Jedro

Realizacije oz. izvršitve dokončne in pravnomočne upravne odločbe (glede priznanja beneficirane delovne dobe gasilcev, o čemer je bila že izdana pozitivna odločba ZPIZ) ni mogoče zahtevati s tožbo v individualnem delovnem sporu pred delovnim sodiščem, temveč se izvršljiva upravna odločba izvrši v skladu s pravili upravnega postopka. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je odločalo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno, temveč v upravno pristojnost.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe (celotna sodba, razen dela 2. odstavka 1. točke izreka, v kolikor se nanaša na tožnika J. D.) se razveljavi in se tožba v tem obsegu zavrže. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnikom, navedenim v 1. točki izreka prvostopne sodbe, plača prispevke za zavarovalno dobo s povečanjem in sicer za povečanje od 12 mesecev aktivnega dela, na 15 mesecev zavarovalne dobe, pod šifro 29-11, za delo, ki so ga opravljali v obdobju, navedenem v 1. točki izreka. Višji tožbeni zahtevek tožnikov, navedenih v 1. točki izreka ter tožbeni zahtevek tožnika J. L. v celoti, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov v delu, v katerem zahtevajo, da se za sporno obdobje ugotovi višina in pogoji plačila prispevkov za zavarovalno dobo s povečanjem, na podlagi zapisnika komisije iz 165. člena Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: komisija) z dne 12.1.1995 in z upoštevanjem količnikov za preračun pokojninskih osnov od 12.1.1995 do plačila. Obenem je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožniki (z izjemo J. D.) so zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe po svojem pooblaščencu vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajajo, da je bilo šele na podlagi zapisnika z dne 12.1.1995 prvič pri toženi stranki ugotovljeno, katera so tista delovna mesta, za katera se prizna zavarovalna doba s povečanjem v skladu s predpisi, poimensko navedeni delavci, ki taka delovna mesta zasedajo in za katero obdobje se tem delavcem prizna zavarovalna doba s povečanjem. Po mnenju pritožnikov navedeni zapisnik predstavlja odločbo, ki individualno konkretizira na zakonu temelječo abstraktno pravico za vsakega od tožnikov. Tožniki naj pred "izdajo" omenjenega zapisnika z dne 12.1.1995 ne bi imeli pravne podlage za izterjavo plačil prispevkov, saj niso imeli individualnih odločb o pravici. Stališče sodišča prve stopnje o zastaranju dela tožbenega zahtevka naj bi bilo zato napačno, saj bi večji del njihovih zahtevkov zastaral tudi v primeru, če bi tožbo vložili naslednji dan po sestavi zapisnika z dne 12.1.1995. Navajajo, da so v skladu s takrat veljavnim postopkom svoje zahtevke za plačilo prispevkov za zavarovalno dobo s povečanjem najprej uveljavljali pri toženi stranki že 24.1.1996, ko pa je bil ta postopek pred toženo strano izčrpan, so pravočasno zahtevali sodno varstvo. Opozarjajo, da je v primeru, če je del tožbenih zahtevkov zastaral, potrebno šteti, da je bilo zastaranje pretrgano s 24.1.1996, ko so pisno zahtevali od tožene stranke izpolnitev obveznosti, in ne šele z vložitvijo tožbe na sodišče dne 2.12.1996. Nadalje navajajo, da iz listin v spisu izhaja, da je tožena stranka svoj dolg pripoznala, saj je zaprosila za odlog plačila obveznosti pri ZPIZ. To naj bi dokazovalo, da svojo obveznost želi plačati. Zgolj njene navedbe, da nima finančnih sredstev za plačilo svoje obveznosti po mnenju pritožnikov ne pomeni, da tožena stranka svojega dolga ne pripoznava. Tudi tožena stranka je pravočasno podala pritožbo zoper ugodilni del prvostopne sodbe in sicer iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se je pravico do priznanja zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, pridobilo na podlagi v spornem obdobju veljavnih predpisov le, če je delodajalec to pravico uveljavljal, tako da je na Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: skupnost) vložil zahtevek za ugotavljanje del in nalog, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem. K tej vlogi je bilo potrebno priložiti ustrezna dokazila (npr. opisi del in nalog, odlok o ustanovitvi delodajalca, poimenski seznam delavcev, ki so delali na takih delih, izjava, da so zagotovoljena sredstva za pokritje plačila prispevkov za zavarovalno dobo), ki so bila pogoj za odobritev te pravice. Po predložitvi navedenih dokazil je komisija skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ugotavljala, ali delodajalec izpolnjuje pogoje za štetje zavarovalne dobe s povečanjem. S tem, ko je komisija ugotovila, da delodajalec izpolnjuje pogoje, po mnenju tožene stranke še ni nastala zaveza delodajalca do delavca, temveč bi nastala šele, če bi delodajalec delavcu izdal individualno odločbo oziroma bi bila ta pravica opredeljena s pogodbo o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali morebitna zaveza tožene stranke za plačilo prispevkov temelji na individualnem aktu ali pogodbi o zaposlitvi tožnikov, naj bi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navaja, da se je delodajalec po prosti presoji odločal, ali bo pri skupnosti uveljavljal pravico do zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem ter za katero obdobje. Zapisnik 15. skupne seje predsedstva in poveljstva ter nadzornega odbora tožene stranke št. 11/97 z dne 18.12.1996 (na kateri naj bi sodelovala tudi dva od tožnikov) ter zapisnik komisije z dne 27.11.1997 pa dokazujejo, da so pogoji za štetje zavarovalne dobe s povečanjem pri toženi stranki nastopili s 1.1.1995. Če se tožniki z zapisnikom ZPIZ niso strinjali, bi morali po mnenju tožene stranke v zakonskem roku zoper zapisnik ugovarjati. Ker tega niso storili, ti dve listini predstavljata pravno podlago za plačilo prispevkov za zavarovalno dobo s povečanjem. Navaja, da se kot predhodno vprašanje v predmetnem sporu postavlja, ali bi bilo sploh mogoče morebitno plačilo prispevkov za zavarovalno dobo s povečanjem za obdobje pred 1.1.1995 glede na zapisnik komisije z dne 27.11.1997. Po mnenju tožene stranke ZPIZ nima pravne podlage, da morebitne plačane prispevke sprejme in knjiži kot prispevke tožnikov. Sodišče prve stopnje naj bi prezrlo dejstvo, da samo plačilo prispevkov ni zgolj domnevna obveznost tožene stranke na eni in neposredna terjatev tožnikov na drugi stranki, pač pa naj bi bila posredno tudi obveznost ZPIZ, ki bi sprejel prispevke in na tej podlagi tožnikom izplačal višje pokojnine oziroma jih predčasno upokojil. Pritožbi sta utemeljeni. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 - v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (to je celotna sodba, razen dela 2. odstavka 1. točke izreka, v kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika Jadrana Derenčina, ki ni vložil pritožbe in je zato sodba v tem delu pravnomočna) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je odločalo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila tožnikom priznana pravica do prispevkov za zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem, že na podlagi v spornem obdobju veljavnih predpisov, zaradi česar so zneski prispevkov zapadli v plačilo ob vsakokratnem izplačilu plače. Tožniki bi že takrat lahko uveljavljali svojo pravico. Ker pa so to storili šele s tožbo dne 2.12.1996, je pravica do izplačila prispevkov pred 2.12.1991 zastarala, zaradi česar je v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo splošen petletni zastaralni rok, ker gre v predmetni zadevi za uveljavljanje obveznosti v zvezi z obračunom in izplačilom plač. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ni mogoče govoriti o pripoznavi dolga s strani tožene stranke (kljub nekaterim aktivnostim, da pridobi sredstva za plačilo prispevkov) in zato tudi ni prišlo do pretrganja zastaranja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na višino in pogoje izplačila prispevkov, ki izhajajo iz zapisnika komisije z dne 12.1.1995 in ugotovilo, da so višina in pogoji določeni s predpisi. V predmetni zadevi je Komisija iz 165. člena Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SRS št. 40/83 - v nadaljevanju: statut) dne 12.1.1995 na predlog tožene stranke odločala o tem, ali določena delovna mesta izpolnjujejo pogoje za to, da se na njih šteje delovna doba s povečanjem. Komisija je (med drugim) skladno s 166. členom statuta najprej ugotovila, da so za delovna mesta, ki so jih zasedali tožniki, izpolnjeni pogoji za priznanje delovne dobe, ki se šteje s povečanjem ter skladno s 167. členom statuta o svojih ugotovitvah sestavila zapisnik. Odločila je, da se delovna doba s povečanjem šteje na delovnih mestih gasilec in poveljnik gasilcev in sicer od 1.6.1971 dalje. Občinski gasilski zvezi - toženi stranki je naložila, da vzpostavi evidenco o delavcih, ki delajo oziroma so delali na ugotovljenih delovnih mestih, na katerih se delovna doba šteje s povečanjem in izda delavcem potrdila na predpisanem obrazcu ZPIZ - bd 5. Obenem je toženi stranki naložila, da za delavce, ki delajo na delovnih mestih, za katera je bilo ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje, da se na njih šteje delovna doba s povečanjem, na podlagi 224. člena ZPIZ plača prispevek za delovno dobo, ki se šteje s povečanjem od 1.6.1971 dalje. Redne mesečne prispevke je bila dolžna tožena stranka odvesti ob izplačilu plače, medtem ko je obračun zneskov prispevkov za nazaj v skladu z zapisnikom zapadel v plačilo v roku 30 dni od vročitve zapisnika. Skladno s 168. členom statuta je toženi stranki dala tudi možnost izpodbijanja njenih ugotovitev oziroma odločitev pred pristojnim Delovnim in socialnim sodiščem. Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožnikom ne pripada pravica do prispevkov za delovno dobo, ki se šteje s povečanjem, avtomatsko na podlagi predpisov, ki to področje urejajo (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnim mestih, na katerih se delovna doba šteje s povečanjem (Ur. l. SFRJ št. 29/71), Sklep skupščine SRS (Ur. l. RS št. 77/94), Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 - v nadaljevanju: ZPIZ), Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Ur. l. RS št. 48/90, idr.). Tako pravico pridobijo delavci, ki delajo na delovnih mestih, za katera Komisija skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi delodajalčeve zahteve ugotovi, da izpolnjujejo pogoje za to, da se delovna doba šteje s povečanjem. Tako je tudi v predmetni zadevi komisija šele na podlagi zahteve tožene stranke odločala o tem, da se za delovna mesta poklicni gasilec in poveljnik gasilcev prizna delovna doba, ki se šteje s povečanjem in zahtevi ugodila. Na podlagi zapisnika je bila tožnikom priznana pravica do izplačila prispevkov od 1.6.1971 dalje in toženi stranki naložena dolžnost plačila prispevkov. Pritožbeno sodišče zaključuje, da ima zapisnik z dne 12.1.1995 naravo upravne odločbe. 7. člen ZPIZ namreč določa, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/99 - 70/2000, v nadaljevanju: ZUP), če z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni drugače določeno. Komisija je dne 12.1.1995 pri odločanju skladno s 166. členom statuta najprej ugotovila, da so za delovna mesta, ki so jih zasedali tožniki, izpolnjeni pogoji za priznanje delovne dobe, ki se šteje s povečanjem ter skladno s 167. členom statuta o svojih ugotovitvah sestavila odločbo in jo vročila toženi stranki. Skladno s 168. členom statuta ji je dala tudi možnost izpodbijanja njenih ugotovitev pred pristojnim sodiščem. Odločba namreč vsebuje pravni pouk, v katerem je določeno, da lahko Občinska gasilska zveza Ilirska Bistrica po določilu 253. člena ZPIZ v primeru, da se ne strinja z ugotovitvami po tem "zapisniku", uveljavi sodno varstvo pred Delovnim in socialnim sodiščem, v roku 30 dni od vročitve "zapisnika". Zoper navedeno upravno odločbo torej ni bila dopustna pritožba, temveč neposredno sodno varstvo, in sicer pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani kot socialni spor. Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna odločba, kot je določeno v 224. členu ZUP. 225. člen ZUP pa določa, da postane pravnomočna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo dobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti. Ker zoper navedeno upravno odločbo ni bila dovoljena pritožba, tožena stranka pa v skladu s pravnim poukom zoper odločbo z dne 12.1.1995 ni uveljavljala sodnega varstva v roku 30 dni, je postala odločba komisije skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja dokončna in pravnomočna. Tožniki dejansko zahtevajo realizacijo dokončne in pravnomočne upravne odločbe, ki je bila izdana pred organi ZPIZ v postopku za priznanje delovne dobe, ki se šteje s povečanjem. Navedena upravna odločba z dne 12.1.1995 je postala tudi izvršljiva, saj pritožba zoper njo ni bila dovoljena. ZUP namreč v 1. točki 2. odstavka 282. člena določa, da postane odločba prve stopnje, izdana v upravnem postopku, izvršljiva takrat, ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljena. Tudi, če bi bila pritožba dovoljena, pa ne bi zadržala izvršitve upravne odločbe, ker 1. odstavek 268. člena ZPIZ iz 1992 leta določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o priznanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med katere spada tudi pravica do delovne dobe, ki se šteje s povečanjem. Realizacijo oziroma izvršitev dokončne in pravnomočne upravne odločbe pa ni mogoče zahtevati s tožbo v individualnem delovnem sporu pred delovnim sodiščem, temveč se izvršljiva upravna odločba izvrši v skladu s pravili upravnega postopka (členi 282-306 ZUP). Odločbe o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarvanja izvrši zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, razen v primerih, ko je z zakonom določeno, da jih v določenem delu izvrši organizacija, delodajalec ali zavod za zaposlovanje (3. odstavek 268. člen ZPIZ). To pa pomeni, da ni podana sodna pristojnost za odločanje v predmetni zadevi. Ker je postala upravna odločba komisije z dne 12.1.1995 pravnomočna in dokončna, bodo tožniki morali predlagati izvršitev te odločbe v skladu z določili ZUP. Podobno je Višje delovno in socialno sodišče že odločilo in sicer v zadevi opr. št. Pdp 1622/2002 z dne 12.12.2002 v zvezi s sklepom opr. št. Pd 24/2002 z dne 3.10.2002. Na podlagi vsega navedenega je sodišče druge stopnje obema pritožba ugodilo, vendar iz razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je odločalo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno, temveč v upravno pristojnost (3. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo, saj ni bila podana sodna pristojnost za odločanje o tem sporu (2. odstavek 354. člen ZPP). Odločitev o stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka.