Jedro

Po razveljavitvi sodbe se sme na prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo v primeru, da jih stranke brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Nobena od pravdnih strank ni navedla nobene okoliščine, ki bi v ponovljenem postopku opravičevala predložitev novih dokaznih listin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 6.840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 600,00 EUR za čas od 8.6.2012 in od zneska 6.240,00 EUR od 5.7.2013 ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska po računu št. 97/2013 za plačilo uporabnine za parkirne prostore po Pogodbi št. 1/2010. Zahtevek je zavrnilo z nosilnimi razlogi, da tožeča stranka ni navedla, katere kartice je imela tožena stranka v uporabi, pri čemer je dokazno breme glede uporabe še spornih magnetnih kartic na njeni strani. Ker tudi v ponovljenem postopku tožbenih navedb o uporabi še štirih magnetnih kartic (za katere tožena stranka sicer trdi, da jih je vrnila že 4.6.2012) ni dokazala, je tožbeni zahtevek za plačilo še spornega dela računa št. 97/2013 zavrnilo.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje uvodoma očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih primarno vidi v tem, da je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo dokazno listino tožene stranke (konkretno: fotokopije petih magnetnih kartic, B10), kot prepozne pa štelo le dokazne listine tožeče stranke, ne pa tudi tožene stranke.

7. Višje sodišče ugotavlja, da sta tako tožeča kot tožena stranka prepozno vložili vse dokazne listine, ki sta jih vložili v spis po tem, ko je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 3.2.2015 s sklepom naslovnega sodišča I Cpg 795/2015 z dne 14.7.2015 razveljavljena. Po razveljavitvi sodbe se sme na prvem naroku za glavno obravnavo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo v primeru, da jih stranke brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti (drugi odstavek 362. člena ZPP). Nobena od pravdnih strank ni navedla nobene okoliščine, ki bi v ponovljenem postopku opravičevala predložitev novih dokaznih listin, kar se nanaša tako na fotokopijo petih magnetnih kartic (dokazna listina B10), ki jo je predložila tožena stranka, kakor tudi na dokazne listine, ki jih je predložila tožeča stranka (e-dopis z dne 23.1.2013, 7.1.2013 in dodaten izpis vhodov in izhodov; dokazne listine A 17 – A 19).

8. Isto velja za navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 24.12.2015. Glede na to, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji pravočasno navajala, da zatrjevana uporaba še spornih štirih magnetnih kartic ni izkazana, saj iz vloženega izpisa vhodov in izhodov ni razvidno, na katere konkretne parkirne kartice se nanaša, so navedbe tožeče stranke, ki je to prvič pojasnila šele v vlogi z dne 24.12.2015 prepozne, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

9. Navedeno pomeni, da je sicer utemeljen pritožbeni očitek o nepravilnem procesnem postopanju sodišča prve stopnje, ki je odločitev (med drugim) oprlo tudi na prepozne dokazne listine tožene stranke, kar pa pomeni kvečjemu relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa na zakonitost in pravilnost sodbe ni vplivala.

10. V tej zadevi je bilo sporno, kdaj je tožena stranka odpovedala celotno pogodbo in vrnila preostalih pet magnetnih kartic za pet parkirnih mest. Višje sodišče pritrjuje pritožbi v delu, v katerem navaja, da je s strani tožene stranke zatrjevani način odpovedi pogodbe in vračila magnetnih kartic dne 4.6.2012 najmanj nenavaden. Strinjati se je namreč z opozorilom, da je tožena stranka samo štiri dni prej (torej 31.5.2012), ko je pogodbo delno odpovedala glede štirih parkirnih mest, postopala povsem drugače: s pisno odpovedjo, izročitvijo kartic proti potrdilu zaposlene pri tožeči stranki in z obvestilom prokuristki tožeče stranke. Toda, zgolj zato, ker 4.6.2012 ni bila enako previdna (pritožba: skrbna), še ni mogoč zaključek, da pogodbe navedenega dne ni veljavno odpovedala ter kartic vrnila.

11. Pritožba nima prav, ko trdi, da bi tožena stranka pogodbo veljavno lahko odpovedala le pisno. Že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da OZ v določbah, ki se nanašajo na zakupno (najemno) pogodbo, pisnosti ne predpisuje. Tega ne določa niti pogodba. Le-ta zgolj v 8. členu govori o pisnosti, pa še to le glede sprememb in dopolnitev pogodbe. Prenehanje najemnega razmerja določata člena 5 in 7, ki pa pisnosti kot pogoja veljavnosti ne navajata. V primeru prenehanja najemnega razmerja oziroma odpovedi iz krivdnih razlogov ne gre niti za spremembo niti za dopolnitev pogodbe, pač pa za njeno prekinitev oziroma prekinitev najemnega razmerja. V odsotnosti izrecnega pogodbenega določila, ki bi (drugače kot to določa OZ) predpisoval obličnost kot pogoj veljavnosti prenehanja pogodbenega razmerja, določila 8. člena pogodbe zato ni mogoče razlagati na način, kot to meni pritožnik.

12. Pritožbena opozorila tudi ne morejo izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v tem postopku ni pravočasno navajala, katere konkretne kartice je imela tožena stranka v uporabi (oziroma po odpovedi 31.5.2012 še v uporabi), pri čemer je bilo dokazno breme o tem na njeni strani. To velja še toliko bolj, ker je tožena stranka že v postopku na prvi stopnji pravočasno in večkrat opozorila, da iz predloženega izpisa vhodov in izhodov ni razvidno, na katere konkretne parkirne kartice se nanaša. Kljub temu je tožeča stranka navajala le konkretne številke kartic, ki jih je prejela skupaj s pisno odpovedjo 31.5.2012, ne pa tudi, katere številke kartic je vodila pod imenom tožene stranke in naj bi jih slednja ne vrnila, pač pa uporabljala še po juniju 2012. Že zgoraj je pojasnjeno, da so navedbe in dokazi tožeče stranke, predloženi šele 24.12.2015, ko je tožeča stranka šele prvič pojasnila sporne okoliščine in številke kartic, prepozni.

13. To pomeni, da tožeča stranka v tem postopku ni pravočasno zatrjevala in dokazala svojih navedb o tem, da tožena stranka 4.6.2012 ni vrnila vseh še spornih kartic. Da ni vrnila vsaj ene, je sodišče prve stopnje ugotovilo že v sodbi VI Pg 4967/2013 z dne 3.2.2015, ki v tem delu ni bila izpodbijana. V odsotnosti pravočasnih relevantnih navedb in dokazov pa sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni moglo ugotoviti drugega, kot je, torej, da je tožena stranka 4.6.2012 pogodbo ustno odpovedala in vrnila (vsaj) štiri magnetne kartice, saj je njene navedbe potrdila tudi priča S. R. Navedbe te priče (in pričevanja I. G.) tožeča stranka v postopku na prvi stopnji z ničemer ni izpodbila, kljub temu, da vsaj G. v svojih navedbah ni konsistenten, in da je očitno razpolagala z dokazi, ki bi njegovo pričevanje lahko omajali (gre za navedbe in dokaze, ki jih je predložila s prepozno vlogo 24.12.2015).

14. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.