Jedro

Sodišče mora na prekluzivne roke, znotraj katerih je potrebno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, paziti po uradni dolžnosti. Ker bi bila v konkretnem primeru podana odpoved pravočasna le v primeru, če bi se tožena stranka z razlogi, ki jo utemeljujejo, seznanila šele na dan, ko je sestavila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor (na katero se tožnica ni odzvala), bi sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva moralo poskrbeti, da se navedena vprašanja razčisti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.10.2006 izreče za nično ter se jo v celoti razveljavi in odpravi, toženi stranki pa se naloži, da tožnico pozove nazaj na delo in odpravi vse posledice nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožnice, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji od 23.10.2006 dalje vzpostavi delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je tožnica imela pri toženi stranki neposredno pred 23.10.2006, da ji obračuna in izplača plačo za vsak mesec posebej od 23.10.2006 dalje in sicer v mesečnem neto znesku 88.282,30 SIT oziroma v bruto znesku 122.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače, ki zapade v plačilo vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, od dneva zapadlosti do plačila, od izplačanih bruto plač odvede vse davke in prispevke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter ji od 23.10.2006 dalje vpiše delovno dobo, ki ne more biti prekinjena in ji prizna vse ostale pravice iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek za plačilo stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugotovitve, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito oziroma so si ti razlogi med seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala v 15 dnevnem prekluzivnem roku od dneva, ko je izvedela za domnevno tožničino kršitev pogodbe o zaposlitvi. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi morala tožena stranka izvesti takoj po tistem, ko je opazila, da je tožnica neupravičeno izostala z dela. Pravni položaj tožnice je bil v času od 16.8.2006 do 23.10.2006 oziroma do 6.10.2006 takšen, da je tožnica bila doma na čakanju, torej je čakala toženo stranko, da ji zagotovi delo. V ravnanju tožnice tako ni bilo ničesar protipravnega, temveč je bila tožena stranka tista, ki tožnici od 16.8.2006 dalje ni več zagotavljala dela. Tožena stranka bi morala takoj izpeljati postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa, da je to storila šele po preteku 53 dni, odkar je izvedela, da naj bi bila tožnica neupravičeno odsotna z dela. Tožena stranka je s tem, ko je dopustila, da je tožnica doma na čakanju, izrazila svojo voljo in sporočilo tožnici, da naj bo do poziva na delo doma. V tem času je tožena stranka tožnico vodila kot redno zaposleno, ji izplačala plačo in prispevke, ni pa ji zagotavljala dela. Tožena stranka tožnice ni pozvala nazaj na delo, zato v konkretnem primeru sploh ni nastalo pravno stanje, ko bi tožnica lahko neupravičeno izostala z dela. Tak položaj bi lahko nastal šele, če bi tožena stranka tožnico pozvala nazaj na delo, tožnica pa ne bi prišla delat oziroma svojega izostanka ne bi opravičila. Postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že pojmovno ni možno izvesti po preteku 53 dni od dneva, ko naj bi tožena stranka izvedela za domnevno delavčevo kršitev pogodbe o zaposlitvi. To, da je tožena stranka tožnico "nagnala z dela", pravno gledano pomeni, da je delodajalec odredil čakanje na domu do poziva na delo. V kolikor ne bi bilo tako, bi tožena stranka morala takoj odpraviti vsakršno negotovost in takoj izvesti postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, česar pa ni storila. Izpodbijana sodba naj ne bi bila obrazložena, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je sploh ni mogoče vsebinsko obravnavati. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da pri opustitvah dolžnih ravnanj 15 dnevni prekluzivni rok ne začne teči prvi dan opustitve. Tožnica je opustila dolžnost prihajanja na delo, tožena stranka pa ji pogodbo o zaposlitvi ni mogla izredno odpovedati, dokler ni bilo jasno, da tožnica ni odsotna zaradi bolezni in da tudi ni v teku noben postopek, v katerem bi tožnica to dokazovala. To dejstvo pa je bilo ugotovljeno šele na zagovoru 16.10.2006. Zatrjevanje tožnice, da je doma čakala na to, da jo tožena stranka pokliče na delo, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnica je svojo odsotnost začela z bolniškim staležem in je ob zaslišanju priznala, da se na delo ni vrnila iz nekakšne užaljenost, svojo odsotnost pa je pri sebi opravičevala kot neke vrste čakanja, ki si ga je sama določila. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da so si razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Razlogi so si med seboj v nasprotju, če je neka ugotovitev postavljena na izpovedbo priče ali listinski dokaz, ugotovitev ravno nasprotne vsebine pa na izpovedbo iste priče oziroma isti listinski dokaz. Takšnega nasprotja pritožbeno sodišče ne ugotavlja, tožnica pa ga v pritožbi tudi ne zatrjuje.

Tudi ni res, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede ugotovitve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sodišče prve stopnje je razloge za takšno stališče obširno obrazložilo, res pa je, da se pri tem ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je odpoved podana v prekluzivnem 15-dnevnem roku odkar se je izvedelo za kršitve, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar navedeno ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Res je sicer, da tožnica šele v pritožbi prvič zatrjuje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 15-dnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), vendar mora sodišče na prekluzivne roke paziti po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru to velja še toliko bolj, ker je že iz datuma pisne obdolžitve oziroma vabila na zagovor razvidno, da je lahko sporno ali je bila odpoved podana znotraj 15-dnevnega prekluzivnega roka, saj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 15. dan od dneva pisne obdolžitve oziroma vabila na zagovor. Navedeno pomeni, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno le v primeru, če se tožena stranka z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni seznanila pred 6.10.2006, ko je sestavila vabilo na zagovor, ki je hkrati tudi pisna obdolžitev v smislu določbe 1. odstavka 177. člena ZDR, na katero napotuje 2. odstavek 83. člena ZDR. Sodišče prve stopnje bi zato v okviru materialno-procesnega vodstva moralo poskrbeti, da se razčisti vprašanje, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki takšno odpoved utemeljujejo. Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje, na katerega bi sodišče prve stopnje ob ustreznem materialnopravnem vodstvu lahko dobilo odgovor že ob zaslišanju direktorja tožene stranke.

Pravočasnost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odvisna od tega, ali se je tožena stranka s tožničino neupravičeno odsotnostjo z dela (pogodba o zaposlitvi ji je bila odpovedana iz tega razloga) seznanila šele na tožničinem zagovoru, ali pa se je to zgodilo že pred 6.10.2006, ko je tožena stranka tožnico povabila na zagovor v zvezi z očitanimi kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnici se kot hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja očita, da ni predložila obvestila o upravičeni odsotnosti z dela in da je neupravičeno izostala z dela. Možno je sicer, da se je tožena stranka s tem, da tožnica za sporno obdobje nima bolniškega staleža in da je zato neupravičeno izostala z dela, seznanila šele ob njenem zaslišanju. Na takšno možnost kaže izpoved tožnici nadrejene B.P. o tem, da je tožnica nekaj dni po začetku sporne odsotnosti po telefonu povedala, da je na bolniški ter da je priča šele na zagovoru izvedela, da tožnica ves ta čas ni bila v bolniškem staležu. Podobno bi bilo mogoče sklepati iz izpovedbe priče S.P., da so pričakovali, da bo tožnica priložila bolniške liste, saj so poznali njeno osebno zdravnico, ki je bolniške liste dajala tudi za nazaj. Vendar pa je iz izpovedbe iste priče možno sklepati tudi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 15-dnevnega roka od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo odpoved. Kot priča zaslišani S.P. je namreč izpovedal, da so postopek odpovedi začeli takrat, ko je bila tožena stranka s strani računovodske družbe obveščena, da ne more obračunati plač, ker nima bolniškega lista ter da so od takrat dalje nedvomno vedeli, da tožnica ni odsotna zaradi bolezni in so začeli postopek. Takšna izjava pa kaže na to, da je možno, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila že pred 6.10.2006, ko je bilo dano vabilo na zagovor. Pri tem je lahko pomembno tudi dejstvo kdaj je tožena stranka tožnici prenehala izplačevati nadomestilo plače. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje ponovilo dokaz z zaslišanjem prič B.P in S.P., po potrebi pa izvedlo tudi druge dokaze, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Prvi odstavek 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) določa, da pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odloči o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Namen te določbe je, da se pospeši postopek, ne pa da bi se odločilna dejstva prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da izpodbijano sodbo razveljavi.