Jedro

Glede ugotovitvenega dela izreka v sporu zaradi motenja posesti je sodna praksa res že večkrat zavzela stališče, da ta načeloma ni potreben (in ga je potrebno zaradi odsotnosti pravnega interesa zavreči - in ne zavrniti, kot to navaja pritožba), vendar pa ga še vedno dopušča. Sodišče namreč odloča v mejah postavljenega zahtevka. Prav v konkretnem primeru se izkaže, da sta ugotovitveni in prepovedni del izreka prepletena v taki meri, da zgolj njuno sožitje nudi dovoljšnjo mero določnosti in posledično izvršljivosti odločbe. Sodišče druge stopnje zato v izrek ni poseglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta toženca, s tem, ko sta na traso poti, ki poteka po delu njune nepremičnine parc. št. 434/6, k. o. X, ki jo tožnik uporablja za dostop in prevoze z gospodarskimi vozili do svojega gospodarskega poslopja, stoječega na zemljišču parc. št. 434/7 in 434/5, obe k. o. X, dne 17. 12. 2011 zabila kovinske stebre na traso poti in s tem onemogočila tožniku navedenega dne prevoz po tej poti in s tem onemogočila tožniku navedenega dne prevoz po tej poti in mu s tem onemogočila nemoteno uporabo te poti in ga motila v soposesti dela nepremičnine parc. št. 434/6, k. o. X, po kateri poteka trasa poti (I. točka izreka). Tožencema je prepovedalo, da bi v prihodnje s takimi ali podobnimi dejanji, ki so opisana pod točko I. tega sklepa, onemogočala tožniku nemoteno uporabo te dovozne poti in ga s tem motila v soposesti tega dela nepremičnine parc. št. 434/6, k. o. X (II. točka izreka). Toženca sta dolžna tožniku solidarno povrniti njegove pravdne stroške v znesku 697,50 EUR, v roku 8 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) in sodišču druge stopnje predlagata, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da je tožnik tekom postopka večkrat spremenil tožbeni zahtevek, kar je storil po preteku 30-dnevnega roka, zaradi česar so bile vse spremembe tožbe nedopustne in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti. Izpodbijani sklep nima razlogov glede sprememb tožbenega zahtevka, zaradi česar se ga ne da preizkusiti. Tožnik je v prvotnem tožbenem zahtevku navajal, da se sporna pot nahaja na nepremičninah parc. št. 434/3 in 434/6, k. o. X, kar je z zadnjo spremembo tožbe spremenil tako, da navaja, da sporna pot poteka po nepremičnini parc. št. 434/6, k. o. X. Tožnik je s spremembo nepremičnine, po kateri poteka pot, spremenil lokacijo in potek poti, zaradi česar gre za bistveno spremembo tožbe, ki pa je podana prepozno, zaradi česar spremembe tožbe ni dopustno dopustiti. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanj tožencev, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in nedoločen. Tožbeni zahtevek je nesklepčen tudi zato, ker tožnik v tožbi in vlogah navaja, da služnostna pot poteka po nepremičninah parc. št. 343/3 in 343/6, drugič po 343/3 in 434/6 ter tudi po parc. št. 434/3 in 434/6, pri čemer pa toženca ne vesta, na katero nepremičnino in sporno služnostno pot naj bi se predmetni sodni postopek nanašal. Tožbeni zahtevek je po spremembi na naroku 7. 6. 2012 sam s seboj v nasprotju. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ(2)) posesti pravice ne pozna in ne daje pravnega varstva posesti pravice, zaradi česar je potrebno tožbeni zahtevek zavreči oziroma zavrniti, kot je to storilo sodišče prve stopnje že s sklepom 7. 6. 2012. Sodišče ni zaslišalo priče M. M., ki je mati tožencev in živi na kraju motenja, zaradi česar bi vedela povedati, da tožnik sporne poti ni imel v posesti in je ni uporabljal. Z neizvedbo predlaganih dokazov, predvsem z nezaslišanjem priče M. M., je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj neizvedeni dokazi vplivajo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlagane priče, je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Dokazni postopek je treba dopolniti z zaslišanjem priče. Sodišče prve stopnje zavrnitve dokaza z zaslišanjem priče M.M. ni utemeljilo in je v tem delu sklep nezakonit, saj ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče je v nasprotju z izvedenimi dokazi, le na podlagi navedb tožencev, zaključilo, da je imel tožnik v posesti sporno pot. Sodišče mora posest poti ugotoviti z izvedenimi dokazi. Dogovarjanja o meji ter o služnostni pravici med tožnikom in tožencem J. M. sama po sebi ne dajejo podlage za zaključek sodišča, da je imel tožnik sporno pot v posesti, ampak bi moralo sodišče prve stopnje posest poti ugotavljati, česar pa ni storilo. Tožnik ni imel podlage za posest sporne trase v zemljiški knjigi, kjer je bila vpisana služnostna pravica, vendar po drugi nepremičnini in pod drugi trasi. Dve vožnji po sporni trasi, ki jih je tožnik izvedel na skrivaj, še ne pomenita, da je tožnik pot imel v posesti in posledično ni upravičen do posestnega varstva. Sodišče zmotno zaključi, da je tožnik pot uporabljal od nakupa dalje. Tožnik je imel namen pot uporabljati šele, ko je ugotovil, da je v zemljiški knjigi zapisana služnostna pravica, vendar je po poti zapeljal največ dvakrat, nakar je z uporabo poti tudi prenehal in je za dostop uporabljal neposredni dostop iz javne poti, kot je to počel od nakupa dalje ter pred njim njegovi pravni predniki. Glede na to, da tožnik ni imel poti v posesti, dejanja prvega toženca ne predstavljajo motilnega in samovoljnega ter protipravnega ravnanja. Sodišče je nepravilno zavrnilo ugovor drugega toženca glede pasivne legitimacije. D.M. ni zabil kolov, kar je potrdil sam in tako tožnika ni motil v posesti poti. Sodišče bi moralo tožbo zoper drugega toženca zavreči. Drugi toženec ni vedel za dejanja prvega toženca, saj živita ločeno in se o zabitju količkov nista pogovarjala, zaradi česar drugi toženec ni motil posesti tožnika in od slednjega ni imel nobenih koristi. Sodišče je ugodilo ugotovitvenemu delu, ki je nepotreben in bi ga moralo sodišče prve stopnje v skladu s sodno prakso zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je v konkretni zadevi že odločalo. S sklepom I Cp 3297/2012 z dne 15. 5. 2013 je razveljavilo prvotni sklep sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga nesklepčnosti. V navedenem razveljavitvenem sklepu je višje sodišče že obrazložilo, da tako teorija kot sodna praksa zavzemata enotno stališče, da pojma posesti stvarne služnosti SPZ ne pozna več, hkrati pa tudi, da se s tem varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo. S tem pa je tudi odgovorjeno na navedbe tožencev v konkretno presojani pritožbi, da je bil pravilen prvotni sklep sodišča prve stopnje, torej sklep, ki ga je višje sodišče že razveljavilo. V navedenem sklepu pa se je sodišče druge stopnje že opredelilo glede trditev o nesklepčnosti tožbe.

6. V novem sojenju je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo ključna pravno relevantna dejstva, in sicer, ali je bil tožnik soposestnik sporne poti in ali je bila njegova posest dejansko motena (prvi odstavek 33. člena SPZ). O tem, da je tožnik soposest imel, se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi zaslišanja prvega toženca, ki je izpovedal, da je moral postaviti kovinske stebre, ker se tožnik njegovih opominov, da ne sme voziti, ni držal. Tudi drugi toženec je potrdil, da je tožnik začel voziti po poti v letu 2008 ali v letu 2009. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tudi tožnik v svoji izpovedbi prepričljivo pojasnil, da je uporabljal pot po parceli tožencev že od nakupa svojih nepremičnin, torej od leta 2005 dalje. Vse do leta 2011 toženca vožnji nista nasprotovala, ker pa tega leta do dogovora o zamenjavi zemljišč ni prišlo, sta začela vožnje prepovedovati, vendar jih je tožnik kljub temu izvajal. Po presoji sodišča prve stopnje je delno takšno tožnikovo izpovedbo priznal tudi prvi toženec, ko je govoril o tem, da sta se s tožnikom dogovarjala o zamenjavi zemljišč. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je imel tožnik v posesti del parcele parc. št. 434/6, k. o. X, po kateri poteka trasa poti in po kateri je tožnik dostopal do svojih zemljišč, do svojega gospodarskega poslopja. Sporno pot je tožnik uporabljal in je posledično do posestnega varstva upravičen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je prvi toženec v svoji izpovedbi v celoti priznal, da je kritičnega dne zabil kovinske stebre na traso poti in tako tožniku tega dne onemogočil prevoz po tej poti, vse dokler teh količkov na zahtevo policistov ni odstranil. Ugotovljeno je bilo tudi, da toženca nista imela nobenega pooblastila, ki bi temeljilo na ustrezni pravni podlagi in ki bi opravičevalo motilno ravnanje.

7. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je imel tožnik sporno pot v posesti, sprejelo na podlagi izvedenih dokazov in ne zgolj „navedb tožencev“, kot to očitata pritožnika. Obrazložitev sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitve, ki je očitno v tej zvezi zmotila pritožnika, je razumeti zgolj v okviru zaključka, da se sodišče prve stopnje ni spuščalo v presojo, ki presega posestno varstvo. Pritožnika nadalje izpostavljata, da dogovarjanja med tožnikom in tožencem J. M. o meji med nepremičninami ter služnostni pravici sama po sebi še ne dajeta podlage za zaključek, da je imel tožnik v posesti sporno pot. Odgovoriti je, da je sodišče prve stopnje zaključek o tožnikovi soposesti (uporabi sporne poti) sprejelo na podlagi izpovedbe tožnika in tožencev, v celostno dokazno oceno posesti poti pa je umeščen tudi pritožbeno izpostavljeni dogovor, ki pa sicer ni ključen in kot tak v izpodbijanem sklepu tudi ni obravnavan. Pritožbene navedbe, da tožnik ni imel podlage za posest sporne trase v zemljiški knjigi, pri sodnem varstvu posesti niso pravno relevantne. Pritožbeni očitki, da je tožnik začel uporabljati pot šele, ko je ugotovil, da je v zemljiški knjigi zapisana služnostna pravica in da je po poti zapeljal na skrivaj največkrat dvakrat, nimajo podlage v dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki jo sodišče druge stopnje sprejema kot življenjsko in prepričljivo. Sodišče prve stopnje namreč ni verjelo tožencu M. J., da je tožnik vozil skrivoma po zatrjevani poti oziroma po delu njegovega zemljišča, ker se ta del nahaja med obema hišama tožencev (novo in staro hišo), kar tudi sodišče druge stopnje povsem prepriča. 8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem M. M. Na prvem naroku za glavno obravnavo 7. 6. 2012 sta toženca navedla sledeče (drugi odstavek na drugi strani list. št. 16): "Tožeča stranka služnostne pravice poti ni nikdar izvrševala, ampak želi slednjo sedaj, ko je ugotovila, da obstaja, izsiliti od toženih strank, zaradi česar pot na parc. št. 434/6 k. o. X uporablja na skrivaj in na silo, čeprav nima nobene pravice in ne posesti. Tožeča stranka je na navedeni poti sama brez dovoljenja in soglasja toženih strank poškropila travo ter jo s tem uničila, prav tako pa je obrezala jablane in drevesa, ki stojijo ob poti. Slednje je razvidno iz fotografij 3x. Navedeno pa bodo potrdile tako toženi stranki kot priča M. M., ki je mati toženih strank in vseskozi živi na predmetnem kraju."

9. Kot je razvidno, sta toženca že v trditvah navedla, da tožnik pot uporablja. Da jo uporablja na skrivaj, dokazni postopek ni potrdil, slednje („na skrivaj“) pa tudi sicer predstavlja že pravno kvalifikacijo dejanskosti (dejstva uporabe poti). Poleg tega dejstvo, da je tožnik uporabljal sporno pot, ne potrjuje le izpovedba tožnika, ampak tudi izpovedbi tožencev. Pritožbena trditev, da bi M. M. vedela povedati, da tožeča stranka sporne poti ni uporabljala, je tako diametralno nasprotna trditvam tožencev, podanim na naroku. Ob danih navedbah ter enakih izpovedbah ne le tožnika, ampak tudi tožencev, je predlagani dokaz prešibek, da bi mogel privesti do drugačnega zaključka o tem, ali je tožnik pred zatrjevanim motenjem uporabljal sporno pot ali ne.

10. Ker izvedba dokaza ni bila potrebna, niti z njegovo neizvedbo niti z izostankom izrecne obrazložitve njegove zavrnitve ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka.

11. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti stališča izpodbijanega sklepa o obstoju pasivne legitimacije drugega toženca. V sklepu je navedeno, da sta toženca solastnika parc. št. 434/6, k. o. X, ter da toženec D.M. sicer ni fizično sodeloval pri motilnem ravnanju (zabijanju količkov), vendar pa se nikoli v postopku tudi ni ogradil od ravnanja J. M., niti ni njegovemu ravnanju nasprotoval. Ob dejstvu, da je soposestnik sporne poti navedeni razlogi zadostujejo za zaključek o obstoju pasivne legitimacije drugotoženca. V pritožbi izpostavljeni okoliščini, da toženca živita ločeno in da se o zabitju količkov nista pogovarjala, sta ob ugotovljenih okoliščinah nepomembni.

12. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sam potek sporne poti v naravi že od samega začetka med pravdnima strankama ni sporen(3), toženca pa tudi v pritožbi izrecno potrjujeta, da se trasa sporne poti ni spreminjala (drugi odstavek na 3. strani pritožbe). Pritožbeno vztrajanje, da je tožnik, ki je v prvotnem tožbenem zahtevku navajal, da se sporna pot nahaja na nepremičnini parc. št. 434/3 in parc. št. 434/6, k. o. X, z zadnjo spremembo, da sporna pot poteka po nepremičnini parc. št. 434/6, k. o. X, bistveno spremenil tožbo (oziroma postavil nov zahtevek), in to po poteku prekluzivnih rokov (32. člen SPZ), ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v 2. točki obrazložitve navedlo, da ni šlo za spremembo tožbe, ampak zgolj za modifikacijo tožbenega zahtevka, s katero je bil opredeljen potek poti (in torej ne drži pritožbena navedba, da izpodbijani sklep nima razlogov glede sprememb tožbenega zahtevka). Sodišče prve stopnje je utemeljeno odločalo o tožbenem zahtevku v obsegu, kot ga je je postavil tožnik v vlogi z dne 19. 12. 2014 in v 5. točki obrazložitve ugotovilo še, da ne držijo trditve tožencev, ki sta zatrjevala, da ni prišlo do spremembe parcelnih števil. Prišlo je namreč do nekaj sprememb, bistven zaključek (ki ga pritožba ne izpodbija) pa je, da zadevna pot poteka po parceli št. 434/6, k. o. X. Glede na to, da je sodišče prve stopnje (pravilno) obravnavalo popravljeni tožbeni zahtevek z dne 19. 12. 2014, se sodišče druge stopnje ne opredeljuje do pritožbenih očitkov, da je tožbeni zahtevek po spremembi 7. 6. 2012 (list. št. 17), gre torej za spremembo pred 19. 12. 2014, sam s seboj v nasprotju. Ne drži, da je tožbeni zahtevek nesklepčen iz razloga, ker naj bi tožnik v tožbi in vlogah navajal različne permutacije parcelnih številk (343, 434). Pritožnika ne konkretizirata, kako naj bi slednje vplivalo na pravilnost same odločitve, pritožbena navedba, da zaradi tega ne vesta, na katero nepremičnino se spor nanaša, pa je neprepričljiva.

13. Glede ugotovitvenega dela izreka v sporu zaradi motenja posesti (konkretno I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) je sodna praksa res že večkrat zavzela stališče, da ta načeloma ni potreben (in ga je potrebno zaradi odsotnosti pravnega interesa zavreči - in ne zavrniti, kot to navaja pritožba), vendar pa ga še vedno dopušča. Sodišče namreč odloča v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Prav v konkretnem primeru se izkaže, da sta ugotovitveni in prepovedni del izreka prepletena v taki meri, da zgolj njuno sožitje nudi dovoljšnjo mero določnosti in posledično izvršljivosti odločbe. Sodišče druge stopnje zato v izrek ni poseglo.

14. Po navedenem in ker ni zasledilo katere od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker toženca s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (3):Tožnik je v tožbi navedel, da ne more natančno opredeliti, po kateri parceli tožencev natančno poteka vpisana služnostna pot, saj so bile parcele tožnikov večkrat parcelirane in zato danes ni mogoče brez identifikacije po izvedencu geodetu natančno opredeliti, ali poteka služnostna pot parc. št. 434/3 ali po parc. št. 434/6 k. o. X ali pa po mejnem pasu po obeh navedenih parcelah, dejstvo pa je, da se potek trase služnostne poti ni menjal ne glede na to, da so se menjale parcelne številke parcel, po katerih služnostna pot poteka ter po potrebi predlagal postavitev izvedenca geodetske stroke (list. št. 2). Toženca sta na prvem naroku (list. št. 16) izrecno nasprotovala postavitvi izvedenca geodetske stroke, ker slednje za postopek varstva posesti ni potrebno in ker je jasno iz vseh mapnih kopij oziroma izpiskov iz spisa, da pot poteka po parc. št. 434/6, k. o. X.