Jedro

Ugovor sočasnosti izpolnitve je mogoče uveljavljati le v zvezi z glavno obveznostjo, ne pa glede stranskih obveznosti.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 55818/2017 z dne 21. 6. 2017 ostane v prvem odstavku izreka v celoti v veljavi, v tretjem odstavku izreka pa za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe), preostali del tretjega odstavka izreka sklepa o izvršbi (za izvršilne stroške v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2017) pa je sodišče prve stopnje razveljavilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Tožena stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnica v tem sporu vtožuje plačilo preostanka kupnine v višini 500,00 EUR za dve vozili (Fiat Ducato in Fiat Bravo), ki jih je toženki izročila že v marcu in juliju 2015. Toženka je ti dve vozili obročno odplačevala, sedaj pa zadržuje plačilo zadnjega obroka kupnine in navaja, da ga bo plačala šele, ko ji tožnica izroči dvoje rezervnih ključev.

7. Višje sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na določbe o jamčevanju za stvarne napake izročene stvari. Za stvarno napako namreč (med drugim) gre, kadar stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet (1. točka 459. člena OZ), oziroma če stvar nima lastnosti ali odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene (2. točka 459. člena OZ). Tožnica pa je izročila vozili, ki jih toženka že vse od marca oz. julija 2015 nemoteno uporablja in niti ne zatrjuje, da bi bilo z voziloma karkoli narobe. To pomeni, da predmeta prodajne pogodbe nimata stvarnih napak. Posledično je sodišče prve stopnje tudi zmotno ocenilo, da naj bi toženka (pomanjkljivo) uveljavljala zahtevek za znižanje kupnine po 2. točki prvega odstavka 468. člena OZ. Toženka namreč ne navaja, da zaradi uveljavitve zahtevka za znižanje kupnine ni dolžna plačati preostanka kupnine, temveč da bo preostanek kupnine plačala takrat, ko ji bo tožnica izročila rezervne ključe. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ocenilo, da toženka ni navedla, za katere stvarne napake iz 459. člena OZ naj bi šlo in kdaj in kako je o njih obvestila tožnico. Zmotno je tudi ocenilo, da ni zatrjevala potrebnih dejstev, ki bi ji v pravdnem postopku omogočala uveljavljanje odgovornosti prodajalca za stvarne napake.

8. Višje sodišče namreč ugotavlja, da toženka smiselno uveljavlja ugovor sočasnosti izpolnitve iz 101. člena OZ, po katerem v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Vendar toženka s tem ugovorom kljub temu ne more uspeti, saj ga je mogoče uspešno uveljavljati le v zvezi z glavno obveznostjo (izročitev vozil), ne pa za stranske obveznosti (izročitev rezervnih ključev)1. Poleg tega pa ima ta ugovor tisti, ki bi moral izpolniti kot drugi, pa prvi ne izpolni svoje obveznosti, oziroma je ni pripravljen sočasno izpolniti. V konkretnem primeru je tožnica glavno obveznost - izročitev dveh vozil - v celoti izpolnila, neizpolnjena pa je ostala stranska obveznost, ki pa je tudi sicer glede na znane okoliščine primera neznatna (prim. 110. člen OZ).

9. Toženka sicer lahko od tožnice zahteva izročitev dvoje rezervnih ključev, vendar pa ni izkazala zakonske ali pogodbene osnove za zadrževanje plačila zadnjega obroka kupnine. Zato je izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu zahtevku, pravilna. Toženka pa mora izkoristiti možnosti, ki jih daje zakonodaja v primeru ko druga stranka ne izpolni pogodbenih zavez (zahtevati izročitev ključev, zahtevati odškodnino).

10. Glede na navedeno toženka s pritožbenimi navedbami ne more uspeti, in ker višje sodišče ni ugotovilo drugih kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 Prim. M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, 2003, GV Založba str. 552