Jedro

Tožnika samo z navedbami o poslabšanju bivalnih pogojev zaradi senčenja in oteženega dostopa, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne moreta uspeti. Za te navedbe nista predložila dokazov. V postopku pa so bila upoštevana vsa predpisana merila in pogoji za poseg v prostor in pridobljena ocena osončenja, ki jo tožnika z nasprotnim dokazom nista izpodbila. S sklicevanjem na drug sodni postopek tožnika ne moreta nadomestiti svojega trditvenega in dokaznega bremena v tem postopku. V tem postopku tožnika tudi ne moreta varovati svojih pravic in pravnih koristi iz naslova prepovedi medsebojnega vznemirjanja in prepovedi imisij, saj gre pri tej prepovedi in imisijah za zatrjevani poseg v civilnopravno sfero na stvarnopravni podlagi, za katero so pristojna sodišča splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/95 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 17.7.2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Radovljica z dne 21.2.2003. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje investitorjema A. in B. izdal lokacijsko dovoljenje za legalizacijo dozidave stanovanjskega objekta, preoblikovanje ostrešja na starejšem delu stanovanjskega objekta, legalizacijo nadstreška za osebno vozilo, legalizacijo kletnega prizidka, pokritega z AB ploščo v podaljšku balkona kot teraso s pergolo in spremembo namembnosti kleti v poslovno namembnost-pisarna, vse na zemljišču parc.št. 10 in 11 obe k.o... pod tam navedenimi pogoji. Po mnenju tožene stranke je prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, da so podani zakoniti pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja. Gradnja na zemljiščih, na katerih je predviden oziroma že izvršen poseg, se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote Radovljica. Zemljišči ležita v morfološki enoti U-L4. Predvideni in že izvedeni posegi, ki so predmet legalizacije, so skladni z določili citiranega prostorskega izvedbenega akta. Izkazana je pravica investitorjev graditi na zemljiščih. Pridobljena so vsa soglasja pristojnih soglasodajalcev. Iz meritev višine slemen okoliških objektov izhaja, da dozidava stanovanjskega objekta ne odstopa oziroma je usklajena s sosednjimi objekti. Iz ocene osončenja za stanovanjska objekta, last pritožnikov pa izhaja, da je osončenje v skladu s sanitarno tehničnim priporočilom za gradnjo objektov, zato je izdano lokacijsko dovoljenje zakonito.

Sodišče prve stopnje v svoji sodbi navaja, da je tožena stranka na dejanske ugotovitve, ki so skladne s podatki iz predloženih upravnih spisov, pravilno uporabila v času izdaje lokacijskega dovoljenja veljavne določbe ZUN in določbe PUP, za kar je navedla pravilne razloge, s katerimi se sodišče strinja in jih ne ponavlja temveč se nanje sklicuje. Pravilni so tudi razlogi tožene stranke za zavrnitev pritožbenih ugovorov, ki jih tožnika ponavljata v tožbi. S tožbenimi ugovori, ki zadevajo višinski gabarit, ločeno obravnavo in ločeno odločanje o vsakem posegu, gradnjo brez soglasja tožnikov, izražata le dejanski interes, da se z gradnjo okolje ne bo spremenilo. S takimi ugovori, ki ne zadevajo njunih pravic in pravnih koristi, pa tožnika ne moreta uspeti. Ker v določbah PUP-a soglasje lastnikov sosednjih nepremičnin za sporen poseg ni predvideno, ni utemeljena tožbena navedba, da je poseg dopusten le ob takem soglasju. Ne drži tudi navedba tožnikov, da je le eden izmed objektov v soseščini višji v primerjavi z sporno dozidavo, kar naj bi prestavljalo kršitev 42. člena PUP. Iz izmerjene višine slemen okoliških objektov (ki je sestavni del lokacijske dokumentacije) izhaja, da so trije objekti višji od spornega, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka, in te ugotovitve tožnika z pavšalnimi navedbami nista izpodbila. Poleg teh pa je v lokacijski dokumentaciji navedenih in izmerjenih še nekaj objektov, ki po višini odstopajo do 15 cm od spornega objekta, tako odstopanje pa glede na to, da gre za prosto stoječe stanovanjske objekte, ni v nasprotju z 42. členom PUP. V skladu z 42. členom PUP je tudi sprememba namembnosti dela kletnega prostora za potrebe pisarne, saj ne gre za proizvodno dejavnost, ki bi lahko moteče vplivala na okolje in s tem poslabšala kvaliteto bivanja. Ob upoštevanju določb 6., 13. in 140. člena ZUP ni utemeljena tožbena navedba, da bi moral upravni organ zahtevek investitorja obravnavati in rešiti po delih za vsak poseg posebej.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe. Pogoji za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja niso izpolnjeni. Navajata, da iz njunih navedb v vseh vlogah izhaja, da zatrjujeta kršitev ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja in do zasebnosti ter kršitev stvarnopravnih pravic do prepovedi medsebojnega vznemirjanja in prepovedi prekomernih imisij, zato je jasno, da bodo oziroma so že kršene njune pravice oziroma pravne koristi in da ne gre le za njun dejanski interes. S spornimi gradnjami sta investitorja povzročila poslabšanje bivalnih pogojev tožnikov-lastnikov sosednjih objektov. Zmanjšana je osvetlitev, kar povzroča znižanje temperature in večje stroške ogrevanja in vzdrževanja hiše. V kleti hiše se nabira vlaga. Poslabšala se je kvaliteta sadnih in zelenjavnih vrtov. Tožnik C. ima v obdobju od 15.10. do 15.3. severovzhodno stran hiše popolnoma v senci. Izvedeniško mnenje, ki ga je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo K. ne zajema celotnega obdobja, temveč le stanje v času izdelave mnenja. Sklicujeta se na pravdo, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, v okviru katere se ta problematika ugotavlja. Sporni objekt je za 2 metra višji od objektov v neposredni bližini, z izjemo objekta D. Prizidek bi moral deliti usodo glavnega objekta. Ker investitorja na svojem zemljišču nimata urejenih parkirnih površin, ki bi bile namenjene strankam, bo zaradi sprememb dela kletnega prostora v poslovne prostore, oviran dostop do zemljišč, last tožnikov in zato poslabšana kvaliteta bivanja tožnikov.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena leta 2004, obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Po presoji vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS št. 26/90, 18/93, 71/93, 44/97 in 9/01) se lokacijsko dovoljenje za objekte in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorsko ureditvenimi pogoji izda v skladu s temi pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN). Lokacijska dokumentacija se pripravi na podlagi določb o prostorsko ureditvenih pogojih in podatkov, ki jih urejajo drugi predpisi (1. odstavek 55. člena ZUN).

V postopku je bilo pravilno ugotovljeno in med strankami ni sporno, da zemljišči, na katerih je predviden oziroma že izvršen poseg, ležita v območju, ki se ureja s PUP (Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote Radovljica, Uradni vestnik Gorenjske, št. 17/87, 30/99 in 33/99 in Deželne novice, št. 6/01, 11/01 in 18/02), v morfološki enoti U-L4, novejša stanovanjska gradnja, ki je po prostorskem planu namenjeno stanovanjski rabi, gostejša pozidava in legaliziranim nedovoljenim posegom v prostor. V skladu z 6. b členom PUP-a so v tej morfološki enoti na obstoječih objektih dopustne adaptacije, rekonstrukcije, nadzidave, dozidave in spremembe namembnosti, kot tudi postavitve pomožnih in začasnih objektov, to pa so posegi za katere je izdano sporno lokacijsko dovoljenje. Pogoji in merila za te posege so določeni v 7., 8., 12., 13. in 42. členu PUP-a. Po presoji vrhovnega sodišča sta tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje pravilno presodila, da so v lokacijski dokumentaciji z dne 8.4.2002 in dopolnitev z dne 17.5.2002, ki je podlaga in sestavni del spornega lokacijskega dovoljenja, merila in pogoji iz citiranih določb PUP-a (oblika tlorisa, višinski gabarit, oblika in naklon strehe, smer slemena, najmanj 8 metrski odmik od sosednjih objektov, odmik od parcelne meje, širina funkcionalnega zemljišča-najmanj 2,5 m, prepoved poslabšanja delovnih in bivalnih pogojev, oblikovne in funkcionalne značilnosti pomožnih objektov, pogoji za spremembo namembnosti dela kletnih prostorov v pisarno), pravilno upoštevani ter, da so sestavni del lokacijske dokumentacije predpisana soglasja, kot tudi podatki o višinskih gabaritih sosednjih objektov in ocena osončenja za sosednja objekta in da sta investitorja izkazala pravico graditi. Zato ni utemeljena tožbena navedba, da pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja niso izpolnjeni.

Tožbeni ugovor glede višinskega gabarita spornega prizidka, ki ga tožnika v pritožbi ponavljata, je z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče jih zato ne ponavlja, dodaja le, da PUP v nobeni svoji določbi ne določa, da višinski gabarit prizidka ne sme presegati višine osnovnega objekta.

Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba o neustreznosti ocene osončenja, ki jo je izdelal Zavod za zdravstveno varstvo K., ker ne zajema celotnega obdobja. Podlaga za oceno, da je osončenje objektov v lasti tožnikov ustrezno, je vpadni kot neba, ki v obeh primerih dosega 45 stopinj, kar sta pravilno ugotovila tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje. Ker vpadni kot neba, za razliko od vpadnega kota sončnih žarkov, ni odvisen od letnega časa, tudi po presoji pritožbenega sodišča drugačno ali daljše obdobje ocene na samo oceno nimata vpliva.

Pravica do zdravega življenjskega okolja se varuje s standardi, ki veljajo za poseg v prostor in s standardi oziroma normami, ki zagotavljajo, da ne pride do takšnih vplivov na okolje, ki bi bili tako prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Do škodljivih posegov v okolje in za čezmerno obremenitev okolja bi lahko prišlo le v primeru, če bi bili vplivi na okolje taki, da bi presegali predpisane mejne vrednosti in okvire dovoljenih posegov v prostor. Tožnika takih prekomernih vplivov nista izkazala. Samo z navedbami o poslabšanju bivalnih pogojev zaradi senčenja in oteženega dostopa pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne moreta uspeti. Za te navedbe nista predložila dokazov. V postopku pa so bila upoštevana vsa predpisana merila in pogoji za poseg v prostor in pridobljena ocena osončenja, ki jo tožnika z nasprotnim dokazom nista izpodbila. S sklicevanjem na drug sodni postopek pa tožnika ne moreta nadomestiti svojega trditvenega in dokaznega bremena v tem postopku. V tem postopku tožnika tudi ne moreta varovati svojih pravic in pravnih koristi iz naslova prepovedi medsebojnega vznemirjanja in prepovedi imisij, saj gre pri tej prepovedi in imisijah za zatrjevani poseg v civilnopravno sfero na stvarnopravni podlagi, za katero so pristojna sodišča splošne pristojnosti. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbene navedbe o poslabšanju bivalnih pogojev in kršitvi ustavnih in stvarnopravnih pravic.

Tožnika uveljavljata tudi pritožbeni razlog kršitve določb postopka upravnega spora, vendar ne pojasnita, katere kršitve naj bi bile storjene. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sobo preizkusilo le glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (3. odstavek 75. člena ZUS-1, v povezavi z 2. odstavkom 350. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri tem takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ampak je odločilo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku. Zato v tem sporu ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 73. člena ZUS-1).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.