Jedro

Iz zapisnika o prevzemu vozila, dokumentacije in opreme z dne 3.2.2011 izhaja zgolj dejstvo, da je dne 3.2.2011 dolžniku bilo s strani upnikovega pooblaščenca zaseženo osebno vozilo, ki je bilo predmet leasinga. Zapisnik pa ne dokazuje pritožnikovih pavšalnih trditev, da je to vozilo upnik prodal za 18.000,00 EUR in se iz tega zneska v celoti poplačal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le tista plačila in v tistih zneskih, kot izhajajo iz spisovnega gradiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo dolžnikovi zahtevi za izračun terjatve in delitvi kupnine iz prodanih stvari ter izračun terjatve izvršitelja z dne 23. 6. 2011 spremenilo tako, da dolžnik na dan 23. 6. 2011 dolguje upniku še 459,14 EUR.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se (laično) pritožuje dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ki se v tem predmetnem postopku smiselno uporabljata na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da so mu 3. 2. 2011 avto prevzeli, kar dokazuje zapisnik, in ga prodali za 18.000,00 EUR. Tako je ostalo 3.836,31 EUR + 1.000,00 EUR, ki jih je plačal izvršitelju 21. 6. 2011. To je 4.836,31 EUR, za kar misli, da so si vse preplačali. Če je izvršitelj napačno izračunal obresti, prosi, da to stori še enkrat, saj se ne strinja.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje je dolžnik zoper obračun terjatve z dne 23. 6. 2011, ki ga je sestavil izvršitelj po prejemu dolžnikovega delnega plačila v višini 1.000,00 EUR, vložil ugovor s pojasnilom, da si je upnik dolg delno poplačal že s prodajo vozila 3. 2. 2011 za 18.000,00 EUR. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izvršitelj na dan, ko je opravil obračun terjatve, ni razpolagal s sklepom o delni ustavitvi izvršbe zaradi 23. 2. 2011 dolžnikovega plačila zneska 13.119,57 EUR, kot mu je to sporočil upnik z vlogo z dne 12. 4. 2011, s katero je delno umaknil predlog za izvršbo za plačani znesek. Sodišče prve stopnje je namreč sklep o delni ustavitvi izvršbe na podlagi upnikovega delnega umika predloga za izvršbo izdalo šele 15. 11. 2011, medtem ko je izvršitelj obračun terjatve opravil 23. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je v deveti in deseti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa natančno obrazložilo, da je dolžnik upniku s plačilom zneska 13.119,57 EUR poplačal vse stroške izvršilnega postopka, zakonske zamudne obresti od stroškov izvršilnega postopka od 14. 9. 2010 do dneva plačila, vse zakonske zamudne obresti od glavnice od 5. 8. 2010 do 23. 2. 2011 in delno glavnico v višini 12.256,38 EUR. Tako je ostala neporavnana le še glavnica v višini 1.459,14 EUR. Z (drugim) plačilom dne 22. 6. 2012 pa je dolžnik poplačal še del glavnice v znesku 1.000,00 EUR in je ob izvršiteljevem obračunu terjatve dolgoval upniku še del glavnice v znesku 459,14 EUR. Ker tak zaključek sodišča prve stopnje temelji na pravilni uporabi 97. člena ZIZ in 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ), mu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in ga sprejema kot pravilnega.

Dolžnik v pritožbi vztraja pri trditvah, da so mu avtomobil zasegli in ga prodali za 18.000,00 EUR, kar dokazuje s predložitvijo zapisnika o prevzemu vozila, dokumentacije in opreme z dne 3. 2. 2011 (listna št. 52 spisa). Toda iz navedenega zapisnika izhaja zgolj dejstvo, da je družba A. P. d. o. o., iz M. 3. 2. 2011 ob 8.24 uri od osebe K. d. o. o. prevzela osebno vozilo, ki je bilo predmet leasinga. Zapisnik pa ne dokazuje pritožnikovih pavšalnih trditev, da je upnik to vozilo prodal za 18.000,00 EUR in se iz kupnine v celoti poplačal. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe dolžnika, da je bil upnik s prevzemom osebnega vozila, ki je bilo predmet leasinga, preplačan že za 3.836,31 EUR, s 1.000,00 EUR, ki jih je 22. 6. 2011 plačal izvršitelju, pa celo za 4.836,31 EUR. Dolžnik namreč ni z ničemer izkazal in dokazal, da je bil osebni avtomobil dejansko prodan za 18.000,00 EUR. V zvezi s pritožbenimi navedbami dolžnika, da naj izvršitelj ponovno izračuna obresti, če je to storil napačno, pa pritožbeno sodišče poudarja, da to ni potrebno, saj je to storilo že sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, s katerim je pravilno obračunalo stanje upnikove terjatve do dolžnika po zadnjem plačilu 22. 6. 2011. Glede na navedeno, in ker v okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.