Jedro

Tožnikovo ravnanje je bilo za delodajalca „praktično“ nepreprečljivo. Nezgodi bi se bilo mogoče izogniti le ob stalnem nadzoru tožnikovega dela, tega pa niti od profesionalno skrbnega delodajalca ni mogoče zahtevati. Ker morata biti oba navedena pogoja (nepričakovanost in nepreprečljivost ravnanja oškodovanca) podana kumulativno, se v obravnavanem primeru prva toženka ne more v celoti razbremeniti svoje objektivne odgovornosti.

Po presoji pritožbenega sodišča znaša tožnikov delež odgovornosti 50%, upoštevaje na eni strani povečano nevarnost, ki izvira iz obratovanja stroja, in korist, ki jo z uporabo stroja dosega njen imetnik v svoji gospodarski dejavnosti, na drugi strani pa dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri delu oziroma zaradi dela, vendar se je obenem zavestno in nerazumno izpostavil nevarnosti, čeprav je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da se lahko hudo poškoduje.

Izrek

I. Pritožbama toženk se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Toženki morata v 15 dneh od prejema te sodbe nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 21.412,84 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 21.412,84 EUR.

2. V presežku (do zahtevanih 85.462,87 EUR z obrestmi) se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške postopka.“

II. Sicer se pritožbi toženk, pritožba tožnika pa v celoti, zavrnejo.

III. Tožnik mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženkama njune pritožbene stroške, in sicer prvi toženki 578,44 EUR, drugi toženki pa 227,30 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožniku je za nepremoženjsko škodo prisodilo 30.730,00 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje, za premoženjsko škodo pa 1.171,70 EUR za stroške tuje pomoči in 876,30 EUR za stroške zdravljenja, oboje z zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2000 dalje. Prisojeno odškodnino je naložilo v plačilo obema toženkama nerazdelno. V presežku (do 85.462,87 EUR z zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženkama je naložilo še povračilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 5.453,10 EUR z obrestmi, tožniku pa povrnitev pravdnih stroškov toženk, in sicer prve toženke v znesku 3.275,80 EUR in druge toženke v znesku 559,82 EUR, oboje z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo so se pravočasno pritožili tožnik in obe toženki. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe v višini 17.047,68 EUR, toženki pa obsodilni del sodbe. Vsi trije pritožniki se sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, tožnik in prva toženka pa podrejeno tudi njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnik navaja, da se delovna nezgoda ni pripetila na način, kot ga je ugotovil izvedenec v svojem mnenju, sodišče pa nekritično povzelo v obrazložitvi sodbe. Ni res, da je do škodnega dogodka prišlo tedaj, ko je bil izdelek končan. V resnici tožnik še ni odstranil izdelka in zato tudi ni bilo nikakršnega razloga, da bi pred tem pritisnil stopalko za nadaljevanje delovnega procesa. Sicer pa niti izvedenec niti priče samega dogodka niso videle. Tožnik se je le naslonil na stroj in se nanj ni povzpel, kot trdi izvedenec. Sodišče je tožnikovo izjavo o njegovem ravnanju pri nastavitvi bočnic povzelo protispisno. Tožnik se je globoko nagnil v notranjost stroja, ni pa stopil v stroj. Priča Z. Š. je izpovedal, da na tak način tudi drugi delavci še sedaj opravljajo nastavitev vodila za bočnice, čeprav ne bi smeli. Tožnik je bil poučen, da poseg v nevarno območje med obratovanjem stroja sploh ni mogoč, ker se s prekinitvijo svetlobne zavese izključi delovanje stroja. V resnici je bil tožnik poučen napačno, saj prekinitev svetlobne zavese dejansko ne ustavi delovanja stroja, temveč ga le začasno zadrži, dokler traja prekinitev svetlobne zavese. Tožniku zato ni mogoče pripisati nobene odgovornosti za nezgodo. Poleg tega je svetlobna zavesa postavljena v takšnem položaju, ki omogoča naključni pritisk na nožno stopalko za zagon stroja in zato ne nudi nikakršne zaščite. Druge mehanske ali elektronske zaščite stroj nima. Ker se sodišče ni opredelilo o tem, kaj takšno delovanje svetlobne zavese pomeni v smislu varnosti pri delu, je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se tudi ni izjasnilo o tem, da se „konjiček“ premakne še za približno 4 cm po prekinitvi svetlobne zavese. Poleg tega bi moralo ugotoviti, da ni bila dosegljiva komanda za ročno ustavitev stroja. Tožnik zato vztraja, da mu toženka odgovarja ne le objektivno, temveč tudi krivdno. Podobne škodne primere bi lahko preprečila katerakoli fizična varovalna sredstva, ki bi preprečevala dostop v nevarni del stroja med izvajanjem nevarnih delovnih operacij. Kako je lahko za delodajalca nepričakovano ravnanje, ki se pogosto dogaja, sodba ne pojasni in je zato ni mogoče preizkusiti. Tožnik je svoje delo opravljal povsem v skladu z običajno prakso pri delodajalcu, da se pregled in celo nastavitev bočnic izvaja v avtomatskem režimu delovanja. Tožnikova morebitna soodgovornost je v razmerju do odgovornosti toženke kot imetnice izredno nevarnega delovnega sredstva dejansko zanemarljiva. Sodišče bi zato moralo tožniku prisoditi celotno odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, za duševne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa dodatno še 3.000,00 EUR več, kot jo je dejansko odmerilo.

4. Prva toženka vztraja, da je pravočasno ugovarjala svoji pasivni legitimaciji. 26. 11. 2003 je bil v soglasju s strankama res opravljen poravnalni narok, ne pa tudi prvi narok za glavno obravnavo, ki tega dne še ni bil izčrpan. Sodišče je namreč toženkama na tem naroku dodelilo 15-dnevni rok za izjavo o listinah, ki jih je naknadno predložil tožnik. Poleg tega je tožnika 16. 1. 2004 pozvalo, naj se izjasni, pri katerem delodajalcu je bil zaposlen v času škodnega dogodka, nakar je tožnik v vlogi z dne 7. 2. 2004 pojasnil, da se je poškodoval na delu v podjetju, pasivno legitimacijo prve toženke pa je utemeljil z dejstvom, da je prva toženka njena pravna naslednica. Odtlej med strankama ni bilo več sporno, da se škodni dogodek ni pripetil pri prvi toženki, temveč pri podjetju, ki je bilo v času škodnega dogodka tudi imetnik stroja. Izpodbijana sodba zato pomeni sodbo presenečenja. Delavcu mora škodo povrniti delodajalec, prva toženka pa ni bila tožnikova delodajalka v času nezgode. Prav tako ni bila imetnica stroja oziroma nevarne stvari, sicer pa tega niti sodba ne ugotavlja. Če je sodišče že sprejelo ugotovitve izvedenca, bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožnik je namreč s tem, ko je stopil v območje delovanja stroja, ne da bi se zavaroval z ustreznim izklopom stroja, ne le prispeval k nastanku nezgode, temveč je škoda nastala izključno zaradi njegovega dejanja. Ob ugotovitvi sodišča, da je bilo tožnikovo postopanje nepričakovano in praktično nepreprečljivo, bi moral biti imetnik stroja, ki je sicer deloval brezhibno, prost odgovornosti. Nenazadnje je sodišče tožniku odmerilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo, upoštevaje sodno prakso. Tožnik je še vedno zmožen za pridobitno delo, da bi se pred nezgodo ukvarjal s športnimi dejavnosti, pa ni izkazal. Odškodnina je pretirana tudi zato, ker je tožnik dnevno med ljudmi in je brazgotina povsem prekrita z oblačili. Do protibolečinskih sredstev, ki so bila tožniku predpisana med zdravljenjem, je bil tožnik upravičen brezplačno na podlagi zdravstvenega zavarovanja. Tožnik za to škodo ni predložil nobenih dokazov. Z vožnjami na kontrolne preglede mu v nobenem primeru ni mogla nastati škoda v zatrjevani višini, sploh ker je večino pregledov in fizioterapijo opravil v Kranju. Pomoč sta tožniku nudili žena in hči, na kontrolne preglede pa so ga vozili zet in prijatelji, pri čemer tožnik ni ne zatrjeval in ne dokazal, da jim je moral za njihovo pomoč karkoli plačati. Iz sodbe ni razvidno, ali je bilo povračilo škode odmerjeno po cenah ob izdaji sodne odločbe ali kaj drugega. Toženka ugovarja tudi zakonskim zamudnim obrestim, saj do izdaje sodbe njena obveznost še ni bila določena, zato prva toženka še ni prišla v zamudo s plačilom.

5. Druga toženka očita sodišču prve stopnje napačno uporabo pravila o dokaznem bremenu. Tožnik je s svojimi trditvami pred pravdo in v tožbi, da se je poškodoval na delu pri prvi toženki, zavedel drugo toženko, da je dobri veri poslala poziv za prijavo škode prvi toženki, ki je v prijavi škodnega primera odgovornosti potrdila tožnikovo nesrečo z dne 30. 9. 1997. Ko je prva toženka v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2003 navedla, da tožnik ni utrpel škode na delu pri njej, je bila ta navedba za drugo toženko popolna novost. Takoj po prejemu te vloge je ugovarjala pasivno legitimacijo, zato je bil njen ugovor pravočasen. Na poziv sodišča je predložila zavarovalno polico, ki jo je kot dokaz predlagal sam tožnik, vendar ta polica dokazuje ravno nasprotno, saj v času nesreče še ni veljala, ker prva toženka takrat še ni obstajala. Tudi ugovor zastaranja je bil pravočasen. Druga toženka brez svoje krivde ni mogla vedeti, da se tožnik ni poškodoval na delu pri njenem zavarovancu. Če bi tožnik upošteval navodila za delo, ne bi moglo priti do take nezgode, zato ni pravilna ugotovitev sodišča, da je bil konkretni stroj nevarna stvar in da se je prva toženka ukvarjala z nevarno dejavnostjo. Ker je bilo tožnikovo postopanje, kot ugotavlja sodišče, za delodajalca nepričakovano in praktično nepreprečljivo, bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj je škoda očitno nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca. Zgolj podrejeno se druga toženka pritožuje tudi zaradi previsoko odmerjene odškodnine. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in za strah je nesorazmerna, upoštevaje druge podobne primere. Iz obrazložitve sodbe ne izhajajo tako hude in trajne duševne bolečine, ki bi utemeljevale prisojeni znesek v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti, medtem ko duševne bolečine zaradi skaženosti sploh niso izkazane. Neizkazano je tudi tožnikovo prikrajšanje zaradi tuje pomoči. Tožnik je upravičen do zamudnih obresti le od izteka paricijskega roka dalje. Sicer pa druga toženka pred izdajo sodbe ni bila v plačilni zamudi, saj njena obveznost še ni bila določena v denarju in ni bila zapadla. Nazadnje predlaga tudi spremembo stroškovnega izreka.

6. Na tožnikovo pritožbo je odgovorila samo prva toženka. Predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je stroj deloval brezhibno in da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ki je stopil v območje delovanja stroja, ne da bi se zavaroval z ustreznim izklopom stroja.

7. Tožnikova pritožba ni utemeljena, pritožbi toženk pa sta delno utemeljeni.

8. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Sodišče je za svojo odločitev navedlo jasne, izčrpne in razumljive razloge, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. V sodbi se je opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank. Dokazno oceno je pravilno omejilo le na odločilna dejstva, upoštevalo pa je tudi pravilo iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), da priznanih dejstev ni treba dokazovati in da se nezanikana dejstva štejejo za priznana. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati protispisnosti, saj je sodišče bistveno vsebino dokazov pravilno povzelo v razlogih sodbe. Absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej nista podani.

9. Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in celovito ugotovljeno. Sodišče ni spregledalo nobenega odločilnega dejstva. Le pri presoji tožnikove soodgovornosti in odmeri nepremoženjske škode je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Toženki v svojih pritožbah neutemeljeno nasprotujeta ugotovitvi izpodbijane sodbe o njuni pasivni legitimaciji. Obe sta namreč v odgovoru na tožbo priznali, da se je tožnik poškodoval na delu pri prvi toženki, ki je bila tedaj zavarovanka druge toženke. Svoje stališče sta spremenili šele po končanem prvem naroku, torej prepozno glede na določilo 286. člena ZPP. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen 26. 11. 2003. Trditev prve toženke, da se prvi narok tega dne ni končal, nima podlage v podatkih spisa. Dodatni rok je bil toženkama dodeljen le za izjavo o tožnikovih dokaznih listinah, ne pa za navajanje novih dejstev. Končno ni videti nobenega tehtnega razloga, zakaj prva toženka ne bi mogla že v odgovoru na tožbo oziroma najpozneje na prvem naroku ugovarjati, da tožnik ni bil njen delavec, če pa v času škodnega dogodka, kot je bil naveden v tožbi, še ni obstajala. Zgrešen je tudi pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe. Za nesklepčnost gre, ko iz dejstev, zatrjevanih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa takrat, ko tožbi priložene listine nasprotujejo tožbenim trditvam. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno stališče, da gre za sodbo presenečenja. Prvi toženki je bilo glede na potek postopka lahko jasno, da sodišče njenega ugovora glede pasivne legitimacije ne bo upoštevalo. Ker priznanih in neprerekanih dejstev ni treba dokazovati, so neupoštevne pritožbene trditve, da prva toženka ni bila tožnikova delodajalka v času nezgode, niti imetnica stroja, na katerem se je tožnik poškodoval. Tudi pritožbena trditev druge toženke, da jo je k priznanju pasivne legitimacije zavedel najprej tožnik, nato pa še prva toženka, ni utemeljena. Brez dvoma druga toženka ni bila dovolj skrbna, saj bi morala vedeti, kdaj in s kom je sklenila zavarovalno pogodbo, ter ta dejstva navajati najpozneje na prvem naroku, ne pa šele potem, ko jo je k temu s svojimi navedbami napeljala prva toženka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da ne gre za dopustno novoto. Ker je druga toženka v odgovoru na tožbo priznala svojo pasivno legitimacijo, pa tudi ni pomembno, da se je tožnik v tožbi sam skliceval na napačno zavarovalno polico.

11. Neupoštevno je tudi pritožbeno vztrajanje druge toženke pri ugovoru zastaranja. Sodišče prve stopnje ga je pravilno ocenilo kot prepoznega. Druga toženka namreč do konca prvega naroka ni navedla nobenega dejstva, s katerim bi ta svoj poznejši ugovor lahko utemeljila.

12. Sodišče prve stopnje je obravnavano škodo utemeljeno presojalo po pravilih o objektivni odgovornosti. Tej prva toženka v pritožbi ne nasprotuje. Napačno pa je pritožbeno stališče druge toženke, da delovni stroj, na katerem se je poškodoval tožnik, ni nevarna stvar, ker ob upoštevanju navodil za delo ne more priti do take nezgode. Sodišče prve stopnje se je namreč na podlagi izvida in mnenja izvedenca za stroje in opremo S. S. lahko zanesljivo prepričalo, da je obratovanje spornega konfekcijskega stroja, glede na njegove tehnične značilnosti (predvsem izjemno hitre prečne pomike „konjička“ ter velike potisne sile) in sam potek delovnega procesa, povezano s povečano nevarnostjo poškodb delavca, ki dela na stroju, ker je vsakršno poseganje v delovno območje ob aktiviranem stroju izjemno nevarno. Nobenega dvoma torej ni, da gre za nevarno stvar, tako zaradi večje nevarnosti nastanka škode, kot zaradi njenega velikega obsega, če (ko) pride do nezgode. Res pa si v obravnavanem primeru konkurirata dva vzroka za nastalo škodo, poleg nevarnosti delovnega stroja tudi ravnanje samega tožnika kot oškodovanca. Tožnik namreč med obratovanjem stroja ne bi smel posegati v delovno območje stroja, tako da se je znašel v položaju med „konjičkom“ in „bobnom“. Pred takim posegom bi moral tožnik uporabiti tipko „izklop v sili“ ali pa namesto avtomatskega režima obratovanja stroja nastaviti ročni režim. Tožnik te varnostne zahteve ni upošteval. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je v položaju med „konjičkom“ in „bobnom“ najverjetneje z levo nogo stopil na stroj, z desno pa se je hote ali nevede dotaknil nožne stopalke, s čimer je aktiviral stroj. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je tožnik opravil test znanja iz varstva pri delu, da je poznal navodila za uporabo stroja, ki so bila tudi na samem stroju, da je že zelo dolgo zaposlen v isti tovarni in da je eden od najbolj izkušenih delavcev, ki je sodelavce celo učil, pravilno sklepalo, da je tožnik s svojim ravnanjem tudi sam prispeval k škodnemu dogodku in nastali škodi. Čeprav se je tožnik z neupoštevanjem pravil o varnem delu sam izpostavil nevarnosti poškodbe, pa njegovo ravnanje vendarle ne more v celoti izključiti objektivne odgovornosti prve toženke. Po drugem odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(2) (ZOR) je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo tožnikovo ravnanje za delodajalca vendarle objektivno predvidljivo in ne nepričakovano, kot ugotavlja izpodbijana sodba, četudi morda takšno ravnanje ni bilo pogosto ali celo običajno, kot je poskušal dokazati tožnik. V rizično sfero objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari namreč sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev (3). Strinjati pa se je mogoče z oceno sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikovo ravnanje za delodajalca „praktično“ nepreprečljivo. Nezgodi bi se bilo mogoče izogniti le ob stalnem nadzoru tožnikovega dela, tega pa niti od profesionalno skrbnega delodajalca ni mogoče zahtevati. Ker morata biti oba navedena pogoja (nepričakovanost in nepreprečljivost ravnanja oškodovanca) podana kumulativno, se v obravnavanem primeru prva toženka ne more v celoti razbremeniti svoje objektivne odgovornosti. Res pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo le 30% prispevek k škodnemu dogodku in nastali škodi. Po presoji pritožbenega sodišča znaša tožnikov delež odgovornosti 50%, upoštevaje na eni strani povečano nevarnost, ki izvira iz obratovanja stroja, in korist, ki jo z uporabo stroja dosega njen imetnik v svoji gospodarski dejavnosti, na drugi strani pa dejstvo, da se je tožnik poškodoval pri delu oziroma zaradi dela, vendar se je obenem zavestno in nerazumno izpostavil nevarnosti, čeprav je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da se lahko hudo poškoduje. Po navedenem je nesprejemljiva tožnikova pritožbena trditev, da naj bi bil tožnikov prispevek k nezgodi in nastali škodi zgolj zanemarljiv.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče o krivdni odgovornosti prve toženke. Tožnik niti ne pojasni, katero protipravno ravnanje ali opustitev ji očita. Zgolj posplošeno pritožbeno sklicevanje na potrebo po takšni organizaciji dela, ki vključuje tudi uporabo ustreznih tehničnih varovalnih sredstev, ne zadošča. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenskega mnenja lahko zanesljivo prepričalo, da je sporni delovni stroj v času pred nezgodo deloval brezhibno, zato je izključena možnost, da bi se aktiviral samodejno, kot je poskušal prikazati tožnik. Brez pomena je pritožbeno vztrajanje, da se tožnik ni povzpel na stroj, ampak naj bi se nanj le naslonil oziroma se globoko nagnil v notranjost stroja. Tudi ni pomembno, ali je to storil le zaradi pregleda stanja bočnic, ali pa se je lotil njihove regulacije. Bistveno je pač, da se tožnik v nobenem primeru ne bi smel znajti v delovnem območju stroja v trenutku njegovega avtomatskega obratovanja. Brez podlage je tudi pritožbena trditev o tem, da tožnik ni bil ustrezno poučen o varnem delu. Tožnik je brez dvoma vedel, da med obratovanjem ne sme posegati v delovno območje stroja. Če bi upošteval to osnovno varnostno pravilo, namesto da se je zmotno zanašal na svoje razumevanje delovanja svetlobne zavese, do nezgode ne bi prišlo. Dejstvo, da prekinitev svetlobne zavese ne ustavi delovanja stroja, temveč ga le začasno zadrži, dokler traja prekinitev svetlobne zavese, za obravnavani primer niti ni relevantno. Tožnik se je namreč poškodoval v trenutku, ko se je nahajal na notranji strani svetlobne zavese ob aktiviranem stroju. Tožnik se tedaj v položaju med „konjičkom“ in „bobnom“ sploh ne bi smel znajti, zato je odveč njegov pritožbeni očitek, da mu ni bila dosegljiva komanda za ročno ustavitev stroja, s katero bi morebiti lahko preprečil nezgodo. Enako velja za pritožbeni očitek, da svetlobna zavesa ne nudi svetlobne zaščite, češ da je postavljena v takšnem položaju, ki omogoča naključni pritisk na nožno stopalko za zagon stroja. Po ugotovitvah izvedenca ima stroj, na katerem je prišlo do nezgode, najsodobnejšo varnostno zaščito. Razumljivo pa je, da je ta lahko učinkovita le, če tudi delavec, ki dela na stroju, pri tem dosledno upošteva navodila za varno delo in navsezadnje osnovne fizikalne zakonitosti, vključno z učinki hidravlike. Tožnik po navedenem ne more očitati prvi toženki, da ni podvzela vseh ukrepov, ki bi tožniku potem, ko se je sam nerazumno izpostavil nevarnosti, morebiti omogočili, da bi se lahko izognil škodljivim posledicam svojega protipravnega ravnanja. To pomeni, da je tožnik zaradi svoje sokrivde v skladu s prvim odstavkom 192. člena ZOR upravičen le do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

14. Sodišče prve stopnje je tožnikovo nepremoženjsko škodo ovrednotilo s skupnim zneskom 43.900,00 EUR. Od tega mu je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo 16.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 24.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.900,00 EUR. Svojo odmero je oprlo na izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke dr. M. V. ter na tožnikovo izpoved. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe o naravi in teži tožnikovih poškodb, njihovem zdravljenju in posledicah tožniku prisodilo pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri tem je pravilno upoštevalo vse okoliščine obravnavanega primera, zlasti stopnjo in trajanje prestanih in bodočih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, nadalje naravo in težo tožnikovih poškodb, dolgotrajnost in zapletenost njegovega zdravljenja, s tem povezane številne mučne nevšečnosti ter tudi utemeljeno zaskrbljenost za njegov izid, nadalje možnost poslabšanja tožnikovega zdravja, tožnikovo spremenjeno zunanjost, možnost zakrivanja teh sprememb ter tožnikovo starost in spol. Ker je ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, odškodnina, odmerjena za navedene tri oblike nepremoženjske škode, ni previsoka, ampak je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišče prisoja v drugih podobnih primerih, obenem pa predstavlja pravično zadoščenje za tožnika. Škodni primeri, ki jih za primerjavo ponuja prva toženka v svoji pritožbi, niso primerljivi s tožnikovo škodo, ker gre za drugačne poškodbe in mlajše oškodovance. Brez podlage pa je tudi pritožbeni očitek druge toženke, da niso izkazane tožnikove duševne bolečine zaradi skaženosti. Njihov obstoj namreč potrjujeta tako tožnikova izpoved kot izvedensko mnenje. Glede na obsežnost in številnost sprememb (brazgotin in izboklin po telesu) je sodišče tožniku utemeljeno verjelo, da zaradi svoje skaženosti intenzivno duševno trpi.

15. Pač pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti. Tožnik je zaradi posledic poškodb (trebušne kile in okvare femoralnega živca), ki jih kljub zdravljenju ni bilo mogoče odpraviti, resda postal invalid III. kategorije, vendar je še zaposlen, čeprav na drugem delovnem mestu. Za težko delo ni več sposoben, še vedno pa zmore lažja fizična dela, ki jih sicer opravlja s povečanimi napori; enako velja za daljšo hojo in hojo po stopnicah. Tožnik je zaradi svoje zmanjšane življenjske aktivnosti prizadet, ker ne zmore več težjih hišnih opravil. Ni pa prikrajšan pri izrabi prostega časa, saj ni dokazal, da bi se pred poškodbo ukvarjal s planinarjenjem, plesom ali rekreativnimi športi, za katere zdaj ni več sposoben. Glede na tožnikovo starost (ob nezgodi 42 let) je gotovo, da bo tožnik omejitve pri delu in v vsakdanjem življenju trpel še vrsto let. Upoštevaje njegovo izpoved v povezavi z izvedenskim mnenjem pa tudi ni razlogov za dvom o tem, da tožnik zaradi svoje zmanjšane življenjske aktivnosti prestaja in bo še prestajal intenzivne duševne bolečine. Po presoji pritožbenega sodišča bi v skladu z 200. in 203. členom ZOR pravična odškodnina za to vrsto tožnikove škode znašala 20.000,00 EUR. Nižja odškodnina, za katero se zavzemata toženki v svojih pritožbah, ne bi bila primerna glede na ugotovljeni obseg škode ter pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Višja odškodnina, za katero si prizadeva tožnik v svoji pritožbi, pa bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Po navedenem je sodišče druge stopnje odškodnino iz tega naslova znižalo za 4.000,00 EUR.

16. Toženki neutemeljeno nasprotujeta odškodnini za tožnikovo premoženjsko škodo, ki predstavlja njegove potne stroške v zvezi z zdravljenjem in stroške za nakup protibolečinskih sredstev, ortopedskih ter sanitetnih pripomočkov. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tej tožnikovi škodi pravilno uporabilo prosti preudarek, ki ga je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Sicer pa je splošno znano, da stroškov, ki so tožniku nastali v zvezi z zdravljenjem, ne krije zdravstveno zavarovanje, kot navaja prva toženka v svoji pritožbi. Dejstva, da v postopku na prvi stopnji tej tožnikovi škodi ni obrazloženo ugovarjala, ne more opravičiti s pritožbenim očitkom, da tožnik za to škodo ni predložil nobenih dokazov. Prva toženka bi morala ugovarjati že tožnikovim trditvam o tej škodi. Nesprejemljivi so tudi njeni pomisleki o višini potnih stroškov. Glede na dolgotrajnost in intenzivnost zdravljenja ti tožnikovi stroški po presoji pritožbenega sodišča niso niti najmanj pretirani. Do odškodnine za tujo pomoč in nego med zdravljenjem pa je tožnik upravičen ne glede na to, ali je zanjo svojim bližnjim posebej plačal ali ne. Tožnikovi družinski člani niso dolžni z osebnim delom ali sredstvi odpravljati škode, za katero odgovarjata toženki. To pravilo velja brez izjeme, kadar pomoč zakonca ali družinskega člana presega okvire medsebojne pomoči, ki je običajna v družini oziroma med zakoncema. Tudi to tožnikovo škodo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo po prostem preudarku. Odveč je pritožbeni dvom toženk o tem, po kakšnih cenah je sodišče odmerilo odškodnino. Ni dvoma, da se nepremoženjska škoda ocenjuje po merilih, veljavnih v času sojenja. Po drugem odstavku 189. člena ZOR se tudi povračilo gmotne škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, če zakon ne določa drugače. Po navedenem bi bil tožnik upravičen do odškodnine za tujo pomoč po sedanjih cenah, vendar je očitno, da je uveljavljal plačilo po cenah, veljavnih v preteklem obdobju. Tako na primer 2,92 EUR za uro tuje pomoči gotovo ni več realna cena, vendar mu je sodišče prve stopnje zaradi vezanosti na tožbeni zahtevek lahko prisodilo odškodnino le v okviru zahtevane višine. Toženki torej zaradi takšne odločitve ne moreta biti prikrajšani.

17. Celotna tožnikova škoda znaša 42.825,68 EUR, od tega 39.900,00 EUR nepremoženjska in 2.925,68 EUR premoženjska škoda (1.251,88 EUR stroški zdravljenja in 1.673,80 EUR stroški tuje pomoči). Toženki dolgujeta tožniku zaradi njegove sokrivde le polovico navedenega zneska, torej 21.412,84 EUR. Poleg tega je tožnik v skladu s prvim odstavkom 277. člena ZOR upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Odškodninska terjatev v skladu s 186. členom ZOR zapade z dnevom nastanka škode. Po drugem odstavku 324. člena ZOR sta toženki prišli v zamudo, ko sta bili pozvani k plačilu odškodnine. Ker je v obravnavanem primeru zamuda nastopila pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (4)(1. 1. 2002-OZ), tečejo v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča RS 26. junija 2002, zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči, ki se odmerjata po cenah na dan sodne odločbe, od 1. 1. 2002 dalje. Zamudne obresti od odškodnine za preostalo premoženjsko škodo pa toženki dolgujeta že od prejema tožbe dalje, ker gre za čisto denarno terjatev. Toženki se po navedenem neupravičeno upirata plačilu zamudnih obresti za čas pred izdajo sodbe. Kot je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je treba v obravnavanem primeru upoštevati še pravilo, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Izračun zakonskih zamudnih obresti pokaže, da so obresti do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika(5) (22. maj 2007) že presegle glavnico, kar pomeni, da so prenehale teči, ko so dosegle glavnico. Posledično tožniku pripadajo zamudne obresti le v višini celotne prisojene glavnice, torej skupaj 21.412,84 EUR.

18. Sodišče prve stopnje je po navedenem tožnikovo pritožbo zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP, saj pritožbeni razlogi, ki jih je tožnik uveljavljal, niso utemeljeni. Delno pa je ugodilo pritožbi toženk in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo prvo sodbo, tako da je ob pravilni uporabi materialnega prava za 4.000,00 EUR znižalo odmerjeno odškodnino in nato ob upoštevanju višje tožnikove sokrivde prisojeno odškodnino znižalo na 21.412,84 EUR z obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

19. Delna sprememba prve sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Pravdni stranki sta v postopku na prvi stopnji deloma uspeli: njun uspeh je bil enak tako glede temelja, kot glede višine zahtevka. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP morata zato kriti vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka. V pritožbenem postopku je tožnik propadel, zato do povračila svojih stroškov za pritožbo ni upravičen. Toženkama pa je uspelo s pritožbo doseči znižanje odškodnine za 11.365,16 EUR (od 32.778,00 EUR, prisojenih s prvo sodbo, na 21.412,84 EUR). Njuni pritožbeni stroški, obračunani od navedenega zneska, znašajo v skladu z odvetniško in taksno tarifo za prvo toženko 578,44 EUR (sodna taksa 227,30 EUR, sestava pritožbe 625 točk, 2% materialnih stroškov in 20% DDV), za drugo toženko pa 227,30 EUR (taksa za pritožbo). Stroške za odgovor na tožnikovo pritožbo pa mora prva toženka kriti sama, ker z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o tej pritožbi.

(1)Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008

(2)Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89

(3)Sodba VSRS II Ips 515/2003 z dne 16. 9. 2004

(4)Uradni list, št. 97/2007-UPB1

(5)Uradni list RS, št. 40/2007