Jedro

Prehod premoženja (glede tožniku nevrnjenih sredstev - prikrajšanje) med premoženje tožene stranke brez podlage (neupravičena pridobitev) mora dokazati tožeča stranka. Eno od pravnih dejstev (oziroma osrednje, najpomembnejše pravno dejstvo, predpostavka) terjatve iz neupravičene pridobitve je (kot pove že ime) pridobitev, okoriščenje, prehod premoženja. Prikrajšanje samo po sebi ne zadošča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.975,80 EUR s pripadki zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti pravdne stroške v znesku 1.875,01 EUR v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.975,80 EUR s pripadki ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.623,92 EUR s pripadki. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka neupravičeno obogatena na račun tožnika, ki je prikrajšan za dosojeno terjatev. S strani tožnika vplačana sredstva po pogodbi z družbo A. so se po oceni sodišča prve stopnje „znašla“ v premoženju tožene stranke, ki je v letih 1995 in 1996 denar izplačevala tožniku. Ker tožena stranka ni dokazala, da je to počela v imenu in za račun družbe A. (od leta 1992 v likvidaciji), niti družbe C. (od leta 1993 v stečaju), iz dopisa A. (v stečaju) z dne 15.3.1994 pa izhaja, da so bila tožnikova sredstva vplačana toženi stranki, je na podlagi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zneska 3.975,80 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče je namreč tudi v ponovljenem postopku odločitev oprlo predvsem na dopis z dne 15.3.1994, iz katerega naj bi izhajalo, da je denar, ki ga je tožnik vlagal v nemški sklad, nekako pristal pri toženi stranki. Navedeno pa ne drži, na navedeno listino pa sodišče tudi ne bi smelo opreti svoje odločitve. Naveden dopis namreč ni bil preveden po sodnem tolmaču, predložen „prevod“ pa je komajda razumljiv. Pri tem pa tožnik sploh ni izpolnil „naloga“ sodišča po predložitvi ustreznega prevoda. Sicer pa tudi ne glede na navedeno tožeča stranka dokaznemu bremenu ni zadostila. Tožnik sam je ves čas postopka zatrjeval, da s toženo stranko nikoli ni bil v kakršnemkoli pogodbenem razmerju, kar v tej pravdi niti ni sporno; enako je namreč zatrjevala tudi tožena stranka. Tožena stranka je pri tem tudi pojasnila pravno naravo nakazil, ki jih je opravila za tožnika, in sicer je tožena stranka v dogovoru z upravljavcem (nemško družbo) prevzela zgolj komunikacijo z vplačniki (vlagatelji s področja nekdanje Jugoslavije) in s tem tudi izplačevanje sredstev. S temi sredstvi tožena stranka nikoli ni razpolagala samostojno, temveč jih je vlagateljem izplačevala po nalogu in v imenu upravljavca, to je nemške družbe C.... Poleg tega vsebina dopisa z dne 15.3.1994, kolikor gre sploh verjeti dvomljivemu „prevodu“, potrjuje le, da so bila sredstva tožnika vplačana na računu banke s sedežem v Sloveniji, kar pa sploh ni bilo sporno. Denarna sredstva tožnika so bila dejansko vplačana pri SIB Ljubljana, vendar tožena stranka s temi sredstvi ni upravljala, še manj razpolagala. Imetnik navedenega računa je bila namreč nemška družba C. Tožena stranka do teh sredstev ni imela dostopa, saj je opravljala le funkcijo svetovanja in trženja produkta A. Ker je tožnik sam izpovedal, da je denar nakazal na TRR, ki je bil naveden v prospektu nemške družbe, je jasno, da tožena stranka s tožnikom ni bila v nobenem pravnem razmerju. Da navedenega dopisa z dne 15.3.1994 ne kaže upoštevati kot relevanten dokaz, izhaja tudi iz dejstva, da je vsebina le-tega v nasprotju s sicer nespornimi dejstvi. Zato je napačna ugotovitev sodišča, da naj bi tožena stranka predhodna nakazila tožniku izvršila v svojem imenu in za svoj račun. Sodišče je pri tem izhajalo iz dveh napačnih izhodišč, ne govori pa o tem, kdo naj bi s sredstvi upravljal in razpolagal. Dejstvo je, da je tožena stranka v preteklosti že opravila nekatera nakazila tožniku, vendar to ne dokazuje neopravičene obogatitve. Upravljavka sredstev, tudi tožnikovih, je bila navedena nemška družba. Dogovor med toženo stranko in upravljavcem sredstev ima elemente agencijske pogodbe, saj je tožena stranka dejansko posredovala med vlagatelji in upravljavcem sredstev, zato je zmoten zaključek sodišča, da je tožena stranka razpolagala s tožnikovimi sredstvi ter da so se pri toženi stranki znašla brez pravne podlage. Napačna je tudi navedba sodišča, da se je tožnikov denar naknadno znašel pri toženi stranki. Tožeča stranka z ničemer ni izkazala, da je tožena stranka denar tožniku izplačevala v svojem imenu in za svoj račun. Tožnik sam je večkrat poudaril, da s toženo stranko nikoli ni sklenil nikakršne pogodbe in ji torej tudi ni nakazal denarja. Na naroku dne 27.9.2005 je izrecno zaslišan kot stranka poudaril, da je denar nakazal na račun, ki je bil naveden v prospektu in podpisan s strani nemške družbe C. Tako izhaja tudi iz prospekta A. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik sredstva vlagal v nemško družbo, torej je lahko vlagal le v nemških markah. Ugotovitev, da je tožnik denar izročil v dinarjih, izročil pa ga je v protivrednosti toliko nemških mark, kolikor jih je nameraval vložiti, je kontradiktorna, pri čemer sodišče ne pojasni, zakaj je bistvena le protivrednost v nemških markah. Dejstvo, da je tožnik denar vlagal v nemško družbo, pri tem ne igra prav nobene vloge. Poleg tega sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da iz pogodb izhaja, da je tožnik deleže plačal v dinarjih. Zato je napačna tudi odločitev glede zamudnih obresti. Ker so bila sredstva vplačana v Sloveniji, je povsem nepomembno, kdaj je ZRJ zamenjala svojo valuto; upoštevno je le dejstvo, kdaj so bili dinarji, v katerih je tožnik vplačal svoj vložek, v Sloveniji zamenjani za tolarje in naprej za evre. Zato je izpodbijana odločitev povsem napačna glede plačila stranskih terjatev. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev, ki je tudi sicer neobrazložena in je ni mogoče učinkovito preizkusiti. Ker tožnik ni uspel dokazati, da je bila tožena stranka v breme njegovih sredstev neupravičeno obogatena – ni izkazal ključnega elementa, to je da so bila njegova sredstva sploh kdaj del premoženjske sfere tožene stranke – predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v svoji odločbi I Cp 5190/2007 z dne 18.6.2008 opozorilo, da iz tožbenih trditev sledi, da tožnik tožbeni zahtevek utemeljuje z neopravičeno pridobitvijo (obogatitvijo) tožene stranke, upoštevajoč zatrjevano izključenost pogodbene podlage med strankama (le-ta je med strankama nesporna). Če je kakšen del premoženja neke osebe na kakršenkoli način prešel med premoženje druge osebe, pa ta prehod nima podlage (v pravnem poslu ali zakonu), ga mora po 210. členu ZOR, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi določb 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pridobitelj vrniti oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi. Da so tožniku nevrnjena vplačana sredstva prešla med premoženje tožene stranke, je sodišče prve stopnje najprej ugotavljalo na podlagi nespornega dejstva, da je tožena stranka tožniku v letih 1995 in 1996 izplačevala denar, tožena stranka pa naj ne bi dokazala, da je to počela po pooblastilu upravitelja družbe C., niti da je bila ta družba upravitelj družbe A., sodišče pa je bilo prepričano tudi, da je tožena stranka tožniku izplačevala denar v svojem imenu in na svoj račun; dejstvo, da je s tožnikovimi sredstvi razpolagala (saj jih drugače ne bi vračala), naj bi pomenilo, da so tožnikova sredstva prišla k toženi stranki brez pravne podlage; to pa naj bi dokazoval tudi dopis družbe A. z dne 15.3.1994 z vsebino, da so v likvidaciji od leta 1992 in da so bila tožnikova sredstva vplačana D. d.o.o. v Kranju.

Predmet spora v obravnavani zadevi so tožniku nevrnjena sredstva, to je tista, za katera sodišče prve stopnje ugotavlja, da jih je tožnik vplačal po pogodbi z družbo A. (65.195,00 DIN po pogodbi št. 5679003123 dne 25.7.1991 in 391.170,00 DIN po pogodbi št. 5679003920 dne 12.6.1991) in so se po oceni sodišča prve stopnje „znašla“ v premoženju tožene stranke.

Prehod premoženja (glede tožniku nevrnjenih sredstev - prikrajšanje) med premoženje tožene stranke brez podlage (neupravičena pridobitev) mora dokazati tožeča stranka. Eno od pravnih dejstev (oziroma osrednje, najpomembnejše pravno dejstvo, predpostavka) terjatve iz neupravičene pridobitve je (kot pove že ime) pridobitev, okoriščenje, prehod premoženja. Prikrajšanje samo po sebi ne zadošča (prim. sodbo VS RS II Ips 219/2004 z dne 29. 12. 2004). Te predpostavke pa tožnik sploh ni zatrjeval, zato je tožba pač nesklepčna. Če ni okoriščenja, tudi ni obogatitvenega zahtevka.

Tudi če drži zaključek sodišča prve stopnje, da so se s strani tožnika vplačana sredstva po pogodbi z družbo A. „znašla“ v premoženju tožene stranke (ki je v letih 1995 in 1996 denar izplačevala tožniku), pa bi tožeča stranka ob nespornem in neosporavanem neobstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama morala najprej trditi, nato pa še dokazati, da je za znesek 7.776,00 DEM (protivrednost dosojenega zneska) tožena stranka obogatena (jih je neopravičeno pridobila) oziroma okoriščena. Temu trditvenemu (in nato dokaznemu) bremenu pa tožeča stranka ni zadostila. Ne zadošča namreč, da so se sredstva, ki jih je tožnik vplačal, znašla pri toženi stranki, saj je tožnik nesporno po pogodbi št. 5679003123 dne 25.7.1991 vplačal 65.195,00 DIN, po pogodbi št. 5679003920 pa dne 12.6.1991 vplačal 391.170,00 DIN (in ne 35.000,00 DEM oziroma 30.000,00 DEM in 5.000,00 DEM, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi). Da bi tožeča stranka v postopku uspela, bi morala najprej navesti (nato pa tudi dokazati), v kakšnem pravnem razmerju je bila tožena stranka z nemškima družbama A. oziroma C., vendar o tem ni prav nikakršnih trditev. Upoštevajoč navedena vplačila v dinarjih (takratni veljavni valuti) in povsem nezatrjevanem pravnem razmerju med toženo stranko in nemškima družbama, s katerima je bil tožnik po lastnih trditvah v pogodbenem razmerju, je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe oziroma dokazanosti navrženih, nekonkretiziranih in kontradiktornih tožbenih trditvah o neupravičeni pridobitvi vtoževanih sredstev s strani tožene stranke (pridobljene koristi na strani tožene stranke).

Na podlagi 4. in 5. alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zoper toženo stranko kot neutemeljen zavrnilo.

Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče zato moralo odločiti o vseh stroških postopka. Upoštevajoč dejansko nastale potrebne stroške, ki jih je tožena stranka uveljavljala v določeni zahtevi z opredeljeno navedenimi stroški (obveznost iz 1. in 2. odst. 163. člena ZPP), je v skladu z Odvetniško tarifo pritožbeno sodišče toženi stranki, ki je v pravdi uspela, priznalo za zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške nagrado skupno v višini 3.280 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.505,52 EUR. Upoštevajoč še stroške 20 % DDV v višini 301,10 EUR ter 2 % za materialne stroške (30,11 EUR), kot tudi kilometrino v višini 38,28 EUR, je tako tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v znesku 1.875,01 EUR.