Jedro

Tožeča stranka se je sklicevala na pripoznanje njene terjatve s strani podjemnika, kar pa ne zadošča. Pomembno je namreč, da sta tako terjatev podizvajalca do podjemnika kot tudi terjatev podjemnika do naročnika nesporni oz. da podjemnik prizna obveznost plačila podizvajalcu, naročnik pa prizna obveznost plačila podjemniku do višine njegove obveznosti podizvajalcu. Pri obravnavanju neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika je potrebno namreč upoštevati, da gre za (izjemen) primer, ko zakon dovoljuje takšen zahtevek, četudi njegov naslovnik (naročnik) ni stranka v razmerju z upnikom (podizvajalcem). Pri zahtevku po 631. členu OZ gre za to, da podizvajalec poleg podjemnika nastopi proti naročniku, zato je razumljivo, da slednji ne more biti zavezan k plačilu te terjatve, če ne pripozna obstoječe terjatve podjemnika, v breme zneska katere se bo terjatev podizvajalca tudi plačala.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne. S predlogom je tožeča stranka predlagala, da: se dolžniku R. naloži, da S. ali komu drugemu po nalogu dolžnika odreče izplačilo zneska 491.748,76 EUR s pp iz naslova plačila zadržanih varščin na projektu P. (tč. 1 predloga); začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi (tč. 2 predloga); ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (tč. 3 predloga); je nasprotna stranka dolžna tožeči povrniti nastale stroške postopka izdaje začasne odredbe, po preteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. 4 predloga).

Zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike, št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011, prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Tožeča stranka je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala na verjetnosti terjatve, ki naj bi izhajala iz njenega zahtevka do tožene stranke skladno s 631. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter nadalje na trditvi, da bi z izdajo začasne odredbe tožena stranka utrpela le neznatno škodo oz. bi ji škoda ne nastala. Tožeča stranka je navajala, da ima kot podizvajalec (oz. cesionar podizvajalčeve terjatve) neposreden zahtevek do naročnika (tožene stranke), ker da je v razmerju med naročnikom in podjemnikom (S.) obstajala in dospela podjemnikova terjatev za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec (tožeča stranka) ter nadalje, ker da je v razmerju med podjemnikom in podizvajalcem podizvajalčeva terjatev pripoznana, saj da je podjemnik (glavni izvajalec) potrdil začasno situacijo podizvajalca, ki se nanaša na predmetni posel (tč. 6 in 12 tožbe, list. št. 6. in 11).

Po mnenju pritožbenega sodišča pa takšne navedbe ne zadostujejo za zaključek o podani verjetnosti terjatve, saj je s pravilno uporabo materialnega prava mogoče navedbe tožeče stranke v utemeljitev verjetnosti obstoja terjatve označiti kot nesklepčne. 631. člen OZ res določa, da ima sodelavec (podizvajalec) v določenih primerih neposreden zahtevek na plačilo opravljenega dela do naročnika. Zahtevek pogojuje z dvema dejstvoma, in sicer da: v razmerju med naročnikom in podjemnikom obstaja dospela podjemnikova terjatev iz posla, ki ga je opravil sodelavec (podizvajalec) ter je ta terjatev pripoznana.

Nadalje pa se zastavi vprašanje razlage zadnjega pogoja. Tožeča stranka se je sklicevala na pripoznanje njene terjatve s strani podjemnika, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne zadošča. Pomembno je namreč, da sta tako terjatev podizvajalca do podjemnika kot tudi terjatev podjemnika do naročnika nesporni oz. da podjemnik prizna obveznost plačila podizvajalcu, naročnik pa prizna obveznost plačila podjemniku do višine njegove obveznosti podizvajalcu (1). Pri obravnavanju neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika je potrebno namreč upoštevati, da gre za (izjemen) primer, ko zakon dovoljuje takšen zahtevek, četudi njegov naslovnik (naročnik) ni stranka v razmerju z upnikom (podizvajalcem). Pri zahtevku po 631. členu OZ gre za to, da podizvajalec poleg podjemnika nastopi proti naročniku, zato je razumljivo, da slednji ne more biti zavezan k plačilu te terjatve, če ne pripozna obstoječe terjatve podjemnika, v breme zneska katere se bo terjatev podizvajalca tudi plačala. Ker tožeča stranka navedb o pripoznanju terjatve podjemnika s strani naročnika (tožene stranke) ni podala, pritožbeno sodišče v skladu z zgoraj obrazloženim naziranjem zaključuje, da verjetnost terjatve tožeče stranke ni podana, posledično pa pogoj po 1. odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni izpolnjen. Vsi ostali pritožbeni očitki se upoštevaje navedeno izkažejo kot neodločilni (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Tako tudi S. Cigoj v Komentar obligacijskih razmerij, 3. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana 1985, str. 1788, B. Podgoršek v Gospodarske pogodbe, 1. knjiga, GV, Ljubljana 1993, str. 203, Blagojevič, Krulj, Komentar zakona o obligacionim odnosima, 2. knjiga, Savremena adminsitracija, Beograd 1983, str. 1508. Navedeni komentarji se sicer nanašajo na ureditev po 612. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ki pa se od določbe 631. člena OZ po vsebini ne razlikuje. Enako stališče o pripoznanju terjatve s strani naročnika vsebuje tudi VSL sodba I Cpg 702/2009 z dne 18. 03. 2010.