Jedro

Le na podlagi svojih del oziroma investicij v nepremičnino se lahko najemnika sklicujeta, da se je pravni status podržavljene nepremičnine spremenil, torej da sta na njej pridobila lastninsko pravico. V obravnavanem primeru pa sta z investicijami stanovanje spremenila - povečala, ta sprememba pa ne zadošča za sklep, da gre za novo stvar.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da odločba št. 362-2/00-21 (04059) z dne 31. 7. 2006, ki jo je izdala Upravna enota Ptuj, ostane v veljavi in se nespremenjen izrek glasi: 1. upravičenki A.A., rojeni ... se vrne v last nepremičnina s parc. št. 312/1, dvorišče v izmeri 299 m2, stanovanjska stavba 71 m2, gospodarsko poslopje 33 m2, z.k. vl. št. 398, k.o. ...; 2. zavezanka za vrnitev je Mestna občina Ptuj; 3. nepremičnina se da v začasno opravljanje skrbniku za poseben primer; 4. o povrnitvi vlaganj B.B. in C.C. bo odločeno v postopku o povrnitvi vlaganj v denacionalizirano stanovanje oziroma zgradbo; 5. Okrajno sodišče na Ptuju bo po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti izvedlo spremembo zemljiškoknjižnega stanja. V obrazložitvi je navedel, da je predmet odločanja sedanja stavba na naslovu ..., ki je bila v času podržavljenja pomožni objekt, hlev za konje. V postopku je najemnica zatrjevala, da je pomožni objekt preuredila v stanovanje. Pravico do vselitve je skupaj z možem C.C. pridobila s sklepom o dodelitvi stanovanja z dne 19. 7. 1988. V postopku je izvedensko mnenje izdelalo več izvedencev. Na obravnavi dne 24. 9. 2008 je bila postavljena izvedenka D.D., da ugotovi namembnost objekta ob nacionalizaciji in danes. Na podlagi ogleda in pregleda že obstoječih listin je izvedenka dne 7. 11. 2008 izdala mnenje, iz katerega izhaja, da je bil objekt v času podržavljenja pomožni oziroma gospodarski objekt v funkciji stanovanjske hiše, ki je sedaj na naslovu ..., ki se je v delu lahko uporabljal tudi za stanovanje. Na podlagi navedenega organ ugotavlja, da ne gre za novo drugo zgradbo, ampak le za delno spremenjeno zgradbo, zato vrača nepremičnino v last upravičenki. B.B. in C.C. sta navedla, da je bilo pred vselitvijo potrebno precej adaptacij in popravil, saj ni bilo kopalnice, v hiši je bila samo ena pipa za vodo in sicer za vhodnimi vrati ter brez odtoka. Manjkale so luči, stikala in vtičnice, od inštalacij je ostalo le nekaj žic po ceveh nad ometom. Opraviti sta morala vsa inštalaterska dela in to za elektriko, vodovod in odtoke. Stanovanje je bilo izredno vlažno. Stene stanovanja sta prevlekla z bavalitom. Stavba je bila brez fasade. Nepremičnina parc. št. 312/1 k.o. ... je v zemljiški knjigi v lasti pravnih naslednikov upravičenke A.A., zavezanka za vrnitev nepremičnine je Mestna občina Ptuj, ki bi morala biti vpisana v zemljiški knjigi. Nepremičnina je v času podržavljenja po cenitvi E.E. bila vredna 32.242,00 DEM, po cenitvi leta 2003 pa 33.840,00 DEM. Na ustni obravnavi je vlagatelj denacionalizacijske zahteve izjavil, da se je objekt v času podržavljenja uporabljal za bivanje zaposlenih natakaric v gostilni upravičenke, deloma pa kot gospodarsko poslopje za potrebe stavbe na istem dvorišču ter da sta najemnika v okviru istih gabaritov prejšnje zgradbe adaptirala stanovanje z dograditvijo kopalnice in drugimi gradbenimi deli, nikakor pa ne zgradila nove stavbe. Najemnik stanovanja pa je zatrjeval, da gre za novo stvar, ter da je objekt v času, ko sta ga začela urejati, leta 1987, služil kot shramba najemnikom stanovanj iz ... ter da tlorisa nista povečala. Skliceval se je na cenilni zapisnik z dne 27. 5. 1946 s priloženim popisom premičnega in nepremičnega premoženja, potrdilo o zemljiško katastrskih podatkih in odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča (sprememba namembnosti – z njive nastane dvorišče). Iz popisa izhaja, da je bil objekt gospodarsko poslopje s tremi prostori: hlev, sobica za hlapca z eno omaro in eno posteljo ter pralnica. Upravni organ je iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja na naslovu ..., kjer je do 30. 4. 1988 bil nosilec stanovanjske pravice F.F., ugotovil, da so stanovanjski prostori obsegali dve sobi v skupni izmeri 28 m2, kuhinjo 12 m2 ter drvarnico 4 m2 in da je v stanovanju bil vodovod, bila je elektrika za razsvetljavo in gospodinjske stroje, stene so bile prebarvane z jupolom. Najemnika C.C. in B.B. sta stanovanje povečala za 17,8 m2 in to zaradi ureditve kopalnice 5,28 m2, stranišča 2,62 m2 in shrambe v velikosti 9,90 m2. Cenilec G.G. v poročilu ugotavlja, da je stanovanjska hiša na ... pritlična, nepodkletena stavba, zgrajena pred letom 1880, ki je bila gospodarsko poslopje s hlevom in sobo za hlapca. Upravni organ ugotavlja, da v danem primeru ne gre za novo stvar. Del podržavljenega gospodarskega objekta se še danes koristi kot pomožni gospodarski prostor stanovalcev ... Glede na zbrane dokaze in njihovo presojo ter izvedeno ustno obravnavo v mesecu novembru 2005 se upravni organ ni odločil za zaslišanje B.B. in C.C., ki jima je bilo na ustni obravnavi 8. 11. 2005 naloženo, da v roku 8 dni ponudita morebitna druga dokazila o tem, da je stavba na ... oziroma del te stavbe nova drugačna stvar. Iz načrta stavbe iz leta 1920 izhaja, da je v stavbi vrisana pralnica v izmeri 4 x 5,6 m, soba za hlapce 2,5 x 5,6 m. V objektu je leta 1945 po izjavi vlagatelja živel H.H. Takratna lastnica je objekt uporabljala kot stanovanjske prostore za delavce v gostinskem lokalu, deloma pa kot pralnico za potrebe gostinskega lokala in stanovanjske hiše. Iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja z dne 9. 6. 1982, ko je bil imetnik stanovanjske pravice F.F., izhaja, da objekt ni bil gospodarsko poslopje, ampak stanovanje in da sta B.B. in C.C. od takratnega lastnika prevzela v posest stanovanje in ne gospodarsko poslopje. Stanovanje je takrat merilo 45 m2 in sta ga B.B. in C.C. nekoliko povečala v breme že obstoječega dela stavbe. Uporabnika sta prevzela stanovanje, v katerem je že bil vodovod in elektrika.

Drugostopni organ je s 1. točko izreka odpravil 1. odstavek izreka odločbe prvostopnega organa, v preostalem pa pritožbo B.B. zavrnil. V obrazložitvi se strinja z obrazložitvijo prvostopnega organa, da prenovljena stavba ... ne predstavlja nove stvari.

Tožeča stranka izpodbija odločitev organa, ker se ne strinja z ugotovitvijo, da ne gre za novo zgradbo. Dejstvo je, da iz cenilnega zapisnika Mestnega ljudskega odbora Ptuj št. 108/46 z dne 27. 5. 1946 izhaja, da je v gospodarskem poslopju hlev, sobica za hlapca in pralnica. Cenilni zapisnik je javna listina, zato bi organ moral ta dejstva šteti za dokazana. Od dneva zaplembe v letu 1946 do leta 1988, ko je tožeča stranka dobila stanovanjsko pravico, je očitno, da se je namembnost gospodarskega poslopja deloma spremenila, saj so v njem bili stanovanjski prostori v izmeri 44 m2. Stanovanjski prostori so obsegali dve sobi v skupni izmeri 28 m2, kuhinjo v izmeri 12 m2 in drvarnico v izmeri 4 m2. Ti v času zaplembe leta 1946 niso obstajali. Tožeča stranka in C.C. sta stanovanjske prostore v celoti adaptirala in povečala, tako da sta dejansko zgradila stanovanjsko stavbo, kar je v razmerju do zaplenjenega gospodarskega poslopja nova stvar. Cenilka D.D. je ugotovila, da stanovanjski del obsega prostore, ki so postavljeni en za drugim, praktično prehodni, vhod je na sredini in sicer vhod, kuhinja 14,48 m2, soba 19,32 m2, soba 8 m2, prehod 5,28 m2, prostor wc 1,6 m2, shramba 9,81 m2, skupaj 58,49 m2. Tožeča stranka se z ugotovitvijo cenilke strinja, razen v delu, v katerem cenilka ugotavlja, da se sporni objekt v delu lahko uporablja za stanovanje. Takšna ugotovitev je v nasprotju s cenilnim zapisnikom z dne 27. 5. 1946, saj je v gospodarskem poslopju bila poleg hleva in pralnice posode le sobica za hlapca. Gospodarsko poslopje se ni moglo uporabljati za stanovanje. Sobica za hlapca ni stanovanjska hiša. Tožeča stranka tudi ugotavlja, da tožena stranka ni ravnala v skladu z odločbo organa druge stopnje z dne 16. 1. 2007, saj izvedenka ni svoj pisni izvid in mnenje obrazložila na ustni obravnavi. Kršena je bila določba 3. odstavka 251. člena ZUP. Predlaga odpravo prvostopne odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranki z interesom v tem postopku C.C. in Mestna občina Ptuj na tožbo nista odgovorili.

Stranka z interesom I.I. je na tožbo odgovoril. Prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrženje tožbe oziroma zavrnitev. Meni, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe, ker se njen položaj z odločitvijo v upravnem sporu ne more izboljšati. Na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 484/2002 z dne 13. 4. 2005 je bil tožeči stranki zgolj priznan status stranke z interesom kot najemnice. Tožeča stranka ne more pridobiti lastninske pravice na stanovanju, katerega ima v najemu, saj za kaj takega ni zakonske podlage.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali objekt na naslovu ... predstavlja glede na stanje ob podržavljenju novo stvar, kar bi preprečevalo vrnitev nepremičnine v naravi.

V obravnavani zadevi je bistveno, da sta ugovor, da gre za novo stvar, uveljavljala v upravnem postopku najemnika stanovanjske pravice, ki sta jo pridobila leta 1988. Nesporno v zadevi je, da je do 30. 4. 1988 bil nosilec stanovanjske pravice v istem objektu F.F. ter da so stanovanjski prostori, ki jih je on zasedal, obsegali dve sobi v skupni izmeri 28 m2, kuhinjo 12 m2 ter drvarnico 4 m2. Že takrat je bil v stanovanju vodovod ter elektrika. Nova najemnika (tudi tožeča stranka) sta stanovanje povečala za 17,8 m2 na račun ureditve kopalnice 5,28 m2, stranišča 2,62 m2 in shrambe v velikosti 9,90 m2. Hiša je ostala pritlična, v okviru istih gabaritov.

Navedena dela, opravljena s strani najemnikov, - predstavljajo okvir, v katerem najemnika le v tem lahko uveljavljata v denacionalizacijskem postopku ugovor nove stvari, ki bi preprečil vrnitev nepremičnine v naravi. Povedano drugače, le na podlagi svojih del oziroma investicij v nepremičnino se lahko najemnika sklicujeta, da se je pravni status podržavljene nepremičnine spremenil, torej da sta na njej pridobila lastninsko pravico. V obravnavanem primeru pa sta se najemnika vselila leta 1988 v stanovanje. Le tega sta z investicijami spremenila – povečala, ta sprememba pa ne zadošča za sklep, da gre za novo stvar, kot je pravilno ugotovil prvostopni organ. Tožeča stranka se torej neutemeljeno sklicuje na stanje ob podržavljenju, kot izhaja iz cenilnega zapisnika z dne 27. 5. 1946, ko je bil sporni objekt gospodarsko poslopje. Sprememba v namembnosti spornega objekta ni bila opravljena s strani tožeče stranke. Pravni standard nove stvari se po ustaljeni sodni praksi sodišča izpolni, če nov del objekta izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če se spremeni identiteta zgradbe. V obravnavanem primeru, kot je bilo že zgoraj rečeno, tožeča stranka s svojimi investicijami ni spremenila identiteto zgradbe (stanovanjska stavba je bila že ob vselitvi; niso se povečali gabariti zgradbe). O njenih investicijah pa bo odločeno v nadaljevanju postopka, kot je določeno v 4. točki izreka prvostopne odločbe.

Sodišče pa ne more slediti tudi ugovoru kršitve določb postopka. Organ prve stopnje ni sledil napotku drugostopnega organa, ker je odločal na popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kot takega ga ocenjuje tudi sodišče. Da dejansko stanje ne bi bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ne izhaja niti iz tožbenih ugovorov, ki se osredotočajo na napačen sklep organa o dejanskem stanju.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.