Jedro

Dejstvo, da je tožnik fitnes centru, v enoti katerega se je poškodoval, plačeval članarino, pa narekuje zaključek, da je bil tožnik z zavarovancem toženke kot lastnikom fitnes centrov v pogodbenem razmerju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen v obsegu 100%.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženka zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sicer ne nasprotuje prvostopenjskemu izhodišču, da za njenega zavarovanca velja skrbnost dobrega strokovnjaka, izpodbija pa zaključek, da je bilo njegovo ravnanje protipravno. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje sledilo navedbam in izpovedi tožnika, da je pristopil do fitnes naprave oziroma fitnes klopce, ki jo je želel prestaviti in prejel za dvigu namenjeno ročko. Ko je napravo dvignil, mu je ročka ostala v roki, klop pa mu je padla na palec desne noge. Po prepričanju pritožbe pa tožnik glede protipravnosti toženkinega ravnanja ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena. Glede protipravnosti je sodišče prve stopnje povzelo povsem pavšalne očitke tožnika o opustitvi dolžne skrbnosti oziroma opustitvi ukrepov, ki bi zagotavljali tehnično brezhibno delovanje naprave. To pa za pravni standard protipravnosti, ki se zahteva po določbah o krivdni odškodninski odgovornosti, ne zadošča. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek, ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. Tožnik bi moral konkretno opredeliti protipravno ravnanje ali opustitev, ki ga očita zavarovancu toženke in zaradi katerega mu je nastala škoda. Ob tem, ko pritožnica povzema tožnikove navedbe,

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje vmesno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

6. Toženka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zaključke o protipravnosti ravnanja njenega zavarovanca sprejelo brez, da bi tožnik zato ponudil ustrezno trditveno podlago. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi prekoračitve trditvene podlage tožbe, na katero je sodišče v dispoztivnem pravdnem postopku (2. člen ZPP) skladno z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) vezano, vendar neutemeljeno.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sprejelo mehanizem nastanka poškodbe, kot ga je navajal tožnik, tem prvostopenjskim zaključkom pa pritožba ne nasprotuje, saj jih zgolj povzema, brez da bi jih argumentirano pritožbeno prerekala. In sicer je tožnik na dan škodnega dogodka (7. 5. 2022) pristopil do sporne fitnes naprave, t.i. klopce, in jo z namenom priprave na naslednjo vadbo želel prestaviti. Ko je prijel za ročko, namenjeno dvigu klopce, mu je plastično, oziroma gumijasto držalo ročke ob dvigu ostalo v roki, klopca pa je padla na tožnikovo desno nogo tako, da je utrpel zlom palca. Izhajajoč iz navedenega, to je iz dejstva, da se je ob dvigu klopce snela plastična oziroma gumijasta oprijemalka na ročki, in ne brez osnove, je prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju nato zaključilo, da je zavarovanec toženke opustil dolžno skrbnost s tem, ko ni poskrbel za varno izvedbo vaje na fitnes napravi in ni poskrbel za njeno brezhibno delovanje. Za tak zaključek pa je tožnik v postopku na prvi stopnji ponudil ustrezno trditveno osnovo. V prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2023 je konkretizirano pojasnil, v čem se kaže opustitev dolžne skrbnosti na strani toženke in s tem protipravnost njenega ravnanja. Navajal je, da naprava v fitnesu, ki jo je uporabljal, ne bi smela razpasti oziroma se gumijasti ali plastični del ne bi smel sneti. Fitnes naprava, ki je ob normalni uporabi razpadla in tožnika poškodovala, ni bila brezhibna, kar se ob plačilu članarine upravičeno pričakuje, pri čemer je prav to za odločitev bistvenega pomena, kot je razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

8. Iz sklepa o dedovanju (dokaz B1) je razvidno, da je tožena stranka stanovanji v izmeri 49,66 m2 in 49,69 m2 pridobila – eno v solast, drugo v last. Tožena stranka je navajala, da je stanovanji odtujila. Na njej je dokazno breme, da je z odtujitvijo seznanila tožečo stranko. Iz s strani tožene stranke predloženih listin ni razvidno, da bi tožečo stranko seznanila s prenosom lastništva stanovanja. Na podlagi sporočene številke overitvenega vpisnika tožeča stranka ni mogla pridobiti pogodbe oz. podatkov o novem lastniku, zato je bila za tožečo stranko vsebina toženčevih dopisov z dne 2.4.2004 in 11.2.2004 (dokaza B 6 in B3) nepreverljiva.

9. Dokument, ki ni skladen z navedbami in dokazi tožeče stranke je listina, ki jo je predložila tožena stranka (dokaz B7). Listina se glasi na ime toženca, izkazuje pa delitev stroškov in poziv k plačilu stroškov za stanovanje št. 510 iz aprila 2004, ko tožeča stranka po njenih navedbah stroškov stanovanja št. 510 ni več zaračunavala tožniku. Glede vsebine te listine se tožeča stranka res ni izjasnila. Ker ta listina potrjuje, da je tožeča stranka v aprilu 2004 toženca še vodila kot plačnika stroškov za stanovanje št. 510, kar bi lahko kazalo, da tožeča stranka evidence nima urejene, bi bila naloga sodišča, da v okviru materialnega procesnega vodstva razčisti, ali je ta listina v zvezi z iztoževano terjatvijo.

10. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožniku, da se sodišče ni poglobilo v predložene listinske dokaze, se do njih ni opredelilo, ampak se pavšalno sklicuje na pomanjkljivo trditveno podlago. Ta pomanjkljivost je povzročila, da se prvostopenjske odločitve ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in je izpodbijano sodbo treba razveljaviti (1. odstavek 354. čl. ZPP).

11. V ponovljenem postopku naj sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva od tožeče stranke zahteva pojasnila, kot jih potrebuje za razumevanje predloženih razdelilnikov. Opredeli naj se tudi do trditve tožene stranke, da je tožečo stranko seznanila s prenosom lastninske pravice na stanovanjih. Pri odločitvi o ugovoru zastaranja je treba upoštevati, da terjatve upravnikov, dospevajoče v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu, pri čemer zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (6. točka 1. odstavka in 2. odstavek 355. čl. Obligacijskega zakonika). Enoletni zastaralni rok velja tako za terjatve iz naslova storitev upravljanja, kot za ostale terjatve, s katerimi upravnik uveljavlja stroške dobavljene energije in storitev, ki jih je plačal za etažne lastnike. Gre za specialno določilo, ki prekinja prakso, oblikovano na osnovi Zakona o obligacijskih razmerjih, ki specialnega določila o zastaranju terjatev upravnikov ni vseboval (1).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP. Sodnica posameznica odloča na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

15. Upoštevajte navedeno in sploh, ko se je toženka sama sklicevala na teoretično možnost, da se plastična oprijemala lahko snamejo, o čemer je izpovedala tudi priča B. B., je namreč jasno, da v obravnavani zadevi na strani zavarovanca toženke ne gre za tveganja, ki zanj ne bi bila predvidljiva ter obvladljiva in bi se skladno s določbo 240. člena OZ lahko razbremenil odgovornosti. V danem primeru je vzrok kršitve pogodbenih obveznosti v poslovni sferi toženkinega zavarovanca, kar potrjuje pravilnost prvostopenjske odločitve, da je toženka tožniku v celoti odgovorna za posledice obravnavanega škodnega dogodka. Iz izpovedi priče B. B. pa izhaja celo, da so se dnevno pregledovale le druge fitnes naprave, ne pa tudi fitnes klopce (list. št. 48), kar kaže tudi na opustitev dolžne profesionalne skrbnosti na strani toženkinega zavarovanca in pravilnost prvostopenjske odločitve še dodatno utrjuje.

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se ob smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo v zadevi, ko bo stroškovne zahtevke pravdnih strank mogoče presojati na osnovi doseženega končnega pravdnega uspeha z zahtevkom.

-------------------------------

Glede protipravnosti je tožnik zatrjeval, da sporna naprava v času škodnega dogodka ni bila tehnično ustrezna oziroma brezhibna ter kot taka ni bila primerna za uporabo, da je bil zavarovanec toženke dolžan spremljati tudi stanje naprav, da te ne bi postale nevarne uporabnikom, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru. Če bi bila naprava vzdrževana, pregledana in njeno stanje skrbno spremljano s strani zavarovanca toženke, do škodnega dogodka ne bi prišlo.

2. člen ZPP: "(1) V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. (2) Sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče."

Prvi odstavek 7. člena ZPP: "Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo."

Pojasnil je, da imajo vse naprave nataknjeno neko plastiko, ki služi za lepši in lažji oprijem, ta pa se, čeprav se praviloma ne, lahko verjetno tudi sname, tako kot ročaj na bilanci kolesa. Navedel je tudi več razlogov, iz katerih se plastična ročka lahko sname (če ne dvigneš dovolj visoko, če dvigneš previsoko, če sunkovito potegneš), pri čemer pa je pomembno, da toženka v predmetnem postopku ne navaja, da bi tožnik ravnal prav na tak način.

Sicer je izpovedal, da po škodnem dogodku sporne klopce ni posebej pogledal, je pa jasno navedel, da ve, da se je plastična ročka snela, vendar se mu to ni zdelo nič posebnega. Navedbo o tem je v svoji izpovedi celo še enkrat ponovil, ko je pojasnil, da je klopca tapecirana, pri ročaju pa je vedno neka ročka, ki se je v tem primeru snela.

Sorodni obravnavanemu so tudi primeri, kjer do vzpostavitve pogodbenega odnosa pride z nakupom vstopnice za (koncertno) prireditev (VSM sodba I Cp 763/2021 z dne 18. 1. 2022) ali z dvigom parkirnega listka na plačljivem parkirišču (VSL sodba II Cp 371/2023 z dne 26. 6. 2023).

Tako tudi VSM sodba I Cp 467/2021 z dne 7. 9. 2021 in VSL sodba II Cpg 502/2017 z dne 1. 6. 2017.

240. člen OZ: "Dolžnik je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti."

Izpovedal je o tem, da je fitnes klopca tapecirana, pri ročaju pa je vedno neka ročka, ki pa se je v tem primeru snela. Ponavadi so tam kolesca, kar pomeni, da dvigneš in pelješ.

VSM sodba I Cp 763/2021 z dne 18. 1. 2022

V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 122.

VSL sodba I Cp 717/2022 z dne 21. 6. 2022 in VSM sodba I Cp 467/2021 z dne 7. 9. 2021.

N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 215 in 216 (Tveganje je ekonomska kategorija, premosorazmerna pričakovanemu dobičku, zato naj tveganje nosi tisti, ki s poslovanjem, iz katerega tveganje izvira, pridobiva dobiček. Subjekt, ki profesionalno opravlja določeno dejavnost, lahko predvidi oziroma je dolžan predvideti tveganja, ki izvirajo iz te dejavnosti in jih lahko lažje obvlada).