne predloge v svojo korist. S tem je bila storilcu prekrška kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter temeljna jamstva poštenega postopka, ki mu jih zagotavlja 29. člen Ustave.

C.

8. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano odločbo o prekršku v delu, ki se nanaša na odgovorno osebo L. R., razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V ponovnem postopku bo moral prekrškovni organ ugotovljeno kršitev pravice do poštenega postopka odpraviti ter storilcu pred izdajo odločbe o prekršku omogočiti, da se seznani s prekrškovnim očitkom ter se o njem izjavi.

1 Primerjaj sodbe IV Ips 45/2011 z dne 11. 5. 2011, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 105/2010 z dne 15. 6. 2010, IV Ips 25/2016 z dne 21. 6. 2016 in IV Ips 61/2016 z dne 23. 2. 2017. 2 Primerjaj zadeve Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Milenovič proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013, Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013 in Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2016.