Jedro

Da se lahko stroški obravnavajo kot priznani stroški pri odmeri davčne osnove za davek od dobička od kapitala, morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil, in kateremu se dohodnina odmerja. Zakonska določba 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki davčnemu zavezancu omogoča, da uveljavlja stroške investicij in vzdrževanja, ki so bili potrebni za pridobivanje dohodka (dobička od kapitala), namreč predpisuje tudi omejitve. V obravnavanem primeru takšno omejitev, ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2, predstavlja zahteva, da davčni zavezanec nastanek stroškov, ki jih uveljavlja, tudi dokaže.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju tudi davčni organ oz. finančni organ) tožniku odmerila dohodnino od dobička iz kapitala od osvojitve nepremičnin od davčne osnove 45.108,86 EUR po stopnji 10 % v znesku 4.510,89 EUR, z rokom plačila 30 dni od vročitve odločbe, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v skladu s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine. Gre za stanovanjsko hišo na naslovu ... Datum pridobitve navedene nepremičnine je 23. 3. 2004, datum odsvojitve pa 1. 10. 2014. Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 97. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki določa, da je osnova za davek od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. V skladu s 1. točko prvega odstavka 93. člena ZDoh-2 se za kapital šteje nepremičnina, ne glede na to, ali je bila odsvojena v spremenjenem ali nespremenjenem stanju. V vrednost ob pridobitvi se všteva nabavna vrednost nepremičnine in stroški, določeni v 98. členu ZDoh-2. Za vrednost nepremičnine ob odsvojitvi se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost, ki se zmanjša za stroške, določene v 99. členu ZDoh-2. 3. Tožnik je ob pridobitvi uveljavljal vrednost nepremičnine v višini 33.383,41 EUR, ob odsvojitvi pa vrednost nepremičnine v višini 150.000,00 EUR. Ob pridobitvi nepremičnine pa je uveljavljal tudi na nepremičnini opravljene investicije in stroške vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine. V ta namen je predložil dokazila po računih v skupnem znesku 69.673,90 EUR. Davčni organ je po pregledu računov ugotovil, da se nanašajo na gradnjo hiše na naslovu ... in vlaganja v znesku 69.673,90 EUR tožniku priznal. Ni pa tožniku priznal stroškov v višini 8.000,00 EUR, ki jih je tožnik uveljavljal za vgrajeno in izdelano elektro inštalacijo, vodovod in centralno ogrevanje, ker tožnik ni predložil računov. Davčni organ je kot dokazilo o navedenih vlaganjih zavrnil pogodbo, sklenjeno med tožnikom in izvajalcem A. s.p Tožniku je priznal še normirane stroške pri pridobitvi kapitala, v višini 1% nabavne vrednosti kapitala (v višini 333,83 EUR) ter normirane stroške, povezane z odsvojitvijo kapitala, v višini 1% vrednosti kapitala ob odsvojitvi (v višini 1.500,00 EUR). Tako je ugotovil davčno osnovo v višini 45.108,86 EUR, od katere je tožniku odmeril dohodnino od dobička iz kapitala, po stopnji 10%, v znesku 4.510,89 EUR.

4. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil. Zavrača tožnikove ugovore, da bi se stroški, ki znižujejo davčno osnovo, dokazovali na podlagi gradbene pogodbe. Meni, da je davčni organ prve stopnje pravilno zavrnil navedeno dokazilo iz razloga, ker omenjena pogodba ni dokazilo, da je opravljene investicije in stroške vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, plačal tožnik. Prizna se namreč lahko le tisto znižanje davčne osnove, ki ga zavezanec dokaže z ustreznimi dokazili - praviloma računi, ki se glasijo na njegovo ime. Pritožbeni organ se zato strinja z organom prve stopnje, da tožnik stroškov v višini 8.000,00 EUR, ki jih je uveljavljal zaradi znižanja davčne osnove, ni ustrezno izkazal. 5. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter je bila kršena pravica do pravične odločitve. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da davčni organ priznava stroške vlaganja v nepremičnino samo na podlagi računov, ne pa tudi na podlagi gradbene pogodbe, ki se nanaša na dela v višini 49.157,00 EUR ali takratnih 11.780.000,00 SIT, sklenjene med izvajalcem A. s.p. in tožnikom kot investitorjem. Davčni organ izpostavlja dvom glede vprašanja kdo je plačnik računov, vsa dejstva pa govorijo, da je tožnik edini investitor. Tožnik je že v pritožbi navajal, da je gradbena pogodba zadosten dokaz, da so bila gradbena dela opravljena, ovrednotena in plačana. V pritožbi je tožnik tudi predlagal postavitev izvedenca, ki bo ovrednotil vrednost vlaganj, ki so bila vložena v objekt. Sklicuje se na 164. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in oglede. Tožnik nadalje navaja, da v predmetni zadevi ni bilo upoštevano načelo materialne resnice. Meni namreč, da je jasno in razvidno iz vseh dokumentov, da je on edini kupec in plačnik predmetne nepremičnine ter edini investitor in tudi plačnik gradbenih storitev. Tožnik navaja, da je celotni projekt, od nakupa zemljišča in gradnje, financiral sam z lastnimi sredstvi, iz sredstev prodaje lastne nepremičnine in s krediti. Vložil je vse napore, da bi davčnemu organu preložil še račun v povezavi z gradbeno pogodbo, vendar ga ni našel, saj je od takrat minilo že 12 let. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je tudi stroške.

6. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita davčni organ in organ druge stopnje, sodišče se zato nanje sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 upošteva tudi vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec (prva točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2). Ob upoštevanju 76. člena ZDav-2, ki določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če ZDav-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače, mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati znižane davčne osnove za stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja, dokazati, da gre za vrsto vlaganja, ki jo je mogoče priznati, da so mu s tem nastali stroški in da je te stroške plačal zavezanec.

10. V obravnavani zadevi je davčni organ tožniku priznal vlaganja, ki jih je v navedeno nepremičnino izkazoval na podlagi računov, ki jih je predložil tožnik. Navedeni računi so se namreč nanašali na vlaganja v omenjeno nepremičnino in so se tudi glasili na tožnika. Ni pa davčni organ tožniku priznal vlaganj v višini 8.000,00 EUR, ki jih je uveljavljal na podlagi gradbene pogodbe. Glede slednje je davčni organ ocenil, da ne dokazuje, da je navedene stroške res plačal tožnik, saj je to pogoj, da se ti stroški priznajo kot stroški, ki se upoštevajo pri določitvi davčne osnove. Tožnik se z navedeno dokazno oceno davčnega organa ne strinja, saj meni, da bi davčni organ v obravnavani zadevi pri določitvi davčne osnove moral upoštevati tudi navedena vlaganja. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

11. Že drugostopenjski organ je tožniku pravilno pojasnil, da mora zavezanec, ki v skladu s sedmim odstavkom 98. člena ZDoh-2 uveljavlja zmanjšanje davčne osnove, med drugim izkazati, da je dejansko nastale stroške plačal sam. Po presoji sodišča je pravilen zaključek obeh davčnih organov, da na podlagi predložene gradbene pogodbe ni mogoče utemeljiti, da so navedeni stroški nastali res tožniku, torej, da jih je plačal tožnik. Nesporno je, da tožnik glede navedenih vlaganj ni predložil računov, ki bi se glasili na tožnikovo ime in iz katerih bi bilo razvidno, da se nanašajo na material in storitve v zvezi z omenjenimi vlaganji. Že drugostopenjski organ se je pravilno opredelil do tožnikovega dokaznega predloga, da bi se s postavitvijo izvedenca ugotovila vrednost vlaganj. Pravilno je navedel, da je z cenitvijo možno dokazovati, da so bila dela opravljena, kar pa v obravnavani zadevi ni sporno. Ne zadostuje namreč zgolj dejstvo, da so bila dela opravljena, pač pa mora sočasno biti izpolnjen tudi pogoj, da je nastale stroške plačal tožnik. Navedenega pogoja pa tožnik v postopku ni izkazal. 12. Tožnik navaja, da po 12 letih računov, s katerimi bi izkazal plačila za navedena vlaganja, ni uspel najti, ter se pri tem sklicuje na možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi po 164. členu ZUP. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je pomanjkanje listin načeloma mogoče nadomestiti z drugimi dokaznimi sredstvi, če je predlagan dokaz v konkretnem primeru ustrezen in primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, dokazni predlog pa ustrezno substanciran. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, pa presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha postopka (10. člen ZUP). V obravnavani zadevi pa tožnik v postopku, razen že omenjene gradbene pogodbe, ni predložil oziroma predlagal kakršenkoli drugega dokaznega predloga, s katerimi bi, ob pomanjkanju računov, skušal dokazati plačilo omenjenih vlaganj (npr. bančni izpiski o odlivih iz tekočega računa, itd.).

13. Kot že omenjeno, je tožnik kot edini dokaz za omenjena vlaganja predložil gradbeno pogodbo, glede katere sta oba davčna organa pravilno ocenila, da ne izkazuje, da bi tožnik vlaganja v predmetno nepremičnino, v višini, ki jo zatrjuje, tudi plačal. Tudi sodišče se strinja s presojo obeh davčnih organov, da navedena pogodba ne dokazuje, da je navedena vlaganja tudi plačal tožnik. Sodišče glede navedene gradbene pogodbe, ki je priložena v upravnih spisih, dodatno ugotavlja, da navedena pogodba niti ni podpisana s strani naročnika, ni datirana, ter je zelo splošna ter da v njej dela, glede katerih tožnik uveljavlja znižanje davčne osnove (elektro inštalacije, vodovod, centralno ogrevanje), niti niso izrecno navedena. To pa so po presoji sodišča še dodatni razlogi, zaradi katerih tožnikovi ugovori, da ocena davčnega organa glede navedenega dokaznega predloga ni pravilna, niso utemeljeni.

14. Ni mogoče pritrditi tožnikovim ugovorom, da naj bi bilo v obravnavani zadevi jasno in razvidno, da naj bi bil tožnik kot edini kupec navedene nepremičnine tudi plačnik gradbenih storitev. V postopku mora biti namreč nesporno izkazano, da je zavezanec, ki uveljavlja znižanje davčne osnove, tudi plačnik stroškov, v zvezi s katerimi uveljavlja tako znižanje. Dohodnina je namreč strogo osebni davek, kar pomeni, da jo plačuje vsak posameznik zase in za plačilo prevzema odgovornost. Odvisna je od vsakega posameznika, od višine njegovih dohodkov in drugih okoliščin v zavezančevi sferi. Da se lahko stroški obravnavajo kot priznani stroški pri odmeri davčne osnove za davek od dobička od kapitala, morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil, in kateremu se dohodnina odmerja. Zakonska določba 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki davčnemu zavezancu omogoča, da uveljavlja stroške investicij in vzdrževanja, ki so bili potrebni za pridobivanje dohodka (dobička od kapitala), namreč predpisuje tudi omejitve. V obravnavanem primeru takšno omejitev, ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2, predstavlja zahteva, da davčni zavezanec nastanek stroškov, ki jih uveljavlja, tudi dokaže. V obravnavni zadevi pa tožnik tudi po presoji sodišča stroškov v uveljavljeni višini 8.000.000 EUR ni nedvoumno izkazal. Takšen zaključek pa je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso v podobnih zadevah (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 20/2013 z dne 11. 12. 2014, sodba Upravnega sodišča RS I U 1102/2014 z dne 15. 9. 2015).

15. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 17. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi v davčnem postopku izvedeni in pravilno presojeni (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).