Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bili očitki v nezaupnici očitno neutemeljeni. Zato je tožniku pravilno dosojena pogodbeno določena odpravnina.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 31.416,00 EUR odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2013 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače – plačilo še zneska 1.584,00 EUR odpravnine z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni plačati njegove stroške tega postopka v znesku 5.429,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper točki I in III izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, hkrati pa je nepravilno razlagalo določila individualne pogodbe o zaposlitvi, s katero sta stranki na podlagi takrat veljavnega 72. člena ZDR (sedaj 73. člena ZDR-1) drugače uredili medsebojne pravice in obveznosti. V prvem odstavku 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi je določeno, da lahko tožena stranka enostransko odpokliče tožnika in odpove pogodbo s pisnim obvestilom in brez odpovednega roka, če tožnik huje krši svoje obveznosti ali če ni sposoben voditi poslov ali če mu skupščina tožene stranke iz krivdnih razlogov izreče nezaupnico, razen kolikor je nezaupnica izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov. V vseh primerih odpoklica iz tega odstavka pogodba določa, da tožniku pripada plača in povračilo stroškov, ne pa tudi odpravnina. Iz sklepa (v knjigi sklepov) z dne 27. 9. 2013 je razvidno, da je tožena stranka kot edini ustanovitelj in družbenik družbe A. d. o. o. tožniku izrekla nezaupnico iz krivdnih razlogov in ga odpoklicala z mesta direktorja s takojšnjim učinkom. Na tej podlagi je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje, ker so bili podani krivdni razlogi, kar je bilo ugotovljeno v pravnomočno končanem postopku opr. št. I Pd 1394/2016 (prej I Pd 2953/2013). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 179/2018, ki je sodišču prve stopnje naložilo, da zavzame stališče do izrečene nezaupnice, pri čemer mora upoštevati, da je tožnik do odpravnine upravičen le, v kolikor je bila nezaupnica očitno neutemeljena. Vrhovno sodišče RS je navedlo, da za izrečeno nezaupnico ni nujno, da je posledica ravnanj, storjenih pri opravljanju funkcije, s katere je direktor odpoklican. Sodišče je v sodbi I Pd 2953/2013 ugotovilo, da očitane kršitve, ki jih je tožnik storil, predstavljajo kršitve zavez, ki jih je tožnik prevzel po individualni pogodbi o zaposlitvi z B. d. d. Tožnik je podpisal in s tem potrdil lažni in ponarejeni izpisek stanja. V zvezi s tem dejstvom je sodišče prve stopnje napravilo povsem nepravilne zaključke iz zapisnikov zaslišanj v drugem postopku. Že sam način obrazložitve sodbe je precej nerazumljiv, saj sodišče v večih točkah zgolj podaja, kaj je kdo povedal, v točkah 26, 27 in 28 pa sledi nekakšna obrazložitev, ki ni logična posledica ugotavljanja dejstev, da je bila nezaupnica izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov. Še manj je takšen sklep sodišča dokazno podprt. Poleg nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče storilo tudi bistvene kršitve postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V točki 26 je sodišče pojasnilo, da iz povzetih dokazov ne izhaja, da se je vrednost portfelja družbe C. zaradi prodaje delnic sklada D. zmanjšala že v času, ko je tožnik kot izvršni direktor podpisal izpiske o stanju portfelja te družbe in da sodišče za noben izpisek, ki ga je podpisal tožnik, ne more zaključiti, da je v zvezi v vrednostjo premoženja C. napačen. Ta zaključek za pravilno ugotovitev dejanskega stanja sploh ni pomemben, saj nihče ni trdil, da C. enot sklada D. ni imel v lasti. Tožena stranka je zgolj trdila, da teh enot C. ni imel na trgovalnem ali kateremkoli drugem računu pri družbi B. d. d., kar je na izpisku stanja bilo lažno potrjeno, in za katerega je B. d. d. imela obveznost po tripartitni pogodbi. V zvezi s tem odločilnim dejstvom sodba nima razlogov, oziroma so ti nejasni. Iz sodbe izhaja, da naj bi bila edina težava z naložbo družbe C. v delnice sklada D. v tem, da družba B. d. d. te naložbe ni vodila v svojem zalednem računalniškem programu E., sicer pa jo je imela v svojem portfelju pri B. d. d. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le tožnikove zavajajoče in neresnične trditve, saj je bilo v postopku pod opr. št. I Pd 2953/2013 ugotovljeno, da je bila družba C. neposredni vlagatelj v sklad D.. B. d. d. ni imela nadzora nad razpolaganjem z delnicami tega sklada niti takšnega razpolaganja ni mogla preprečiti. Prav tako ni mogla imeti neposrednega vpogleda v stanje enot tega sklada, ki so bile v imetništvu družbe C., zato tudi ni mogla potrditi, da ima C. to naložbo pri njej (t.j. ”v portfelju”). Naložba družbe C. v delnice sklada D. se namreč ni vodila preko trgovalnega računa pri B. d. d. Posledično B. d. d. ne more izdati potrdila o imetništvu teh delnic. Očitek tožniku je torej ta, da je s tem, ko je podpisal neresnično stanje portfelja stranke C., družbo izpostavil nesorazmernemu tveganju v razmerju do banke F. d. d., ki bi lahko v primeru, da kredit ne bi bil poplačan, odškodninski zahtevek uveljavljala proti družbi B. d. d., ki je potrdila neresnično stanje portfelja na računu, ki se je vodil pri njej in je služil kot zavarovanje kredita.

Ker G.G. ni stranka v tem postopku, njegovo (ne)vedenje o spornem načinu evidentiranja portfelja družbe C. pri B. d. d. nima povezave z očitki, ki jih tožena stranka očita tožniku. Tožena stranka mu namreč očita, da je kot član uprave H. d. d. vedel za obstoj tripartitne pogodbe, pri čemer je bil tožnik objektivno dolžan poskrbeti, da se vse pogodbe in dokumenti prenesejo na B. d. d. kot pravno naslednico pri oddelitvi in da se ustrezno evidentirajo. Slednjega pa ni storil, saj je bila B. d. d. o obstoju tripartitne pogodbe seznanjena šele 2. 7. 2013 s strani banke F. d. d., ki ji je takrat posredovala tudi kopijo pogodbe. Sodišče je nepravilno zaključilo, da je bil G.G. v času, ko je bil tožnik s strani tožene stranke - I. d. d., imenovan za direktorja A. d. d. (konec leta 2011), eden od izvršnih direktorjev I. d. d. To dejstvo je nepravilno ugotovljeno, posledično pa so napačni vsi nadaljnji zaključki sodišča v zvezi s tem. Tožnik je svoj mandat pri A. d. d. začel 6. 1. 2012, pred tem, in sicer dne 3. 6. 2011, pa je G.G. prenehal mandat izvršnega direktorja v I. d. d., kar je razvidno iz zgodovinskega sodnega registra. G.G. torej ne bi mogel preprečiti imenovanja tožnika na mesto izvršnega direktorja v A. d. d., saj ni več zastopal edinega družbenika in ustanovitelja, obenem pa tudi ni imel pooblastila za samostojno zastopanje družbe I. d. d. G.G. ni bil več član poslovodstva družbe I. d. d., zato proti njemu ni bilo mogoče več voditi postopka odpoklica mandata, bilo pa ga je mogoče zoper tožnika, ki je pred imenovanjem za direktorja na A. d. o. o. bil član uprave H. in je dokazano za obstoj tripartitne pogodbe tudi vedel. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo izpovedi tožnika, da so lahko izpise o stanjih portfeljev izdajali v različnih oblikah. B. d. d. je za izpise stanja portfelja strank uporabljala izključno računalniški program E., kar so potrdile vse kompetentne priče, med drugim vodja zaledne pisarne J.J.. V času podpisa ponarejenih izpiskov je bil tožnik na delovnem mestu izvršnega direktorja B. d. d. že vsaj devet mesecev in bi moral sistem E. obvladati. Imel je vsa pooblastila za uporabo sistema in bi lahko zlahka preveril, ali izpiski, ki jih je prejel v podpis, izkazujejo enako stanje kot izpiski sistema E.. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so lahko izpiski stanja portfelja "takšni ali drugačni" oziroma različnih oblik in da je vseeno v katerem računalniškem programu se vodijo portfelji strank, je povsem v nasprotju z materialnimi predpisi, ki urejajo poslovanje borznoposredniških družb. Borznoposredniška družba je bila dolžna voditi evidence in dokumentacijo skladno z določbami ZTFI in organizirati poslovanje in tekoče voditi poslovne knjige, poslovno dokumentacijo in druge administrativne oziroma poslovne evidence tako, da je mogoče kadar koli preveriti potek posameznega posla, ki ga je opravila za svoj račun oziroma za račun stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba neutemeljeno navaja, da je način obrazložitve sodbe precej nerazumljiv, saj sodišče v večih točkah zgolj podaja, kaj je kdo povedal, v točkah 26, 27 in 28 pa sledi "nekakšna" obrazložitev, ki ni logična posledica ugotavljanja dejstev, da je bila nezaupnica izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno utemeljilo, zakaj je nezaupnica izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov, zato je mogoče pritožbo v tem delu razumeti kot nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem in uporabo materialnega prava.

7. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeni očitki v tej smeri so povsem nekonkretizirani, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da protispisnost v sodbi sodišča prve stopnje ni podana, saj je sodišče svoj zaključek pravilno oprlo na izvedene dokaze, ta zaključek pa ni v nasprotju z izvedenimi dokazi.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri družbi A. d. o. o. zaposlen na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 4. 1. 2012 na delovnem mestu direktor za čas od 6. 1. 2012 do izteka mandata 19. 3. 2014. S sklepom z dne 27. 9. 2013 je družba I. d. d. kot edini družbenik družbe A. d. o. o. tožniku kot direktorju družbe A. d. o. o. izrekla nezaupnico iz krivdnih razlogov in ga s takojšnjim učinkom odpoklicala z mesta poslovodje - direktorja. Tožniku je še istega dne 27. 9. 2017 podala tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi s takojšnjim učinkom brez odpovednega roka. V odpovedi je tožniku očitala, da je bil od začetka seznanjen z načinom zavarovanja za obveznost kreditojemalca K. d. d. in z obveznostmi prenosne borznoposredniške družbe H. d. d. (v nadaljevanju: H.), vendar pa kot član poslovodstva H. ni poskrbel za to, da bi bile dejanske obveznosti H., izhajajoče iz tripartitne pogodbe v zvezi z zavarovalno pogodbo, evidentirane v informacijskem sistemu H. pri trgovalnem računu družbe C., četudi bi morale biti, niti ni tega razkril B. d. d. kot prevzemni družbi, ki je upoštevaje univerzalno sukcesijo vstopila v navedene pogodbe. Tožniku je bilo nadalje očitano, da ni poskrbel za ustrezno evidentiranje teh obveznosti v informacijskem sistemu B. d. d., ob tem, da je bil tudi v B. d. d. do 6. 1. 2012 član poslovodstva. Očitano mu je bilo tudi, da je kot izvršni direktor družbe B. d. d. podpisal neresnično stanje portfelja družbe C. pri B. d. d., ki je bilo posredovano banki. Z lažnim prikazovanjem stanja portfelja C. pa je spravil banko v zmoto in jo pustil v zmoti, s čimer je bila ta zapeljana, da je v škodo svojega premoženja podaljšala rok zapadlosti družbi K., čeprav kredit ni bil ustrezno zavarovan.

9. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo drugič. S sodbo opr. št. I Pd 95/2015 z dne 7. 7. 2017 je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni obračunati 31.416,00 EUR bruto odpravnine, od tega zneska za tožnika odvesti predpisane davke in prispevke, neto znesek odpravnine pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 28. 9. 2013 do plačila. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, to je še plačilo zneska 1.584,00 EUR odpravnine ter izplačilo celotnega prisojenega zneska odpravnine brez odvedbe davkov in prispevkov. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka, tožniku pa je dolžna plačati njegove stroške postopka v znesku 2.481,45 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zavrnila izplačilo odpravnine zaradi tožniku očitanih protipravnih ravnanj, ki pa jih ni storil kot direktor tožene stranke, temveč pred tem, ko je bil član uprave družbe H. in nato izvršni direktor družbe B. d. d. Zavzelo je stališče, da bi bil razlog za zavrnitev odpravnine lahko podan le v primeru, če bi bilo tožniku očitano protipravno ravnanje v času, ko je bil direktor tožene stranke in v zvezi z opravljanjem te funkcije. Okoliščina, da so omenjene družbe medsebojno povezane, po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogla vplivati na drugačno presojo. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 179/2018 z dne 7. 5. 2019 reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da za izrečeno nezaupnico ni nujno, da je posledica ravnanj, storjenih pri opravljanju funkcije, s katere je direktor odpoklican. Razlogi za utemeljen izrek nezaupnice so pomensko odprti in omejeni zgolj z zahtevo, da ne smejo biti očitno neutemeljeni. To so lahko ravnanja direktorja, ki ne pomenijo hujših kršitev njegovih obveznosti in niso neposredno povezana z opravljanjem funkcije ali pa dejstva, za katera je lastnik izvedel kasneje in direktorju, če bi zanje vedel prej, vodenja poslov ne bi zaupal. 10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje, glede na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS, vsebinsko preverilo očitek tožniku, ki se nanaša na obdobje njegove zaposlitve pri H. in B. d. d. in pravilno ugotovilo, da je bila nezaupnica izrečena iz očitno neutemeljenih razlogov. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in sprejelo materialnopravne zaključke, to pa so: - Po tretjem odstavku 17. člena pogodbe o zaposlitvi tožniku pripada odpravnina v višini šestkratnika osnovne bruto plače. Po 8. členu pogodbe o zaposlitvi mu pripada osnovna bruto plača v višini 5.500,00 EUR, zato tožnik zahteva plačilo 33.000,00 EUR odpravnine.

- Iz kopije tripartitne pogodbe z dne 28. 3. 2008 (B10 v I Pd 1394/2016) izhaja, da je bila sklenjena med banko F. d. d., L., H. d. d. L. in C. Za H. jo je podpisal G.G., za kontaktno osebo je bila določena M.M.. V njenem 2. členu so se stranke dogovorile, da potrebuje C. za vse odlive in preknjižbe iz trgovalnega računa soglasje banke in da se H. zaveže za čas od sklenitve kreditne pogodbe do njenega poplačila za vse odlive in preknjižbe iz trgovalnega računa pred njihovo izvršitvijo pridobiti pisno soglasje banke. Banki so zagotovile pravico mesečno preverjati stanje portfelja vrednostnih papirjev.

- Iz izpisov portfelja družbe C. na dni 7. 12. 2010, 17. 5. 2011 in 7. 12. 2011 izhaja, da je v njih naveden tudi sklad D. v vrednosti 1.190.107,40 EUR, izpiske pa je podpisal tožnik kot izvršni direktor B. d. d. - V izpiskih portfelja te družbe za iste dni, ki so sestavljeni v drugem formatu, ni naveden omenjeni sklad (B5, B6, B7 ter priloge B3 do B6 in B10 spisa I Pd 1394/2016). Tudi iz izpisa stanja portfelja C. na dan 10. 12. 2009 (B10 v I Pd 1394/2016) izhaja, da vsebuje sklad D., da ga je podpisal G.G. kot predsednik uprave H. d. d., pripravila pa M.M.. Izpiska portfelja te družbe z dne 23. 5. 2012 in 17. 5. 2013, v katerih je tudi vsebovan sklad D., je kot izvršni direktor B. d. d. podpisal N.N..

- V zvezi s poznavanjem tripartitne pogodbe, namenjene zavarovanju premoženja C. pri H., je bil tožnik v letu 2008 obveščen o namenu skleniti to pogodbo, ni bil pa njen podpisnik, niti je ni vodil, ne upravljal portfelja C.. To je delal G.G., saj je spadalo v njegovo delovno področje. Tožnik pogodbe detajlno ni poznal, je ni imel in zato ni imel česa predati B. d. d. - Sporne izpiske je tožnik podpisal, ker mu jih je O.O. prinesla v podpis. O.O. sta z G.G. vsa leta zaupala pri izdelavi izpisov stanj in ni bilo običajno, da bi njihovo vsebino ponovno preverjali.

- V zvezi z obliko izpisa je tožnik izpovedal, da so imeli več vrst izpisov in da ni bil možen samo en. Tudi ko je delal že na B. d. d. so še imeli stare stranke v prejšnjem programu iz H.. Poleg tega se skladi niso vodili v programu E.. Vedel je, da so določene stranke vpisovale v sklad D. in da je obstajal. Sam ni vedel, da je C. kasneje sklad prodal. To je izvedel šele iz izpovedi priče P.P. v sodnem postopku. Menil je, da bi moral tisti, ki je sklad prodal, to sporočiti in borzna hiša bi morala to zavesti. Povedal je, da če je podpisal napačne izpiske, jih vsaj zavestno ni. Tudi sam je bil lastnik B. d. d. in ni bilo logično, da bi bil njegov interes škoditi tej družbi.

- Iz dokazov ne izhaja, da se je vrednost portfelja družbe C. zaradi prodaje delnic sklada D. zmanjšala že v času, ko je tožnik kot izvršni direktor podpisal izpiske o stanju portfelja te družbe (nazadnje 7. 12. 2011). C. je sklad prodal v letu 2010 ali 2011. Iz dokaznega postopka ne izhaja, kdaj kasneje v letu 2011 naj bi do prodaje prišlo, zato niti za izpisek z dne 7. 12. 2011 ni mogoče zaključiti, da je v zvezi z vrednostjo premoženja C. napačen.

- Neutemeljen je očitek, je bil tožnik že od začetka seznanjen z načinom zavarovanja obveznosti kreditojemalca in obveznostmi borznoposredniške družbe. Pogodba ni sodila v tožnikovo področje dela (pač pa v področje G.G. na H. in v področje R.R. na B. d. d.).

- Pri toženi stranki so naložbe v sklade, tudi v sklad D., vodili izven zalednega programa.

11. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik podpisal in s tem potrdil lažni in ponarejeni izpisek stanja, ter da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti na podlagi pravilne uporabe določila prvega odstavka 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz dokazov sploh ne izhaja, da se je vrednost portfelja družbe C. zaradi prodaje delnic sklada D. zmanjšala že v času, ko je tožnik kot izvršni direktor podpisal izpiske o stanju portfelja te družbe (nazadnje 7. 12. 2011). Že ta ugotovitev zadošča za zaključek, da tožniku v zvezi z podpisovanjem izpiskov ni mogoče očitati krivdnega ravnanja.

12. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, kako je pri toženi stranki potekala priprava izpiskov, da jih je pripravila zaledna pisarna in da je že tožnik že leta (po njegovi izpovedi dvajset let) podpisoval izpiske, pri čemer je zaupal delavki O.O., ki je te izpiske pripravila. Tožena stranka se dejansko zavzema za popolno objektivizacijo tožnikove odgovornosti glede podpisovanja izpiskov, ne glede na krivdo, kar pa je v nasprotju s tožnikovo pogodbeno zavezo iz individualne pogodbe o zaposlitvi, da bo ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja in se vzdrževal vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri toženi stranki, materialno ali moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom tožene stranke. Dejansko bi moral tožnik po stališču tožene stranke, pred vsakim podpisom potrdila o portfelju vsake stranke (ki jih je imela tožena stranka po neprerekanih navedbah 25.000), in ki jih je pripravila strokovna služba pri toženi stranki, sam vpogledati v vse programe pri toženi stranki, v katerih so podatki o portfelju strank, o nakupih in prodajah, vpisih v sklade, se tako prepričati o pravilnosti potrdila ter šele nato podpisati izpiske. Gre za nerazumno zahtevo, glede na ustaljeno prakso pri toženi stranki oziroma pri njenih prednikih, po kateri so se izpiski podpisovali glede na zaupanje do delavke, ki jih je pripravila.

13. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, kaj so bile zadolžitve tožnika, kaj pa zadolžitve G.G., pritožba neutemeljeno navaja, da za odločitev ni bistveno, kaj je o evidentiranju portfelja družbe C. vedel G.G.. Družba B. d. d. naložbe v sklad D. ni vodila v svojem zalednem računalniškem programu E., zato za odločitev ni bistveno, da je bila družba C. neposredni vlagatelj v sklad D.. B. d. d. ni imela nadzora nad razpolaganjem z delnicami tega sklada niti takšnega razpolaganja ni mogla preprečiti. Prav tako ni mogla imeti neposrednega vpogleda v stanje enot tega sklada, ki so bile v imetništvu družbe C., zato tudi ni mogla potrditi, da ima C. to naložbo pri njej (t.j. ”v portfelju”). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da ni poskrbel za ustrezno evidentiranje teh obveznosti (nakupa in prodaje sklada D.) v informacijskem sistemu B. d. d. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni sodeloval pri podpisu tripartitne pogodbe, da ni bil njen skrbnik, zato mu tudi ni mogoče očitati neizvrševanja obveznosti, ki izhajajo za B. d. d. iz te pogodbe.

14. Neutemljen je tudi očitek, da bi moral tožnik objektivno poskrbeti za to, da bi se tripartitna pogodba prenesla na B. d. d. Tožnik kot navedeno s pogodbo niti ni razpolagal, ni sodeloval pri njenem sklepanju, temveč je za evidentiranje pogodbe skrbela pravna služba pri toženi stranki. Tožnik je izpovedal, da je šlo pri prenosu za nekaj 100.000 dokumentov, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ni utemeljen očitek tožene stranke, je bil tožnik objektivno dolžan poskrbeti, da se vse pogodbe in dokumenti prenesejo na B. d. d. kot pravno naslednico pri oddelitvi in da se ustrezno evidentirajo.

15. V zvezi z očitki, ki se nanašajo na tožnikovo opravljanje funkcije pri toženi stranki, ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 2953/2013, v katerem je tožnik izpodbijal zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 2953/2013 z dne 22. 9. 2015 sicer res zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, vendar je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 244/2016 z dne 10. 11. 2016 sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju se je postopek končal tako, da je sodišče s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 1394/2016 z dne 25. 1. 2017 tožbo v zvezi z zahtevki za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi zavrglo, zavrnilo pa zahtevke, ki se nanašajo na ugotovitev delovnega razmerja do dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje, prijavo v zavarovanje, plačilo reparacije za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožnik pa se zoper odločitev ni pritožil. Glede na to, da je odločitev o zavrnitvi izključna posledica zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi, saj je odpadel temelj zahtevku (pravilno bi sicer bilo, da bi sodišče prve stopnje celotno tožbo zavrglo), za odločitev v tem sporu niso relevantna stališča, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo v sodbi opr. št. I Pd 2953/2013 z dne 22. 9. 2015. Glede na navedeno so zavajajoče in protispisne pritožbene navedbe, da je bilo v pravnomočno končanem postopku opr. št. I Pd 1394/2016 (prej I Pd 2953/2013) ugotovljeno, da so bili podani krivdni razlogi za odpoved in da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika.

16. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so imeli pri toženi stranki več vrst izpisov in da ni bil možen samo en izpis, in sicer iz programa E.. To je bila predvsem posledica dejstva, da je pri ustanovitvi tožene stranke prišlo do združitve treh prej samostojnih borznoposredniških družb, ki je imela vsaka svoj sistem evidentiranja strank. Tožnik je izpovedal, da ko je delal že na B. d. d., so še imeli stare stranke v prejšnjem programu iz H.. Poleg tega se skladi niso vodili v programu E.. Zato niso odločilne vse tiste pritožbene navedbe, ki izpostavljajo pomembnost pravilnega evidentiranja poslovanja tožene stranke v zvezi z zahtevami, ki izhajajo iz Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI , Ur. l. RS, št. 67/07 in nasl.).

17. Glede na vse navedeno se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bili očitki v nezaupnici očitno neutemeljeni. Zato je tožniku pravilno dosojena pogodbeno določena odpravnina, katere višina med strankama ni bila sporna. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini odpravnine pravilno izhajalo iz določila tretjega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem tožniku pripada odpravnina v višini šestkratnika osnovne bruto plače. V skladu z 8. členom pogodbe o zaposlitvi tožnikova osnovna bruto plača znaša 5.500,00 EUR. Tožnik bi bil po pravilnem stališču sodišča prve stopnje upravičen do odpravnine v višini 33.000,00 EUR, vendar le v primeru, če bi bil odpoklican več kot šest mesecev pred potekom mandata 19. 3. 2014. Glede na to, da je bil s funkcije direktorja odpoklican 27. 9. 2013, torej v okviru zadnjih šestih mesecev pred potekom mandata, mu v skladu z zadnjim stavkom tretjega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi pripada sorazmeren del odpravnine v znesku 31.416,00 EUR, torej za 119 delovnih dni v času od 17. 9. 2013 in 19. 3. 2014, od 125 delovnih dni v zadnjih šestih mesecih pred 19. 3. 2014. Tožnik je torej upravičen do zneska 31.416,00 EUR odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po zapadlosti njenega izplačila – od 28. 9. 2013 do plačila, torej od prvega dne po odpoklicu dalje do plačila.

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

21. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.