Jedro

Neobstoječe odločitve ni mogoče izpodbijati ne z rednimi ne z izrednimi pravnimi sredstvi. Ko je tako, gre za položaj iz 325. člena ZPP, v katerem pride v poštev izdaja dopolnilne sodbe. V primerljivi zadevi je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da je dopolnilna sodba institut, predviden poleg ali namesto pritožbe za odpravo prav takšne (specifične) napake (kršitve določbe 310. člena ZPP) v prej izdani sodbi, to je pomotne oziroma nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku, ki je bil predmet pravde,

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 981,60 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Med njima je sporno, ali tri stanovanja predstavljajo skupno premoženje, in če ga, višina njunih deležev na tem premoženju.

2. Tožnica je vložila tožbo glede stanovanja, kupljenega 27. 6. 2001 (v nadaljevanju prvo stanovanje), ki sta ga po prodajni pogodbi zakonca pridobila po enakih deležih, tožnica pa je zahtevala ugotovitev, da je izključna lastnica. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval ugotovitev, da je lastnik tega stanovanja do ¾. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo (I. izreka), zaradi identitete spora je zavrglo toženčev zahtevek iz nasprotne tožbe glede ½ stanovanja, glede ¼ (torej glede razlike do vtoževanih ¾) pa ga je zavrnilo (točki II. in III. izreka). Drugostopenjsko sodišče je tako odločitev potrdilo.

3. Za drugo stanovanje, kupljeno 16. 10. 1985, in za tretje stanovanje, kupljeno 9. 12. 1991, je prodajno pogodbo sklenila tožnica. Zato sta ti stanovanji predmet (le) nasprotne tožbe: toženec je zahteval ugotovitev, da je solastnik teh stanovanj do ¾. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku ugodilo deloma: ugotovilo je, da je solastnik, vendar da njegov solastninski delež znaša 3/5 (IV. točka izreka); pri tem pa višjega zahtevka (za razliko od 3/5 do ¾) v izreku ni zavrnilo - le v obrazložitvi sodbe je pojasnilo okoliščine, ki jih je upoštevalo pri ugotovitvi toženčevega deleža. Opustitev zavrnilnega izreka je tožnica uveljavljala v pritožbi s trditvijo, da je izrek pomanjkljiv, pritožbeno sodišče pa je na ta očitek odgovorilo, da je sodbo prvostopenjskega sodišča kljub temu mogoče preizkusiti.

4. Na predlog tožeče stranke je nato Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 27/2015 z dne 23. 4. 2015 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja pravilnosti zavrnitve tožničine pritožbe v delu, ki se nanaša na manjkajoči del izreka prvostopenjske sodbe po nasprotni tožbi.

5. Tožnica v dopuščeni reviziji trdi, da sta sodišči z zgoraj opisanim postopanjem zagrešili absolutno bistveno kršitev postopkovnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj da je izrek sodbe pomanjkljiv in nerazumljiv ter da nasprotuje razlogom sodbe, ki ugotavljajo toženčevo solastninsko pravico na drugem in tretjem stanovanju v deležu 3/5 od celote. Predlaga Vrhovnemu sodišču, naj v izpodbijanem delu sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja še, da je napačna tudi stroškovna odločitev: ker zavrnilne sodbe ni, tožnica pa je deloma zmagala v pravdi, bi ji moral toženec povrniti ustrezen del stroškov postopka.

6. Toženec je na revizijo odgovoril in Vrhovnemu sodišču predlagal naj jo zavrne, pri čemer se do revizijsko zatrjevane procesne kršitve ni opredelil, pač pa je predlog za zavrnitev revizije argumentiral z navedbo nekaterih materialnopravnih razlogov, ki utemeljujejo odločitev o višini njegovega deleža na drugem in tretjem stanovanju.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe je bilo glede drugega in tretjega stanovanja delno ugodeno, zavrnilna odločitev za neutemeljeni del zahtevka pa je izostala. To pa ne pomeni, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to kršitev gre namreč le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (in jih zakon določa primeroma). Konkreten primer ni tak. Iz dela izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na drugo in tretje stanovanje, torej na odločitev po nasprotni tožbi, je jasno razvidno, da je bilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je toženec lastnik ¾ spornih stanovanj, ugodeno le delno in sicer do deleža 3/5. V razlogih sodbe je pojasnjeno, zakaj toženčev delež znaša prav toliko (in ne več ali manj). Čeprav to v razlogih ni izrecno zapisano, je iz konteksta obrazložitve povsem jasno razpoznavna presoja prvostopenjskega sodišča, da je zahtevek v delu, ki presega delež 3/5, neutemeljen.

9. Problem obravnavane zadeve torej ni v tem, da naj bi bil izrek sodbe formalno neustrezen (procesno napačen), pač pa v tem, da odločitve, ki jo je tožnica izpostavila tako v pritožbi kot v dopuščeni reviziji, sploh ni bilo. Neobstoječe odločitve pa ni mogoče izpodbijati ne z rednimi ne z izrednimi pravnimi sredstvi. Ko je tako, gre za položaj iz 325. člena ZPP,(1) v katerem pride v poštev izdaja dopolnilne sodbe. V primerljivi zadevi je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da je dopolnilna sodba institut, predviden poleg ali namesto pritožbe za odpravo prav takšne (specifične) napake (kršitve določbe 310. člena ZPP) v prej izdani sodbi, to je pomotne oziroma nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku, ki je bil predmet pravde, pri čemer lahko napako odpravi z dopolnitvijo sodbe samo tisto sodišče, ki je napako zagrešilo in sicer le na predlog stranke, ki je vezan na 15 dnevni prekluzivni rok, štet od prejema sodbe. Pritožba se za takšen predlog šteje zgolj v primeru, ko se sodba sodišča prve stopnje izpodbija samo zaradi tega, ker to sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ki so bili predmet pravde (tretji odstavek 327. člena ZPP). Ko stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe ne poda, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjeno.(2)

10. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11. V revizijskem postopku je torej uspela tožena stranka. Ta je v tem postopku utrpela stroške zastopanja v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo. Po načelu uspeha je upravičena do povrnitve teh stroškov v breme tožeče stranke, ki je z revizijo propadla (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 311 (72. točka) ter odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 344/2010 in II Ips 213/2012 (obe sta bili izdani pred dopustitvijo revizije).

Op. št. (2): Glej Ude, L., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 196; Triva, S. in Dika, M., Građanskoparnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 592, Juhart J., Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, stran 438 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 213/2012.