Jedro

Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tudi sicer obsojenka ni osebnostno urejena do take mere, da bi ji bilo mogoče zaupati, da predlaganega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabila.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojene A.Š. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornikov obsojene A.Š. za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna, ki so ga vložili dne 24. 10. 2019. 2. Zoper sklep so se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožili zagovorniki obsojenke. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlagani način izvršitve kazni dovoli, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Zagovorniki se ne strinjajo s stališčem sodišča prve stopnje glede obsojenkinega neizpolnjevanja pogoja o delovnem razmerju, zato je po njihovi oceni dejansko stanje napačno interpretirano, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Navajajo, da je bila obsojenka že v času podaje predloga dejansko zaposlena pri družbi M. d.o.o., kar izhaja iz izpiska ZZZS in odločbe ZZZS z dne 19. 10. 2019, pri čemer ta zaposlitev ni navidezna ali sporna, saj traja že dalj časa, obstaja pa tudi več primerov, ko so osebe zaposlene pri svojih sorodnikih. Obsojenka bi se želela še dodatno zaposliti pri drugem delodajalcu (op. T. d.o.o.), vendar je logično, da je ta ne zaposli, saj dela zaradi zaporne kazni ne bi mogla opravljati.

6. Pritožbeno sodišče s stališčem zagovornikov ne soglaša, temveč se pridružuje pravilni oceni prvostopenjskega sodišča, da obsojenka ne izpolnjuje pogojev za nadomestitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna, kot jih določa Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v prvem odstavku 12. člena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obsojenka po svojih zagovornikih zatrjevala zgolj zaposlitev v družbi T. d.o.o. in navajala, da bi jo delodajalec zaposlil le pod pogojem, da ji sodišče dovoli prestajanje „vikend zapora“, za kar je kot dokaz predložila pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da se delovno razmerje z obsojenko sklepa za določen čas „od 1. 11. 2019 oziroma z dnem odločitve o izvajanju vikend zaporne kazni“. Na tej podlagi, in ko se je sodišče prve stopnje z vpogledom v podatke registra ZZZS dodatno prepričalo, da obsojenka z družbo T. d.o.o. ni sklenila delovnega razmerja v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, je utemeljeno ocenilo, da gre v primeru zaposlitve obsojenke pri navedeni družbi zgolj za obljubo bodoče zaposlitve, kar ne zadosti pogoju iz 1. alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1. Čeprav je sodišče prve stopnje ob vpogledu v podatke registra ZZZS ugotovilo, da je obsojenka v delovnem razmerju pri družbi M. d.o.o., pa je glede na nadaljnje okoliščine (da gre za družbo s sedežem na naslovu obsojenkinega stalnega prebivališča, katere direktor je sin obsojenke, obsojenka pa je zavarovana le za pet ur na teden) in predvsem ob upoštevanju, da si obsojenka oziroma njeni zagovorniki zaposlitve pri družbi M. d.o.o. niso prizadevali izkazati niti v predlogu za nadomestitev kazni zapora, niti v odgovoru na mnenje državnega tožilca, pravilno zaključilo, da takšna, zgolj formalna zaposlitev obsojenke, ne more biti podlaga za izvršitev zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna. Zagovorniki, ki se tako šele v pritožbi sklicujejo na obsojenkino zaposlitev pri družbi M. d.o.o. in pri tem ne pojasnijo, zakaj tega niso navedli že prej, kot to veleva četrti odstavek 369. člena ZKP, izmed relevantnih dokazil, pa ne predložijo niti pogodbe o zaposlitvi z navedeno družbo, z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami ne morejo uspeti.

7. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tudi sicer obsojenka ni osebnostno urejena do take mere, da bi ji bilo mogoče zaupati, da predlaganega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabila. Pri svojem vrednotenju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bila obsojenka spoznana za krivo storitve dveh kaznivih dejanj, in sicer kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za kar ji je bila s pravnomočno sodbo I K 53719/2014 z dne 24. 10. 2016 izrečena enotna kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki se izvrši tako, da bo obsojenka v obdobju dveh let opravila delo v splošno korist. Obsojenki je torej sodišče prve stopnje že omogočilo nadomestno (alternativno) izvršitev kazni zapora z opravo dela v splošno korist, vendar je obsojenka zaupanje, ki ji ga je sodišče prve stopnje na ta način poverilo, zlorabila, s tem ko dela v splošno korist sploh ni začela opravljati in to iz razlogov, ki so bili izključno na njeni strani, zaradi česar je sodišče prve stopnje s sklepom I K 53719/2014 z dne 29. 3. 2019 odločilo, da se zaradi neopravljenega dela v splošno korist kazen izvrši v zavodu, takšno odločitev pa je potrdilo Višje sodišče v Mariboru s sklepom II Kp 53719/2014 z dne 6. 8. 2019. Čeprav je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje sprva ocenilo, da gre pri obsojenki za urejeno osebo (zato ji je tudi omogočilo nadomestno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist), pa ni mogoče soglašati s pritožbo, ki se sprašuje, čemu je obsojenka sedaj nevredna zaupanja, saj je jasno, da je obsojenka s svojimi nadaljnjimi ravnanji (točka 9 izpodbijanega sklepa), zaradi katerih je bilo odločeno, da se zaradi neopravljenega dela v splošno korist kazen izvrši v zavodu, pokazala, da vendarle ni osebnostno toliko urejena, kot to predvideva prvi odstavek 12. člena ZIKS-1. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno navedlo, da obsojenki več ne zaupa, da bi ji ponovno podelilo privilegij nadomestnega prestajanja kazni zapora, v nasprotno pa ne morejo prepričati zagovorniki, ki takšnemu zaključku nasprotujejo in sodišču prve stopnje očitajo, da obsojenkino neopravo družbeno koristnega dela z zlorabo zaupanja glede „vikend zapora“ interpretira neobjektivno. V utemeljitev slednjega se zagovorniki sklicujejo na odločbo ZZZS, vendar ne konkretizirajo, katero odločbo imajo v mislih (v sodnem spisu jih je več), zatrjevane povezave pa ni zaslediti niti, v kolikor merijo na pritožbi priloženo odločbo ZZZS z dne 18. 10. 2019. 8. Obsežne pritožbene navedbe, s katerimi zagovorniki nasprotujejo odločitvi sodišča prve stopnje po sklepu I K 53719/2014 z dne 29. 3. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišče v Mariboru II Kp 53719/2014 z dne 6. 8. 2019; ponavljajo identične navedbe kot v pritožbi zoper citirani sklep z dne 8. 4. 2019; ter skušajo prepričati, da razlogi za neopravo dela v splošno korist niso na strani obsojenke, ne morejo biti predmet tega pritožbenega postopka, v katerem pritožbeno sodišče odloča o utemeljenosti pritožbe zagovornikov obsojenke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da se zaporna kazen izvrši z zaporom ob koncu tedna. Odločitev sodišča prve stopnje, da je obsojenki mogoče očitati ravnanja oziroma kršitev v smislu enajstega odstavka 86. člena KZ-1, kar je imelo za posledico odločitev, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela, je namreč pravnomočna, pritožbeno sodišče pa se z njo v celoti strinja.

9. Zagovorniki sodišču prve stopnje očitajo, da težo kaznivega dejanja povzema prestrogo in zgolj v škodo obsojenke, saj ne navede, da je bilo v konkretni zadevi obtoženih več oseb in da je do vrnitve predmeta leasinga prišlo ravno na podlagi prizadevanj obsojenke (za kar prilagajo dopis z dne 27. 6. 2016 in dopis z dne 19. 4. 2016), kot tudi, da je obsojenka dejanje priznala in obžalovala. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je v pritožbi izpostavljene okoliščine upoštevalo v zadostni meri, saj je v točki 9 izpodbijanega sklepa izrecno navedlo, da je obsojenka krivdo priznala, kakor tudi, da je bil predmet leasinga oškodovancu vrnjen. Glede na pritožbene navedbe pa je dodati, da je bila obsojenka spoznana za krivo storitve dveh kaznivih dejanj in ne enega, kot to skuša prikazati pritožba, pri čemer je bilo v sostorilstvu z D.L. storjeno le eno kaznivo dejanje, medtem ko je bil predmet leasinga - visokofrekvenčni varilni aparat, predmet obeh kaznivih dejanj, upoštevaje dopis z dne 27. 6. 2016 pa se je le-ta vseskozi nahajal pri oškodovanki, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

10. Kot brezpredmetno pa se izkaže sklicevanje zagovornikov na obsojenkino zdravstveno stanje in navajanje, da je bila od 23. 5. 2017 do 30. 10. 2019 v bolniškem staležu, kateri ji je prenehal in je sedaj zmožna opravljati delo. Slednje potrjuje odločba ZZZS z dne 18. 10. 2019 in pritožbeno sodišče v to ne dvomi, vendar pa zgolj ugotovitev, da je obsojenka sedaj zmožna za delo, pravilnosti izpodbijanega sklepa ne more omajati. Enako velja za pritožbene navedbe, s katerimi zagovorniki zgolj posplošeno zatrjujejo, da je obsojenka življenjsko odvisna od pridobivanja dohodkov, ker njena družina dohodkov nima in ker bi lahko poplačala preostanek terjatev po sodbi sodišča, za katere ji je bila izrečena kazen. Pritrditi je namreč stališču sodišča prve stopnje, da dolg obsojenke izvira že iz leta 2013 in bi ga obsojenka, če bi bila pripravljena, lahko že poplačala ali se v tej smeri vsaj izkazano trudila.

11. Vse navedeno in dejstvo, da je bila obsojenka tudi sicer že kaznovana, kot to izpostavlja sodišče prve stopnje, daje podlago za zaključek, da bo le prestana kazen zapora v zavodu za prestajanje kazenskih sankcij na obsojenko vplivala dovolj vzgojno, da bo doumela, da mora prevzeti odgovornost za svoja ravnanja.

12. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov obsojenke odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Izrek o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica premoženjskega stanja obsojenke.