Jedro

Protipravna izterjava dolga pomeni tudi izterjavo nezapadlega dolga in je celotni plačani znesek predstavljal neobstoječo obveznost oškodovanca tako, da je uresničen zakonski znak, da je obsojenka ravnala protipravno, torej, da je v izvršbi protipravno izterjala več, kot je bil oškodovanec dolžan plačati in si nato tudi prilastila zmotno preplačilo dolga.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati na 250,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku je obsojeno N. R. s sodbo z dne 31. 5. 2017 spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca in potrebne izdatke in nagrado njegove pooblaščenke. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 2. 2018 zavrnilo pritožbi obsojenke in njenega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso v višini 204,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenko oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevane kršitve zakona niso podane, zagovornik pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve odločb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Vrhovno sodišče lahko preizkusi obstoj tistih kršitev zakona, ki so v zahtevi konkretno utemeljene in pojasnjene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP, se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornik v zahtevi trdi, da je v sodni poravnavi, sklenjeni pred Okrožnim sodišče v Ljubljani dne 11. 10. 2011, ki je podlaga za plačilo preživnine in izvršilni naslov, sicer navedeno, da je preživnino treba plačati do 1. v mesecu kar si je obsojenka razlagala tako, da se rok izteče zadnjega dne v mesecu. Če je bil njen pogled napačen, to še ne predstavlja kaznivega dejanja.

7. Kot sta pojasnili že sodišči prve in druge stopnje in tudi državni tožilec v odgovoru na zahtevo, da je obsojenka uresničila zakonski znak, da je oškodovanec plačal „več, kot je dolžan plačati“ z vidika časa nastanka obveznosti. Protipravna izterjava dolga pomeni tudi izterjavo nezapadlega dolga in je celotni plačani znesek predstavljal neobstoječo obveznost oškodovanca tako, da je uresničen zakonski znak, da je obsojenka ravnala protipravno, torej, da je v izvršbi protipravno izterjala več, kot je bil oškodovanec dolžan plačati in si nato tudi prilastila zmotno preplačilo dolga. Določba sodne poravnave, do kdaj je bil oškodovanec dolžan nakazati preživnino vsak mesec, je tudi jasna. Določa, da mora preživnino plačati vključno do 1. dne v mesecu do 24.00 ure tega dne in ne dan pred navedenem dnem (zagovornik navaja v zahtevi na več mestih, da naj bi obsojenki bilo očitano tudi, da je ravnala napačno, ker je odvetnica in da naj bi bila zaradi tega „kriva“; sodišči prve in druge stopnje sta poudarili, da ne gre za prava neuko stranko, ampak za osebo, ki se pri svojem delu, torej pri opravljanju poklica odvetnice nedvomno srečuje tudi z izvršbo in z roki, v katerih je treba obveznost poravnati in s tem, kdaj obveznost zapade v plačilo). Navedbe, da ravnanje obsojenke ni bilo protipravno, s čimer zagovornik nakazuje kršitev kazenskega zakona, niso utemeljene.

8. Obsojenka ni bila v zmoti kot nakazuje zagovornik, ko trdi, da so podani elementi dejanske zmote po 30. členu KZ-1, saj je določba, do kdaj je oškodovanec zavezan plačati preživnino za otroka jasna in obsojenkino ravnaje predstavlja protipravno ravnanje in protipravno izterjavo dolga. Z navedbami o dejanski zmoti zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Dejanska zmotna se presoja v vsakem konkretnem primeru posebej, razloge za to, ali je bila obsojenka v dejanski zmoti je potrebno ugotoviti in se tako nanašajo na presojo dejanskega stanja. Sodišče ni ugotovilo v pravnomočni sodbi dejstev, pomembnih za sklep o dejanski zmoti (če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali je zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno). Z navedbami o dejanski zmoti zagovornik uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Kršitve kazenskega zakona zagovornik ne more uveljavljati z navedbami, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno, ker je bil po ugotovitvi dvojnega plačila denar oškodovancu vrnjen, celo pred vložitvijo obtožnega predloga. Kasnejša povrnitev škode oškodovancu (v obravnavanem primeru delna), na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva.

10. Z vsemi ostalimi navedbami, v katerih zagovornik niti ne opredeli katero kršitev procesnega ali kazenskega zakona uveljavlja, pa zagovornik ostaja na ravni izpodbijanja dejanskega stanja. Zagovornik z navedbami, da znesek 56,12 EUR, to je strošek izvršbe in zamudnih obresti, ne pomeni izterjave stroškov vložene izvršbe in da ta znesek ne sodi v okvir zakonskega znaka „kdor izterja več kot je dolžan plačati“, ostaja na ravni izpodbijanja dejstev. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da je banka iz računa na podlagi sklepa o izvršbi oškodovancu odtegnila celotni znesek, to je znesek glavnice (preživnine) skupaj s stroški in zamudnimi obrestmi, torej znesek, ki ga je izvršilno sodišče naložilo v plačilo oškodovancu. Zagovornik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in trdi, da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Enako velja za navedbe, da obsojenka ni ravnala naklepno in da ji naklep ni dokazan ter za navedbo o toksičnosti odnosov med obsojenko in oškodovancem. Kršitve procesnega ali kazenskega zakona zagovornik ne uveljavlja niti s trditvami, da so v pravnomočni sodbi uporabljeni napačni izrazi, ko se govori tako o obrokih kot o anuitetah. Takšnih neobrazloženih navedb Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, saj ni jasno, katero kršitev zakona, naj bi zagovornik uveljavljal. 11. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve in obsojenkinih premoženjskih razmer.