Jedro

Če nepremičnega premoženja zavezanec ne potrebuje za lastno življenje (v lastni stavbi ne stanuje), to premoženje pa ne prinaša dohodkov (stavbe ne oddaja v najem), ga je zaradi svojih preživninskih dolžnosti dolžan tudi prodati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec za svoja otroka plačevati od 1.11.1992 dalje poleg že pravnomočno prisojene preživnine še vsakemu po 6.000,00 SIT (skupaj 10.000,00 SIT) na mesec. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in obveznost toženca za obdobje od 1.11.1992 do 31.3.1993 znižalo za 3.000,00 SIT na mesec. V preostalem delu je pritožbo zoper izrek o preživnini zavrnilo in v tem delu prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev izpodbija v delu, s katerim je tožencu naložena višja preživnina od 3.000,00 SIT na mesec (poleg že prisojenega zneska 4.000,00 SIT). Predlaga, da revizijsko sodišče tudi za obdobje po 1.4.1993 razsodi enako, kot za obdobje od 1.11.1992 do 31.3.1993. V reviziji trdi, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Nepravilno pa je tudi uporabljeno materialno pravo. S tem ko je toženec za prodano polovico hiše dobil kupnino, se njegove premoženjske razmere niso nič spremenile. Kot povečano premoženje bi sodišče lahko štelo le civilne plodove - obresti, če bi toženec denar naložil v banki. Le ta dohodek bi lahko bil upoštevan pri odmeri preživnine. Toženec pa je tako kot tožnica vložil denar v gradnjo stanovanjske hiše. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji sicer ne pove, katera določba zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila kršena, smiselno pa s trditvijo, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, uveljavlja kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Toda med zneski, navedenimi v izreku in zneski, navedenimi v obrazložitvi sodbe ni nikakršnega nasprotja. Zato ta revizijski razlog ni podan.

Trditev, da sta si ugotovitvi o izboljšanju toženčevega premoženjskega stanja in pridobitvi kupnine za prodano nepremičnino v nasprotju, pa ne more predstavljati uveljavljane kršitve ZPP, temveč ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Da revidentka to ve, izhaja iz njenih nadaljnih trditev, kjer navedeno trditev ponovi tudi v okviru tega revizijskega razloga.

Starši so na podlagi 103. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.) dolžni otroke preživljati. Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo, odloči tudi o preživljanju skupnih otrok. Višino prispevka določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen).

V reviziji je še vedno sporna zmožnost toženca plačevati preživnino v višini 3.000,00 SIT na mesec za vsakega otroka. Sporna zato, ker sodišče ne bi smelo upoštevati kupnine za prodano stanovanjsko hišo. Upoštevati pa je ne bi smelo zato, ker predstavlja le protivrednost že prej obstoječega premoženja, in ker ni naložena na banki in ne prinaša obresti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je navedena revizijska trditev neresna.

Tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, je dolžan plačevati preživnino v denarju. Sodišče zato pri odločanju o preživnini upošteva predvsem njegove denarne dohodke. Upošteva torej tudi nepremično premoženje, če prinaša dohodke. Da jih prinaša, je preživninski zavezanec dolžan poskrbeti, razen če ga potrebuje zase (v lastnem stanovanju ali hiši stanuje). Če nepremičnega premoženja zavezanec ne potrebuje za lastno življenje (v lastni stavbi ne stanuje), to premoženje pa ne prinaša dohodkov (stavbe ne oddaja v najem), ga je zaradi svojih preživninskih dolžnosti dolžan tudi prodati. Prav to sta razvezana starša preživninskih upravičencev potem, ko v skupni hiši nista prebivala več, tudi storila. Zato je bilo sodišče dolžno upoštevati tako nastalo (spremenjeno) finančno stanje in dohodek iz kupnine upoštevati pri obeh. Sodišči prve in druge stopnje sta to storili tako, da sta ugotovljene stroške za preživljanje otrok razdelili med oba starša enako, pri čemer je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da ima preživljanje otrok prednost pred uporabo kupnine v drug namen. Sodišči ob dejstvu, da je mati, ker otroka živita pri njej, dolžna prispevati še vso skrb in delo zanju, tako nista zmotno uporabili materialnega prava v toženčevo škodo.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).