Jedro

Tožena stranka se je s pogodbo zavezala, da bo povečala obrestno mero za obrestovanje pogodbenih obresti ob vsakem zaključnem pogodbenem letu v skladu s sklepom toženke o obrestnih merah, ki bo veljal ob zaključku pogodbenega leta. Pravilen je zaključek, da sklepov o obrestnih merah banke, ki tožnici obrestno mero ob zaključku pogodbenega leta znižajo, namesto zvišajo, ni mogoče upoštevati. Upoštevati pa tudi ni mogoče v promocijski brošuri navedenih obrestnih mer, ker se pogodbeni strani o tem nista dogovorili.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu in v izreku o stroških, potrdi.

O b r a z l o ž i t e v : Z odločbo z dne 27.3.2009 je sodišče prve stopnje odločilo, da dopusti spremembo tožbe (I. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.955,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.666.747,45 SIT od 7.9.2006 do 31.12.2006 v protivrednosti EUR in od zneska 6.955,21 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni in tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 539,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); zavrnilo zahtevek tožeče stranke iz naslova škode v delu nad priznanim (III. točka izreka) in zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke (IV. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper izrek o stroških, je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta bili v pogodbenem razmerju dve neenakopravni stranki; potrošnik, ki je laik in na drugi strani ponudnik finančnih storitev, ki razpolaga z neprimerljivo večjim upravnim, ekonomskim in tehničnim znanjem s področja finančnih storitev. Prav za taka pogodbena razmerja, obligacijsko in potrošniško pravo določata posebna pravila, ki se uporabljajo skupaj s temeljnimi pravnimi načeli, da se zagotovi enakopravnost pogodbenih strank. Sodišče teh pravil ni uporabilo. Sodišče je odločilo, da promocijska brošura, ki je bila tožnici izročena ob sklepanju pogodbe, ni ponudba, ampak vabilo k dajanju ponudb, pri tem pa ni upoštevalo nespornega dejstva, da sta pravdni stranki ob sklepanju pogodbe imeli pred seboj brošuro, besedilo pogodbe in še konkreten izračun za celotno obdobje varčevanja - po lestvici obrestnih mer iz brošure. Na tej podlagi se je tožnica odločila za sklenitev pogodbe, ki ji je zagotavljala vsakoletno povečanje obrestne mere. Nesporno je tudi, da tožena stranka tožnici ob sklepanju pogodbe ni izročila svojega sklepa, ki ga omenja v 5. členu pogodbe, to pa zato, ker je njegovo vsebino v celoti povzela v bančni brošuri. Sodišče ni upoštevalo, da je dokazano, da je prav te obrestne mere tožena stranka oglaševala varčevalcem kot bistven element za sklepanje varčevalne pogodbe. Sodišče bi moralo pri svoji odločitvi upoštevati sklep banke z začetkom veljavnosti 1.9.1999, s katerim je tožena stranka oblikovala pogoje tako imenovanega "modrega varčevanja" in ki je bil z lestvico obrestnih mer za celotno obdobje varčevanja, povzet v bančni brošuri, kasneje popravljen glede obrestne mre za prvo leto varčevanja na 3,55%. Sodišče ni upoštevalo, da je v pogodbi v 5. členu izrecno zapisano, da se obrestna mera spreminja v skladu s sklepom banke, torej s sklepom, ki je veljal ob sklenitvi pogodbe. Tudi gramatična razlaga 5. člena pogodbe to potrjuje, saj je uporabljen samostalnik sklep v ednini in ne množini. Kasneje je tožena stranka res sprejemala še dodatne sklepe, ki pa so bili v nasprotju s sklepom iz leta 1999 in zato niso veljali za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, upoštevati je torej potrebno sklep iz leta 1999. Napačno je tudi mnenje sodišča, da pogodbena določba, da se obrestna mera spreminja z enostranskimi sklepi tožene stranke brez objektivnega kriterija, ni nična. Sodišče ni upoštevalo, da banka tožnice o svojih večkratnih spremembah obrestne mere, ni obvestila. Sodišče je v nasprotju s temeljnim načelom o skrbnosti odločilo, da je tožnica, ker se je ukvarjala z računalništvom, tista, ki je imela možnost in dolžnost prepričati se o višini obrestnih mer na spletnem portalu tožene stranke. Sodišče je pravilno ugotovilo, da sicer sklepi tožene stranke, ki so zniževali obrestne mere, za tožnico niso mogli veljati, vendar je pri izračunu obveznosti tožene stranke upoštevalo le obrestno mero 3,55 %, ki je bila v pogodbi navedena za prvo leto varčevanja. To pomeni, da pogodbi zvesta stranka nima pravice, da zahteva izpolnitev pogodbe, to je povečanje obrestne mere po vsakem varčevalnem letu. Sodišče je neutemeljeno v celoti sprejelo izpovedbo priče M. M., ki je uslužbenec tožene stranke in zato pristranska priča. Njegovih trditev, da je tožnico obveščal o spremembi obrestnih mer in ji svetoval celo zamenjavo varčevanja, ne podpira niti en listinski dokaz. Sodišče ni pravilno ocenilo dokaza - izjave tožnika varčevalca v več kot 140-ih pravdnih zadevah. Varčevalci, ki tožb niso vložili, tega niso storili tudi iz razloga, ker jim je tožena stranka ponudila sklenitev izvensodne poravnave. Neutemeljena je tudi pripomba tožene stranke, da vsi tožniki trdijo enako, ker jih zastopata isti pooblaščenki, kar bi lahko pomenilo, da naj bi pooblaščenki nagovorili tožnike, da trdijo nekaj, kar ni res. Sodišče ni upoštevalo bistvenega dejstva, da je tožnica v celoti izpolnila svojo pogodbeno obveznost, tožena stranka pa niti v prvem letu ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Tožnica je sodišče že opozorila, da je Banka Slovenije, kot nadzornik bančnega trga že leta 2003 izrecno opozorila toženo stranko in druge slovenske banke, da je sprememba obrestnih mer s sklepom dovoljena le, če sklep temelji na objektivnih kriterijih, pa tudi na transparentnost poslovanja, to je na dolžnost obveščanja komitentov.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta dne 6.9.2001 v poslovalnici tožene stranke v Ribnici sklenili pogodbo o Modrem varčevanju št. 321-27696/70 (priloga A2), s katero sta se dogovorili, da bo tožnica kot varčevalka najmanj eno leto oziroma največ 60 mesecev redno mesečno polagala najmanj s pogodbo dogovorjene zneske na varčevalni račun. Obrestna mera je bila v prvem letu varčevanja dogovorjena v višini 3,55 %. Pogodbeni stranki sta se v 5. členu pogodbe dogovorili "da se obrestna mera spreminja v skladu s Sklepom o obrestnih merah banke. Ob vsakem zaključenem pogodbenem letu se obrestna mera poveča v skladu s sklepom o obrestnih merah Nove Ljubljanske banke. Povišana obrestna mera velja pod pogojem, da varčevalec plačuje mesečne pologe do konca tekočega pogodbenega leta. Sredstva se revalorizirajo v rokih, višini in na način v skladu s sklepom o obrestnih merah Nove Ljubljanske banke". Takšno pogodbeno določilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je obrestna mera spremenljiva, spreminja pa se upoštevaje vsakoletni sklep Nove Ljubljanske banke o obrestnih merah banke, saj obrestne mere niso bile določene vnaprej, pač pa le za prvo leto varčevanja. Če bi veljalo stališče tožnice, da bi morala tožena stranka pri obračunu obresti upoštevati obrestne mere iz promocijske brošure po posameznih letih varčevanja oziroma, da se zapis v 5. členu pogodbe o sklepih banke o obrestni meri nanaša na sklepa iz let 1999 in 2000, potem bi bile te obrestne mere zapisane v 5. členu pogodbe, saj ne bi bilo nobenega razloga, da se takšen dogovor, če bi res obstajal, ne bi odrazil tudi v zapisu pisno sklenjene pogodbe. Ni dvomiti, da se je tožnica odločila za sklenitev pogodbe na podlagi ugodnega primerjalnega izračuna. Vendar pa nagib za sklenitev odplačne pogodbe, ni pomemben in na veljavnost pogodbe nima nobenega vpliva (1. ost. 53. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Promocijska brošura namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ponudba v smislu 32. člena ZOR, temveč predstavlja le vabilo k dajanju ponudbe kot to določa 35. člen ZOR. Po vsem sprejemljivo je, da je tožnica na podlagi takšne brošure dala svojo ponudbo za sklenitev pogodbe o varčevanju, ki pa glede višine obrestnih mer ni bila sklenjena pod pogoji objavljenimi v brošuri, pač pa so bili dogovorjeni drugačni pogoji.

Res je tožena stranka kot gospodarsko močnejša stranka, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, pogodbo pripravila vnaprej, zato bi bilo potrebno ob upoštevanju določbe 100. člena ZOR nejasno določilo v takšni pogodbi razlagati v korist tožnice, vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da določilo 5. člena pogodbe ni nejasno, saj je v njem dogovor o obrestovanju depozita jasen in določljiv. Vsekakor pa vsebine 5. člena pogodbe v nobenem primeru ni mogoče razumeti tako kot zatrjuje tožnica, torej, da bi morale biti upoštevane obrestne mere iz promocijske brošure. Tožnica je takšno pogodbo podpisala. Iz postopka ne izhajajo nobeni dvomi, da je tožnica vedela oziroma, da bi vsaj morala vedeti, kaj predstavlja dogovor o obrestnih merah, zapisan v 5. členu pogodbe, v katerem promocijska brošura, na katero se sklicuje, ni omenjena niti z besedo. Tožnica je svojo obveznost v celoti izpolnila. Od tožene stranke lahko zahteva izpolnitev prevzete obveznosti, ki pa ni v celoti takšna, kot jo uveljavlja tožnica, pač pa takšna, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pričakovanja obeh pogodbenih strank o zviševanju obrestnih mer na depozite, se niso izpolnila. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se ob upoštevanju dogovora v 5. točki pogodbe, obrestna mera ne sme zniževati. Tožnica pa ni upravičena do zvišanja obrestne mere po posameznih letih varčevanj, ker sklepov o zvišanju obrestnih mer po 31.1.2002, ni bilo več (naslednji sklepi so zmanjševali obrestno mero), v promocijski brošuri navedenih obrestnih mer pa tudi ni mogoče upoštevati, ker se pogodbeni stranki o tem nista dogovorili. Res bi bilo profesionalno ravnanje tožene stranke, da bi varčevalce o dejstvu, da se obrestne mere niso zvišale, kot je obljubljala, pač pa zniževale, obvestila na ustrezen oseben način. Vendar pa dejstvo, da tega ni storila, ne more vplivati na drugačno odločitev, saj mora sodišče upoštevati s pogodbo dogovorjene obveznosti, ki pa toženi stranki takšnega ravnanja niso nalagale, niti ni bila v korist tožnice dogovorjena možnost odstopa od pogodbe, če se obrestna mera ne bo zviševala.

Tudi okoliščine, da je Banka Slovenije v letu 2003 opozorila poslovne banke na nekatere pomanjkljivosti v natisnjenih pogodbah in jih pozvala na transparentnost poslovanja, na obravnavo konkretnega primera ne morejo vplivati. Za odločitev so odločilne okoliščine le, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o varčevanju z vsebino, ki iz nje izhaja in da je pogodba veljavna, zato sta jo pogodbeni stranki dolžni izpolniti, tožena stranka upoštevaje zgoraj povedano.

Očitana pritožbena razloga torej nista podana, sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj pravilno in popolno ugotovilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem potrdilo (353. člen ZPP).

Če na kakšno pritožbeno trditev ni bilo odgovorjeno, ni šlo za trditev odločilnega pomena (1. ost. 360. člena ZPP).