Jedro

Zaključek o neizogibni potrebnosti odreditve pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, kot je hišni pripor ali oddaja v prehodni dom.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna sodnica za mladoletnike Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 24. 4. 2014 odredila pripor zoper mladoletnika iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil enaintrideset kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 17582/2014 z dne 25. 4. 2014 pritožbo mladoletnikove zagovornice kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti pravočasno, dne 30. 4. 2014, vložila mladoletnikova zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da bi sodišče storjena kazniva dejanja moralo kvalificirati kot nadaljevano kaznivo dejanje; v mladoletnikovem načinu storitve kaznivih dejanj ni bilo nič predrznega, saj so bila storjena v najbolj varnem času in domačem okolju mladoletnika ter na način, ki ni poseben ali predrzen. Zagovornica še navaja, da iz izpodbijanih sklepov ni razvidna izjemnost pri odreditvi pripora. Sodnica in senat za mladoletnike tudi nista opravila presoje glede neogibne potrebnosti pripora v razmerju do ukrepov, določenih v prvem odstavku 471. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in ponovno presojo sodišča, ali je mogoče pripor nadomestiti z oddajo v prehodni dom ali s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da za odreditev pripora ni relevantno, ali gre za nadaljevano kaznivo dejanje. Sodišče je navedlo konkretne razloge o obstoju ponovitvene nevarnosti in neogibnosti ter izjemnosti pripora, zato zatrjevana procesna kršitev ni podana. Zagovorničine navedbe tako predstavljajo drugačno oceno dejstev ter s tem uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo mladoletniku in njegovi zagovornici, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornica v zahtevi ne zatrjuje, da ni podan utemeljen sum kot temeljni pogoj za odreditev pripora, da je mladoletnik storil dejanja, opisana v sklepu dežurne sodnice za mladoletnike. Zagovornica navaja, da bi bilo potrebno mladoletniku očitana ravnanja pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. S temi navedbami zagovornica po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. V tej fazi postopka sodišče presoja le, ali iz spisa izhaja dovolj dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je mladoletnik storil očitana kazniva dejanja, ne spušča pa se v pravno presojo dejanj. Ko Vrhovno sodišče odloča o zakonitosti odreditve pripora, ne presoja, ali mladoletnikovo ravnanje pomeni toliko kaznivih dejanj, kot je zatrjevano v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, ali gre za eno nadaljevano kaznivo dejanje. Pri odločanju o priporu to vprašanje niti ni pomembno, saj vsako od dejanj, ki naj bi jih storil mladoletnik, vsebuje zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, kriminalna količina pa je v obeh primerih enaka.(1)

6. Zagovornica nadalje z navedbami, da v mladoletnikovem načinu storitve kaznivih dejanj ni zaslediti nič predrznega ter da so bila dejanja storjena v najbolj varnem času in domačem okolju mladoletnika, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati.

7. Zagovornica v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da iz izpodbijanih sklepov ni razvidna izjemnost pri odreditvi pripora. Sodnica in senat za mladoletnike prav tako nista opravila presoje glede neogibne potrebnosti pripora v razmerju do ukrepov, določenih v prvem odstavku 471. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Sodnica in senat za mladoletnike sta obrazložila, da je odreditev pripora zoper mladoletnika izjemen ukrep, zato za presojo neogibne potrebnosti pripora veljajo strožja merila, ki jih je sodišče presodilo (točka 5 obrazložitve sklepa sodnice za mladoletnike in točka 3 obrazložitve sklepa senata za mladoletnike). Na realno in konkretno nevarnost, da bo mladoletnik, če ostane na prostosti, nadaljeval s takimi in podobnimi kaznivimi dejanji, kaže dejstvo, da je zoper mladoletnika tožilstvo vložilo tri zahteve za uvedbo pripravljalnih postopkov in predlog za izrek vzgojnega ukrepa zaradi premoženjskih kaznivih dejanj v obdobju od januarja do aprila 2014. V obravnavanem primeru se mladoletniku očita storitev enaintridesetih kaznivih dejanj premoženjske narave, ki jih je izvršil v manj kot desetdnevnem obdobju aprila 2014. Navedeno kaže na kontinuirano kriminalno dejavnost mladoletnika, vztrajnost in predrznost pri izvrševanju kaznivih dejanj ter odraža njegove osebne lastnosti. Mladoletnik je pri izvrševanju kaznivih dejanj povzročil tudi precejšnjo škodo. Glede na podatek, da se mladoletnik ne šola in je brez zaposlitve, je tako očitno, da si z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobiva sredstva za preživljanje oziroma si s tem izboljšuje svoj gmotni položaj (točka 7 obrazložitve sklepa sodnice za mladoletnike in točka 3 obrazložitve sklepa senata za mladoletnike). Oba sklepa vsebujeta tudi presojo neogibnosti pripora. Sodnica za mladoletnike je v točki 8 obrazložitve sklepa navedla, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, saj se mladoletniku očita storitev kaznivih dejanj zoper premoženje. Gre za tako pomembno pravno dobrino, ki odtehta težo posega v mladoletnikovo pravico do svobode, pri čemer je upoštevana tudi teža očitanih kaznivih dejanj, ki se kaže v zagroženi kazni zapora do petih let, v načinu in številu izvršenih kaznivih dejanj. Navedenemu pa je v točki 3 obrazložitve sklepa pritrdil tudi senat za mladoletnike. Takšen obrazložen zaključek o neizogibni potrebnosti odreditve pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, kot je hišni pripor ali oddaja v prehodni dom.(2) Zagovornica z drugačno oceno okoliščin glede nujnosti in neizogibne potrebnosti pripora, kot jih je sodišče ugotovilo v izpodbijanem sklepu, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za mladoletnika nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (484. člen ZKP v zvezi z 95. členom ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1) : Tako tudi sodba VSRS XI Ips 77298/2010-39 z dne 4. 11. 2010. Op. št. (2) : Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012.